Avtor: Nejc Mravlja
4. 11. 2025, 12.38
Genoa se je pod njegovim vodstvom dvignila z dna lestvice in z 13. mestom sklenila pomlad v varnih vodah. A nogomet, še posebej italijanski, velja za umetnost nihanja med evforijo in obupom. Devet mesecev po tistem uspehu se je Vieira soočil z brutalno realnostjo: pičle tri osvojene točke po devetih prvenstvenih kolih. V petek pozno zvečer je uprava rdeče-modrih uslišala grmenje navijačev, potrpljenje pa je minilo tudi dolgotrajnega javnega Vieirovega zaveznika – lastnika kluba.
Vieira je v Ligurijo prinesel koncept stabilnosti, ki ga italijanski klubi pogosto iščejo, a redko zadržijo. V prvih mesecih mandata je kazalo, da mu uspeva: ekipa je igrala prepoznaven nogomet, organizirano in hkrati drzno. Navijači so mu verjeli, mediji so ga hvalili kot primer “tuje svežine” v ligi, ki jo pogosto duši lastna konservativnost.
Toda še mlada sezona 2025/26 se je začela v povsem drugačnem tonu. Po devetih tekmah je Genoa ostala brez zmage, s tremi remiji in kar šestimi porazi. Rezultat? Najslabši začetek sezone v zgodovini kluba. Navijači na domačem Marassiju (tj. stadionu Luigi Ferraris) so tako že sredi oktobra zapeli pesmi, ki niso več spodbujale, ampak izražale razočaranje.
Dan Șucu, romunski lastnik kluba, je Vieiri dolgo tudi javno stal ob strani. Po porazu v Torinu je navrgel, da »… imamo v glavah le en načrt – Patrick Vieira. Prepričan sem, da bomo obstali.« Toda italijanski nogomet pozna svojo logiko: ko predsednik začne javno izražati zaupanje, to pogosto pomeni, da v ozadju že išče zamenjavo.
Lani je bila Vieirova filozofija preprosta: manj je več. Ustvaril je kompakten blok, zgradil moštvo, ki se je borilo kot celota, kar v Italiji pogosto pomeni formulo preživetja. Toda letos se je ravnotežje podrlo. Ekipa je izgubila več ključnih igralcev, ki so ohranjali čvrst in povezan sistem. Obramba brez De Winterja, Banija in Ahanorja je postala ranljiva, napad in sredina igrišča pa brez Gudmundssona, Pinamontija in Mirettija ni več zmogel vzpostavljati ključne povezave med linijami.
Vieira si je poleti zamislil postopno integracijo novincev – Stanciuja, Gronbæka, Carbonija, Colomba in Østigårda –, a se zdi, da se moštvo nikoli ni zares ujelo. Trener je poskušal menjati formacije, a je s tem zgolj povečal zmedo. Igralci iz tedna v teden priznavajo, da še iščejo “pravi občutek” na igrišču, kar je v Italiji pogosto znak krize zaupanja.
Genova nikakor ni običajno mesto. Tu nogomet ni samo šport, ampak del identitete. Rivalstvo med Genoo in Sampdorio presega igrišče – je kulturni fenomen, ki razdeli družine, službe in sosede. Tifozi mogočnega Grifina (tudi Grifona, it. Il Grifone) so med najbolj strastnimi v Italiji, kar pomeni, da uspeh ni nagrada, temveč dolžnost.
Vieira je sprva razumel to energijo. Na prvi tekmi proti Sampdorii je po zmagi celo dvignil roke proti Curvi Nord in se poklonil navijačem, ki so mu srčno peli: »Patrick … uno di noi!« (sl. Patrick … eden izmed nas!). Po prvih tednih nove sezone se je slika obrnila in so se na istem sektorju pojavili vse glasnejši vzkliki: »Fuori!«. Stran z njim.
Takšni preobrati niso redki, a v Genovi so bolj čustveni kot kjerkoli drugje. Ključnik #VieiraOUT, ki se je bliskovito razširil po italijanskih družbenih omrežjih, ni le trenutni spletni bes. Je odsev frustracije skupnosti, ki čuti, da klub izgublja dušo.
Za Vieiro bi težko trdili, da je trener brez idej. Prej nasprotno. V Strasbourgu in Nici je dokazal, da zna graditi dinamične, uravnotežene ekipe. Toda v Italiji moraš znati preživeti v svetu, kjer vsaka točka šteje. Serie A je liga svojih zakonitosti, v prvi vrsti občutka za podrobnosti, torej prostora za eksperimentiranje praktično ni.
Njegova želja po napadalnem pristopu, s poudarkom na visokem pritisku in tranziciji, je bila mestoma preveč pogumna za klub, ki se bori za obstanek. Italijanski trenerji, kot so Davide Ballardini, Didi Nicola ali Claudio Ranieri, vedo: če hočeš obstati, moraš najprej prenehati izgubljati. Vieira je še pred ponedeljkovim gostovanjem pri Sassuolu razpredal o »napredku v igri« in o »razvoju identitete«. Vse lepo in prav, a navijače to prav malo zanima, ko njihovi ljubljenci izgubijo proti Torinu po dopolnjenem preobratu v 90. minuti.
»Nismo uspeli izkoristiti priložnosti in to nas je stalo zmage. Moramo ostati enotni,« je dodal 49-letnik po zadnjem porazu. V njegovih besedah je bilo zaznati več miru kot obupa – a v italijanskem nogometu včasih mirnost deluje kot brezbrižnost.
Nogomet ni le fizična igra; je psihološka dinamika, v kateri samozavest pomeni skoraj toliko kot taktika. Genoa trenutno deluje kot ekipa, ki se boji lastnega neuspeha. Igralci ne upajo tvegati, podaje so počasne, gibanje togo. Medtem pa vsak spodrsljaj sproži žvižge s tribun.
V takem okolju je delo trenerja tudi terapevtsko. Vieira, ki je kot igralec premagal največje pritiske – od finala svetovnega prvenstva do tedenskih vrhuncev v Premier League – ve, kako deluje stres. Toda prenašanje tega znanja na mlade igralce ni preprosto.
Njegov zadnji glavni izziv pri Genoi ni bil taktičen, ampak čustven: kako prepričati moštvo, da še verjame vanj. V garderobi se je vse bolj glasno govorilo o utrujenosti, o igralcih, ki ne razumejo, zakaj se formacija menja iz tekme v tekmo. Ker je izgubil zaupanje ekipe, je slovo postalo neizbežno.
View this post on Instagram
Italijanski športni mediji so neusmiljeni. Danes te postavijo na naslovnico kot »genialnega stratega«, že naslednji dan te razglasijo za »obrobno figuro«. V sloviti Gazzetti dello Sport smo minuli ponedeljek lahko prebrali: »Če Vieira ne osvoji vsaj štirih točk v naslednjih dveh tekmah, bo moral spakirati kovčke.« Takšne napovedi v Italiji pogosto delujejo kot samouresničujoče prerokbe. Tudi tokrat se niso izneverile tradiciji.
Ko mediji, navijači in klub začnejo govoriti o odhodu, se dinamika znotraj ekipe neizogibno spremeni. Igralci nehote začnejo razmišljati, kaj bo, če pride novi trener – in to je trenutek, ko sistem razpade.
View this post on Instagram
Vieira in Dan Șucu sta gojila spoštljiv odnos. Vsaj na videz. Predsednik ga ceni kot osebnost, simbol stabilnosti, ki ga Genoa dolgo ni imela. Toda za klub, ki je od leta 2017 zamenjal devet trenerjev, stabilnost ni tradicija, temveč luksuz.
Vieira je ob junijskem podpisu nove dveletne pogodbe razpredal o »gradnji dolgoročnega projekta«, o mladih igralcih, o postopnem napredku. A italijanska realnost ni naklonjena dolgoročnosti. Navijači zahtevajo rezultate, lastniki iščejo hitre rešitve, mediji pa vsak teden merijo temperaturo garderobe.
Čeprav je Șucu vztrajal, da bo Vieira ostal, so med dobro obveščeno italijansko športno javnostjo zaokrožile govorice o kontaktih z Davidejem Ballardinijem, nekdanjim trenerjem Genoe, ki velja za “dežurnega gasilca” in moža za krizne situacije, trenutno pa je najbolj vroč kandidat za izmuzljivo klop devetkratnih državnih prvakov Romina ikona Daniele De Rossi, predsednik četrtoligaša Ostiamare Lido Calcio.
Patrick Vieira je v resnici več kot samo trener, ki je izgubil nekaj tekem. Je simbol vprašanja, kako sodobni nogomet ravna z ljudmi, ki želijo graditi projekte. V času, ko so trenerji pod nenehnim drobnogledom, je potrpežljivost izginila. Nogometni klub danes ni več skupnost, ampak podjetje, ki deluje po četrtletnih rezultatih.
Vieira je prišel v Italijo s prepričanjem, da lahko poveže francosko kulturo dela z italijansko taktično tradicijo, a je naletel na realnost, kjer se projekti merijo v mesecih in ne v letih. Njegov položaj zdaj ni le vprašanje rezultatov, temveč tudi sporočilo: ali lahko v sodobnem nogometu sploh še obstaja dolgoročna vizija?
Patrick Vieira se je v svoji karieri naučil zmagovati – kot igralec, kot vodja, kot simbol discipline. Zdaj se mora naučiti tudi izgubljati – ne v smislu porazov, ampak v sposobnosti preživetja, torej tudi takrat, ko gre vse narobe.
Genova je mesto, ki ne pozablja hitro, a zna odpustiti, če vidi trud. Tega so rdeče-modri pod vodstvom začasnega tandema Roberto Murgita-Mimmo Criscito dokazali s sinočnjo premierno prvenstveno zmago v izdihljajih gostovanja pri Sassuolu (2-1).
View this post on Instagram
Morda bo prav to pot njegovega naslednika – ne spektakularna zmaga, temveč počasna, trmasta borba za obstanek. Če mu uspe, bo tudi s pomočjo Vieire dokazal, da v nogometu še vedno obstaja prostor za potrpežljivost in značaj. Karizmatičnemu Francozu se ni izšlo, a je vsaj zapustil Italijo kot človek, ki je poskušal verjeti v nekaj, česar nogomet že dolgo ne pozna več: v čas.
Foto: AP Photo/Dave Thompson, File via Guliver Image
