Avtor: Nejc Mravlja
10. 12. 2020, 10.08
Trener trikratnih osvajalcev elitne žogobrcarske krone na stari celini je nov mednarodni ples končal, še preden ga je pravzaprav pričel. Strateg s ponotranjeno željo po zmagi, vojščak z zavidljivo trdoživostjo in strokovnjak, ki mu pogosto dobitne zmesi vztrajnosti in kljubovanja v najtežjih okoliščinah nikakor ne gre očitati, je tokrat ostal pred zaprtimi vrati osmine finala. Še več. Zanj posebej boleče dejstvo, ki ga je sinoči hočeš nočeš vsaj podzavestno moral sprejeti, je, da si jih je Inter v največji meri zaprl sam. Ko na stadionih zadoni Brittenova priredba Händlovega dela Zadok the Priest, se Contejevim moštvom zgodi nekaj nepojmljivega. Igralci pričnejo bezljati kot izgubljene kokoši, trenerjevi nasveti prevečkrat izzvenijo v prazno, Contejeve ekipe pa izgubijo zalet, prepotreben za skok v spomladansko čarobno končnico velecenjenega plesa okrog z zvezdami posute žoge. 51-letnik je s kapetanom Handanovićem in soigralci pred zadnjim jesenskim izzivom dobro vedel, kaj mora storiti. Zmaga nad ukrajinskim Šahtjorjem bi Beneamati zagotovila vsaj tolažilno nagrado in lotila bi se nadgradnje poletnega finala v Evropski ligi … Končni izid 0-0 je ob nezadostni vsebini potrdil to, da nekdanji trener Juventusa in selektor italijanske reprezentance svoje ekipe nikakor ne pozna do obisti.
Isti vzroki za ponavljajoče se težave
11. december 2018: Inter je pred zadnjo preizkušnjo skupinskega dela pod taktirko Contejevega predhodnika Luciana Spallettija za preboj v osmino finala potreboval domačo zmago nad vsekakor premagljivim nizozemskim prvakom iz Eindhovna. Več kot 62.500 duš na stadionu Giuseppe Meazza je z golom v 13. minuti utišal danes Napolijev Chucky Lozano. Jalovo vsebinsko premoč in stoično napadanje je v 73. minuti nadgradil Mauro Icardi, a je Tottenhamov evropski talisman Lucas dobrih 10 minut zatem poravnal izid v več kot 700 kilometrov oddaljeni Barceloni in z Lilywhites prek Interja ob predhodno kvalificirani Azulgrani poletel v osmino finala.
10. december 2019: Antonio Conte je navzlic nihajoči vsebini in izstopajočih porazih v Barceloni in Dortmundu pred zadnjim krogom skupinskih bojev skušal zgrabiti lepo priložnost: z zmago bi utišal kritike in na neboleč način elegantno sklenil evropsko jesen. Na svojem stadionu je gostil že potrjeno udeleženko osmine finala. Barça je dvoboj pričela s povsem premešano zasedbo, ki se je brez Messija in s Suárezom med rezervisti tekmecu zoperstavila z zanjo povsem tujo shemo s tremi osrednjimi branilci … Prvi sunek proti črni luknji je domačim namenil Carles Pérez, a ga je tik pred odmorom iznajdljivo nevtraliziral Lukaku. Brezskrbna in s pogumom navdihnjena katalonska zasedba je po Suárezovem vstopu pričela še bolj vestno izkoriščati Interjevo zmedeno napadanje, vrzel v domači obrambi pa je nekaj minut pred zadnjim Kuipersovim piskom izkoristil tedaj nov najmlajši strelec elitnega tekmovanja Ansu Fati … Inter se je moral sprijazniti s tolažilno nagrado in je evropsko sezono nadaljeval v drugem evropskem razredu.
10. december 2020: izjalovil se je še tretji zaporedni lov na rešilno bilko v poslednjem jesenskem mednarodnem izzivu. Če je lanski neuspeh Inter prebrodil z naposled skoraj rajskim razpletom – v vihravem avgustovskem finalu Evropske lige mu je pot do lovorike preprečila Sevilla – pa se bo tokrat soočil z ničem. Črno-modri so skupino B sklenili na začelju lestvice. Včerajšnja predstava je povzela vse tisto, kar so kazali od konca poletja: solidarnost in težnja po strnjenosti, ki je naslednji hip postala razkropljenost, obetavni zametki napadov, ki so se prepogosto nadaljevali in zaključevali z obilo nerodnosti ali z nespametnimi samostojnimi vložki, nič bolje ni šlo Interju niti v svojem kazenskem prostoru. Contejevi varovanci so si včeraj ustvarili kopico priložnosti in bi z malenkost boljšim izkoristkom tekmo brez težav obrnili v svojo korist, a so pri obleganju tekmečevih vrat naleteli na še eno nepremostljivo oviro – izjemnega vratarja Trubina, ki je kot lačna hobotnica lovil in odbijal še tako zahtevne strele. Na plano so znova priplavale številne hibe lombardijskega ponosa: prevelika odvisnost od Romeluja Lukakuja, preveč predvidljiv, na trenutke celo stereotipen tok podaj, kronična nespretnost pred nasprotnikovimi vrati, o kateri pričajo tudi številke: 20 strelov, 13 kotov, 54% posest žoge (59% v drugem polčasu). Gre za simptome ekipe, ki v za Contejevi zapriseženi shemi 1-3-5-2 ne napreduje ali vsaj ne napreduje dovolj, trenerjeva toga zaverovanost v zabetonirano taktično inačico pa moštvo omejuje v tem, da postaja vse bolj berljivo v očeh evropskih nasprotnikov.
Navdušenke in privrženci njenega veličanstva – nogometne žoge – smo po tekmi vneto čakali na prve odzive vpletenih. Pri italijanskem Skyju so uvod v studijsko analizo pospremili z geslom ‘Najbolj črna stran v knjigi Interjevih rezultatov v zadnjih letih’. Trener Beneamate je novinarsko bodico o premajhni agresivnosti takoj ovrgel. »Kako, prosim? Nikakor se ne strinjam s trditvijo o pomanjkanju naše želje. Dali smo vse od sebe. Še zdaj težko verjamem, da v 180 minutah proti Šahtjorju nismo uspeli zadeti.« Conte je v nadaljevanju čustveno vznesene izpovedi pozornost od skromne vsebine skušal prikladno, a precej abotno preusmeriti na sodnike. »V skupinskem delu nam sodniki in VAR niso prizanesli. Inter ni bil spoštovan. Zdaj, ko smo izpadli, to lahko zatrdim.« Izvrstna in ikonično hladnokrvna moderatorka Anna Billò in strokovni komentator Fabio Capello sta Interjevega vodjo stroke pobarala o vsebinskem planu B, a jima je dolgolasi strateg hladnokrvno zabrusil: »Da, imeli smo ga, a ga ne bom razkril, ker boste še tega raztrgali …« Da Conte težko prenaša neuspehe, sta v nadaljevanju potrdila studijska sodelavca in njegova nekdanja reprezentančna soigralca Ale Del Piero in Billy Costacurta, ki se nista prvič soočila z znančevo črnogledostjo. »Pogovarjati se z njim v podobnih okoliščinah ni enostavno. Vse vidi negativno.«
Mednarodna anemija
Ne glede na dejstvo, da se bo Interju po neslavnem epilogu evropske zgodbe zmanjšalo število tekem in bo posledično še nevarnejši tekmec v boju za scudetto in domačo pokalno krono, Conte pa bo soočen z neizprosnim deljenjem odmerjenega števila minut med številčno in z egi bogato popolnjeno zasedbo, bo strokovna javnost imela veliko za povedati čez skopo trenerjevo mednarodno bilanco. V petih sezonah v Ligi prvakov je z roba igrišča v osmino finala enkrat pospremil Chelsea, z Juventusom pa enkrat sodeloval v četrtfinalu. In ostalo? Trije izpadi po skupinskem delu – enkrat na klopi stare dame in v zadnjih dveh poskusih na čelu Interja. Na 34 vodenih tekmah v najkakovostnejšem klubskem nogometnem turnirju je zbral 12 zmag ter po 11 porazov in remijev. Glede na kadre, s katerimi je upravljal, gre za sila skromen izkupiček. Slednje še posebej bode v oči v tej sezoni, pred katero mu je uprava omogočila proste roke pri novačenju okrepitev in je upoštevala z izjemo nedosegljivega N’Goloja Kantéja praktično sleherno trenerjevo priporočilo: Aleksandar Kolarov in Arturo Vidal, ki navijačev od konca poletja še zdaleč nista spomnila na svoje najbolj bleščeče nogometne dni, nedvomno sodita med uresničeni Contejevi želji. Moštvo, ki ga ima karizmatični trener na voljo, ob Juventusovem sodi v vrh italijanske nogometne smetane. Opazovati Interjev izhod skozi majhna zadnja vrata evropskega dvora z laskavim imenom Liga prvakov ob dejstvu, da bodo ostali trije italijanski udeleženci spomladi nadaljevali z lovom na prestižno srebrnino, ne more miniti brez začudenja. Spremljanje še enega Contejevega evropskega neuspeha nas po drugi strani navdaja z bolj znanimi občutki.
Foto: Šport TV
