single
[2]
170242

Nogomet … naj ga reši, kdor ga more

Avtor: Nejc Mravlja
15. 9. 2022, 12.36

Že parafraziran naslov – izvirnik namesto nogometa vsebuje življenje – ene največjih mojstrovin v začetku tedna preminulega francosko-švicarskega cineasta Jeana-Luca Godarda napeljuje na avtorjevo strastno in čustveno doživljanje sveta okoli sebe. Nič drugačen ni bil njegov odnos do čarobnega plesa z žogo. Prefinjeno, ognjevito in boleče se ga je dotaknil v svojih številnih (ne samo) črnobelih filmskih mojstrovinah.

Začnimo z dečkoma, ki se igrata, si podajata žogo in si izmenjujeta vlogi: ti napadaš, jaz se branim in obratno. Brcata na ruševinah, pod letali, ki švigajo nad njunima glavama in s smrtonosnim hrupom uspešno tekmujejo z zvokom čevljev, ki udarjajo po žogi. Igro – nogomet – ogroža človeška norija, vojna, osnovna tema Godardovega kratkometražnega izdelka Otroštvo umetnosti (orig. L’Enfance de l’art), ki je nastal jeseni 1990 s pomočjo avtorjeve življenjske sopotnice Anne-Marie Miéville pod pokroviteljstvom Unicefa.

Godard, ki je v torek v 92. letu po lastni volji odšel v večna lovišča, je ljubil in spoštoval nogomet – v splošnem ves športni svet – do te mere, da se je strast in goreče doživljenje njegovih napak, vojnih, medijskih in finančno pohlepnih ovinkov (po za Francijo zmagovitem domačem mundialu 1998 je osorno pristavil: »Ko bi le vedeli, da bomo na koncu gledali vratarja Fabiena Bartheza kako objema Big Mac …«) zažrla v avtorjev ustvarjalni opus. Godard se je, še preden je postal vratar mlajših kategorij Nyona, z njenim veličanstvom – nogometno žogo – spoznal z igranjem na ruševinah. Ne tistih pravih, marveč tistih povojnih evropskih, kjer je odraščal v začetku 30. let minulega stoletja. V znanem pogovoru z dokumentaristom Marcelom Ophülsom – avtorjem slovitega celovečerca Žalost in milost (Le Chagrin et la Pitié, 1969) – je primerjal usodi obeh: slednjega, ki je zaradi židovskega porekla »prečkal zavojevani Atlantik«, in sebe, ki se je istočasno »podil za žogo na nyonskem trgu Perdtemps«, ne da bi slutil bližajočo se hudo uro. Poznejšega oskarjevca in utemeljitelja francoskega novega vala je zabolelo celo tedaj, ko se je puščavski lisjak Erich Rommel v bitki pri El-Alameinu znašel na poraženi strani. »Bil je potrt in deloval enako, kot da bi njegova ljubljena ekipa izgubila na nogometni tekmi.«

Naklonjen mogočnim Madžarom

Vojna kot nogometna tekma, nogometna tekma kot vojna. Deviza, ki jo je v 20. stoletju najbolj nazorno poosebila sijajna madžarska generacija. Tudi Godarda sta presunili njena tragičnost (razdelitev Madžarske po sovjetski invaziji 1956) na eni in lepota uživanja v igri na drugi strani. »Mogočni Ogri« so v sezoni 1953/54 dvakrat odmevno ponižali ohole imperialiste Angleže (6-3 na Wembleyju in 7-1 v Budimpešti). »Otoški svet filma je – kot nogomet – vsaj toliko kot legenda tudi uganka,« je zapisal tisti, ki je v enaki meri sovražil britanski kino kot njihov nogomet, in tisti, ki nikdar ni pozabil »galopirajočega generalissima« Puskasa, »zlate glave« Kocsisa, »norega krila« Cziborja in »hvaležnega vodonosca« Bozsika.

Jeseni 2001 je v izvrstnem dokumentarcu najbolj uveljavljenega francoskega športnega dnevnika orisal in demonstriral svojo strast do športa: z žongliranjem z žogo med nakupovanjem na tržnici, obiskom trafike in mesnice – skratka z vsakodnevno umetnostjo. Podobno kot izvrstno upodobljen baletnik s strani Jeana-Clauda Brialyja v filmu Ženska je pač ženska (Une femme est une femme, 1964), v katerem protagonist pleše z metlo ob radijskem prenosu španskega nogometnega El Clásica, ki ga je z gromkim glasom pospremil sloviti filmski kritik Jean Domarchi: »Do žoge Di Stéfano … ooooh, prodira na desno krilo … tako kot Stanley Matthews v najboljših časih … fantastično … šekspirjansko … ooooh, bog Alfredo je nogometni Julij Cezar! Podal je v sredino k Del Solu, ta do Puškaša, Puškaš nazaj Del Solu, Del Sol Di Stéfanu, Di Stéfano Del Solu … Ooooh, oooh, jočeeem, kako močan je današnji Real!« Godard je bil prepričan, da »če bi iskali najbolj čisto obliko izvornega komunizma, bi jo našli v nogometni ekipi budimpeštanskega Honveda.« Trditev, ki jo je precej let pozneje vešče preslikal v svoj film Naša glasba (Notre musique, 2004).

Manj uspeha – ali vsaj ne zmagoslavja – je v tem pogledu imela reprezentanca z grbom krone svetega Štefana. Leta 1954, ko je Godard po vrnitvi v Švico dokončal prvi kratkometražni dokumentarec Operacija beton (Opération béton), je ZR Nemčija nadoknadila zaostanek dveh zadetkov in le nekaj kilometrov stran prvič sedla na svetovni žogobrcarski prestol. Romantiki so po tradiciji nemirnega duha – po Godardovo: ne znajo betonirati. Dve desetletji pozneje se je pojavila Cruijffova in Neeskensova Nizozemska, še ena inkarnacija nogometnega socializma, izhajajoča iz zlate generacije amsterdamskega Ajaxa, za Godarda edina prava naslednica madžarskega besa (»Vsi se branijo, vsi napadajo, kot bi poslušal prvinski džez.«), a je Oranžne tik pred kronanjem s prestola sklatil isti tekmec (ZRN). Tudi Nizozemska je po enajstmetrovki v prvi minuti zapravila uvodno prednost. Pok Hoeneßovega udarca po Cruijffu je v vsej rezkosti s francoskim komentarjem zaznamoval film Številka dve (Numéro deux, 1975), ki ga je Godard ustvaril v podalpskem Grenoblu. Podrobnost je zlahka ušla površnemu gledalcu, ostro oko jo je opazilo v ozadju: gre za prizor otroka, ki bi si na majhnem TV ekranu s pokajočim tonom rad ogledal prenos tekme, medtem ko je njegov dedek izbral tretji program, kjer vrtijo obskuren ruski film. Mladeničevim prizadevanjem napravi konec oče, ki nadobudnemu gledalcu prisoli zaušnico in mu zabrusi: »Ne teži, najdi si svoj televizor!«

Prek prezira do načina, kako posneti nogomet

Televizijsko spremljanje nogometa je do danes postalo nujna kakofonija slehernega gospodinjstva. Godard je kot zaprisežen zaničevalec in nasprotnik televizije do njenega prikazovanja nogometa pričakovano gojil prezir. Zmotile so ga skrajna ukalupljenost, pretirano iskanje podrobnosti ter preveč prostora za najrazličnejše interpretacije. Z drugimi besedami: nogomet je s selitvijo na TV zaslone postal spektakel neumnosti, izenačen s tistimi »odurnimi filmi, ki jim oglaševalci s prefinjenimi prijemi nabijejo kakovost« ali »kot bi nekomu ob zmagi s 15-0 proti amaterjem pihali na dušo in ga proglasili za najboljšega«. Godard je šel še dlje in sprva sanjal o programu, ki bi predvajal zgolj izvajanje enajstmetrovk, torej nogometni vestern, pozneje pa postal privrženec holističnega pristopa: podrobno slediti tekmovanju od uvodnih krogov – kvalifikacij – do vrhunca – velikega finala (teniški turnir, pokalna tekmovanja).

V Številki dve je z odrezavostjo, surovostjo, opolzkostjo in eksperimentalnostjo šel še korak dlje, kar se je potrdilo v naslednjem desetletju. Leta 1979 je v odmevnem Naj se reši, kdor se more (življenje) – orig. Sauve qui peut (la vie) – prikazal mlado Cécile Tanner (hčerko velikega švicarskega filmskega ustvarjalca Alaina Tannerja, ki je preminil dva dni pred Godardom), kako igra nogomet, medtem ko njen fikcijski oče Jacques Dutronc sprašuje hčerkinega trenerja o odnosu do varovanke: »Se ti ne zdi lepa? Nisi niti enkrat pomislil, da bi jo našeškal?« V filmu Leči desnico (Soigne ta droite) iz 1987 se je znašel okrvavljen prizor razvpite heyselske tragedije (dogodka, ki je zasenčil finalno tekmo Pokala prvakov dve leti prej), na stadionu, obdanem z bodečo žico, s katero je spomnil na vrhunec pregona Judov med 2. svetovno vojno na francoskih tleh (t.i. Rafle du Vélodrome d’Hiver: oblasti so med 16. in 17. julijem 1942 aretirale več kot 13000 Judov), je sredi festivala žvižgov zadonel grmeč krik: »Platiniiii!«.

Nogomet je padel na trda tla. Leta 2010 ga je Godard v Filmu socializem (Film socialisme) ponovno osvetlil – da bi ga znova videl pasti – tokrat v vsej svoji lepoti. V hudourniku prizorov (umetniške slike, utrinki sodobnosti, posnetki starih filmov), značilnih za svoje pozno obdobje ustvarjanja, je cineast vključil hipne portrete padca Andrésa Inieste po nasprotnikovem prekršku. Prizor je zavestno izvzet iz slavja v znamenitem rimskem finalu Lige prvakov 2009, morda celo vrhunca Guardiolove ere pri Barceloni (zmaga z 2-0 nad Manchester Unitedom). A vmes se je nekaj že zabrisalo. V času premiere filma je isti ekipi polomil zobe Mourinhov Inter z Eto’ojem na položaju levega bočnega branilca. »Barça ne zmore niti dveh tekem odigrati na dovolj visoki ravni. Zakaj? Če jim ne uspe, naj zaboga igrajo manj tekem,« je Godard maja 2010 godrnjal v intervjuju z Jeanom-Marcom Lalannom za kulten francoski kulturni tednik Les Inrockuptibles. Lepota je krhka, milost pa minljiva. Nogomet, ko ga igramo lepo, prvinsko, nedolžno, spominja na otroštvo umetnosti, a se to otroštvo kmalu konča. Takšen je bil luciden, pronicljiv in hkrati melanholičen pogled trenerja Godarda.

Foto: Guliver

Zadnje video vsebine

1

VIDEO: SŽ Olimpija na prvi domači tekmi točke predala Celovcu...Več

2

VIDEO: Kako ne začeti tekme? Predava Las Vegas...Več

3

VIDEO: Jesenice na drugi domači tekmi v AHL do druge zmage...Več

Najbolj brano ta mesec

1

VIDEO: Jesenice na drugi domači tekmi v AHL do druge zmage...Več

2

Union Berlin: Novi nemški vladar?...Več

3

Tekma med Muro in Olimpijo dobiva tretji polčas: Riera na družbenem omrežju odgovarja Čontali (FOTO, VIDEO)...Več