Napovedano veliko slavje ob 125. rojstnem dnevu se je odvilo precej slabše od pričakovanj. AC Milan je nedeljsko praznično vzdušje hitro pokvaril. Namesto da bi podžgal vzneseno ozračje na domačem San Siru, je z brezbrižno predstavo proti Genoi (0-0) uspel razjariti zvesto občinstvo, ki je v precep vzelo vse odgovorne na čelu z igralci in upravo kluba.
Rdeče-črna nogometna institucija, ki je prestolnico mode že ničkolikokrat dvignila na športni piedestal, boleha za krizo, povzročeno s strani centrifugalnih in centipetalnih silnic. Na predvečer dvoboja z Genoo še nihče ni slutil, da se bo napovedana zabava prelevila v plaz žaljivk, kletvic in slabe volje. Stadion je pokal po šivih, na tribunah se je trlo prestižnih povabljencev, izostal ni niti edinstveni lučkarski šov. AC Milan si za svojo 125. obletnico ni zaslužil nič manj. Četudi uprava ni uspela privabiti in ponovno združiti vseh igralskih ikon – nekateri so izostali zaradi osebnih zadržkov, spet drugi zaradi nepremostljivih zamer –, je 70.000 glav radostno pozdravilo številne adute iz zlatih časov. Od neponovljivega kapetana Franca Baresija do Marca van Bastna – dveh članov klubske hiše slavnih – in hladnokrvnega strelca Pippa Inzaghija, ki so mu najzvestejši navijači z juga stadiona namenili največje ovacije. Na kratko: vse je bilo nared za nepozaben praznik. Edina velika težava je bila pravzaprav ta, da je sledila tekma, na kateri je nastopila sedanja rdeče-črna zasedba, ki še zdaleč ni na ravni najlepših poglavij bogate klubske zgodovine. Dvoboj brez golov proti Genoi trenerja Patricka Vieire je to potrdil.
Najbolj vdani Milanovi tifozi na Curvi Sud so že deset minut pred koncem tekme nehali bodriti ljubljeno moštvo, takoj po zadnjem sodnikovem pisku pa je stadion eksplodiral. »Imamo lastnika (ameriški poslovnež Gerry Cardinale, lastnik investicijskega sklada RedBird Capital Partners), ki se ni niti potrudil priti na obletnico. Tako ne gre več,« je v navijaški mikrofon zarjul eden od vodij ultrasov, tik preden je sotrpinom velel razvitje številnih transparentov s pomenljivimi sporočili: »Nismo Američani«, »Ta uprava si nas ne zasluži«, »Razbijate nam j….«, »Cardinale, prodaj in spokaj!«
Vroče dogajanje se je preselilo na obdobje stadiona, kjer so navijači nadaljevali z glasnim negodovanjem in novimi transparenti, ki jih organi reda ne bi prepustili na tribune. Lahko smo prebrali številne klice po spremembah: »Uprava: čakali smo vas in vas predolgo podpirali. Ne moremo več prenašati vaše povprečnosti.« »Nesposobno vodstvo, lastnik brez ambicij: niste na ravni bogate preteklosti.« Vse prej kot praznično vzdušje, v katerem ni bilo časa za pihanje svečk (datumska obletnica je sledila v ponedeljek), čeprav se zdi, da je v hiši prej vzniknil požar.
Simbolična odsotnost
S tekmo manj so rdeče-črni na osmem mestu prvenstvene lestvice in imajo lepe možnosti za preboj v play-off lige prvakov. Izhodišče, ki nedvomno ni najbolj temačno, a ekipa Paula Fonsece kot da ne vidi luči na koncu predora. Svetlobe, ki je posijala na Milan pred dobrima dvema letoma, ko so varovanci Stefana Piolija pred nosom izmaknili scudetto mestnemu rivalu Interju, je malodane izginila neznanokam. Ameriški pristop se očitno ni obnesel in je klub potisnil v slepo ulico. Še več. Cardinalejev krog, ki je prevzel upravljanje kmalu po zadnjem naslovu italijanskega prvaka, je pretresel temelje. In najverjetneje ne v pravo smer. Ne igralci ne uprava niso uspešno prebavili odhoda Paola Maldinija, ki mu je Cardinale po manj kot polurnem sestanku junija lani pokazal vrata. Klubska ikona, ki se je odzvala klicu na pomoč pri vzpostavljanju novega zagona institucije, nekoč izjemna številka 3, ki je prevzela mesto tehničnega direktorja, je bila odstavljena z nekajvrstičnim lakoničnim dopisom.
Kljub uradnemu povabilu Maldinija v nedeljo ni bilo na San Siru. Počakal je na polnoč in objavil jedrnato sporočilo: »Vse najboljše, Milan! Nihče ne more zbrisati ljubezni družine Maldini do tebe. Zgodovina in spomin to dokazujeta.« V pičlih dvajsetih minutah so se vsuli številni všečki, zlasti opazni so bili tisti iz današnje rdeče-črne slačilnice. Od neutrudnega bočnega bliska Théa Hernándeza, ki pomanjkanje ikone še kako čuti, do razočaranega kapetana Davida Calabrie, ki je vse pogosteje v vlogi rezervista, do vratarja Mika Maignana in napadalnega virtuoza Rafaela Leãa. Simbolično. In še kako povedno. Vsekakor tudi rezultati v Maldinijevi upravljalski eri niso bili vselej najbolj rožnati, a je nekoč karizmatični branilec s slehernim igralcem gojil posebno vez.
Maldinija (še) nihče ni znal nadomestiti. Niti Cardinalov veliki zaupnik in miljenec navijačev Zlatan Ibrahimović. V nedeljo so ga dvakrat ujeli na velikem zaslonu v družbi športnega direktorja Geoffreyja Moncade in člana uprave Giorgia Furlanija. Obakrat je bil izžvižgan. Njegove izbire, njegova komunikacija, ne vedno pravilno razumljene in pogosto samopašne izjave potrjujejo, da se nekdanji švedski reprezentant šele uči nove funkcije in spoznava, da trenutno delo ni najlažje. Naj spomnimo, da je bivšega soigralca in prijatelja Ignazia Abateja, ki je do konca prejšnje sezone vodil mladinsko Milanovo ekipo v Primaveri, zaradi neigranja sina Maximiliana poslal na sončno upravo. Bivši športni direktor Antonio D’Ottavio je prav tako dobil nogo zavoljo globokih mnenjskih razpok z Ibro, ki je pomembno mesto poleti poveril še enemu dobremu znancu in velikanu iz lige Major League Soccer Jovanu Kirovskemu.
Prelom s trenerjem
Klub ne more delovati na igrišču, če mu vlada zmešnjava v pisarnah. V sezoni 2021/22 Milan ni postal prvak, ker bi imel na papirju najmočnejšo ekipo, ampak ker so vsi vpleteni vlekli voz v eno smer in imeli močno oporo zunaj igrišča v triu Gazidis-Massara-Maldini. Moštvo je dihalo kot eno in imelo dušo, ki je danes ni več. Zunanji opazovalec se le stežka znebi občutka, da je oblast v klubu prevzela anarhija. Vsi so proti vsem. Paula Fonseco, ki je po Stefanu Pioliju prevzel krmilo članske zasedbe, je že ob imenovanju pokrila senca dvoma in do danes s sodelavci (še) ni uspel pridobiti igralcev na svojo stran. Bivši strateg francoskega Lilla je sredi prejšnjega tedna na ves glas frontalno napadel igralce – tako lažje razumemo umestitev Théa Hernándeza v nedeljo med rezerviste – in si s to gambitno potezo ustrelil v koleno. Svoj prav je skušal podkrepiti z odločitvijo, da v zapisnik tekme z Genoo uvrsti dva golobradca iz podmladka »Milan Futuro«, ki se kali v tretji ligi. Namen? Podžgati profesionalce. In rezultat? Ga ni. Skoraj ni.
Vse od poletja članski ekipi rdeče-črnih ne uspeva malodane nič. Avgusta proti Laziu (2-2) se »ohladitveni premor« in poslušanje trenerjevih navodil nista zdela potrebna paru Hernández-Leão, oktobrski »penaltygate« ob porazu s Fiorentino (1-2), ko sta enajstmetrovki zapravila neslutena izvajalca Hernández in Tammy Abraham, čeprav je bil za prvega strelca predviden Christian Pulišić, Fonsecov izbruh po zadnji evropski tekmi s Crveno zvezdo, pereč dosje Théo … Vse skupaj spominja na slabo zrežirano grotesko, ki je uprava očitno niti ne želi prekiniti. Portugalski trener s strani vodstva uživa polno podporo in ima popolno avtonomijo v garderobi. Ne glede na energijsko potratne metode dela in javno pranje umazanega perila. Zdi se, da mu niti niz slabih izidov ne more priti do živega.
Vse od Fonsecovega imenovanja 13. junija v uspešnost njegovega novega kariernega poglavja verjamejo le redki. Podobno razpoloženje očitno vlada tudi v slačilnici, kjer so se o načinu trenerjevega delovanja, njegovi legitimnosti in ne preveč bleščečem portfelju hitro pričeli spraševati tudi vidni člani prvega moštva. Po nedavnem Portugalčevem besednem grmenju je eden od izmenjujočih se kapetanov Mike Maignan na priljubljenem družabnem omrežju objavil šopek fotografij, s katerimi je podprl soigralce, ki so se znašli na trenerjevi piki.
»Vedel sem, da me čakajo težave«
Tudi tisti zgolj obstranski spremljevalec Milanove sodobne razvojne poti hitro vidi, da so zaključki ciklov (Capellov, Ancelottijev, Allegrijev, očitno tudi Piolijev) vselej bili problematični. Moštvo, ki je vajeno ustaljene prakse – tako v vadbenem procesu kot v osebnih odnosih –, se očitno s težavo prilagodi na nov režim. Na tej točki se uprava vselej spopada s kočljivo in varljivo kockarsko odločitvijo: se bo nov trener uspešno sprijel ali samo na mišice spoprijel z ekipo? Včasih se zadeva posreči in voz z vsemi vpletenimi hitro zavije v pravo smer, pogostokrat je ravno obratno in pride do hitrega zloma, ki ga ni več mogoče popraviti. Ni malo tistih, ki so prepričani, da bi Milan ob koncu pomladi moral izbrati nogometno dokazanega strokovnjaka s čvrstimi stališči, neomajnim karakterjem in v prvi vrsti veščega komunikatorja najsibo znotraj slačilnice ali v odnosu z javnostjo. V tem pogledu je središče Lombardije morda prezahtevno okolje za Fonseco, ki vsekakor ni edini krivec za slabo voljo navijačev. Amerikanizacija, ki v specifičnem italijanskem nogometnem okolju, kjer že več desetletij vladajo neomajni principi in ostaja zvesto tradiciji, se med igralci in občinstvom nikakor ni prijela. Pred RedBirdom je julija 2018 večinski lastniški delež prevzel še en ameriški investicijski sklad Elliott Management Corporation, a se je slednji pri vsakodnevnem upravljanju kluba oprl na preverjene ljudi z jasno definiranimi delovnimi nalogami. Tombola! Navzlic nekaterim javnim nesoglasjem med Ivanom Gazidisom in Paolom Maldinijem.
»Ostajamo velika družina. Pričakoval sem težave, brez katerih v slehernem velikem klubu ne gre,« je še v soboto zatrdil Fonseca in zavoljo svoje medijske dostopnosti požel še nekaj simpatij. Po nedeljski bledi predstavi mediji do Portugalca niso bili več tako milostni. Napis »Dovolj je!« je krasil ponedeljskovo naslovnico največjega državnega športnega časnika, pri katerem so v obsežnem članku na rožnatih straneh zapisali, da je: »… primerjava med preštevilnimi Milanovimi ikonami, ki so v nedeljo zasedle častno tribuno San Sira in nogometaši na igrišču preprosto nemogoča, celo žaljivo nespoštljiva. Zakaj se je Milan znašel v tako globoki krizi? Neodzivno in odsotno vodstvo ni na ravni bleščeče klubske preteklosti, poletni prestopni rok je bil prej poln padcev kot vzponov, ekipa na igrišču nima vodij in dela vse preveč napak.« Veselo praznovanje, pravite … Frottolissime!
Foto: AP Photo/Antonio Calanni via Guliver Image