Avtor: Nejc Mravlja
19. 12. 2023, 10.55
Lazio, Milan, Real Sociedad, Napoli, Atalanta … Iz tedna v teden isti scenarij za Interjeve nasprotnike, ki si nehote podajajo usodo protagonista celovečerca Trumanov show. Interjeve tarče v potekih tekem dominirajo in iz minute v minuto bolj verjamejo v uspeh, potem pa boleče trčijo v neprodušno milansko zidovje, čemur sledi kazen. Največkrat v eni sami akciji. Čvrstost in cinizem sta postali stalni Interjevi spremljevalki, kar potrjujejo tudi številke. Nedeljsko gostovanje v prestolnici je bila za črno-modre tekma številka 11 brez prejetega gola v 16 odigranih kolih, v katerih so vratar Sommer in druščina tekmecem dopustili pičlih sedem zadetkov … sopomenka najbolj trdožive obrambe med klubi iz elitnih petih evropskih lig. »V trpljenju in kljubovanju smo nadmočni,« je po zadnji zmagi zadovoljno ugotovil Simone Inzaghi in se jedrnato – na najboljši možen način – dotaknil bistva Interjeve sezonske vsebine.
Beneamata se je sposobna večino igralnega časa podrejati trpljenju, potem pa kar naenkrat zamenjati film in se eksplozivno podati v protinapad. Zahvaljujoč izjemno strnjeni postavitvi, ki je nedvomno plod uigranosti in brezhibne discipline, se Inter koherentno brani in napada. Proti rimskim orlom je spomladanski finalist lige prvakov povedel s svojim četrtim strelom na tekmi in s prvim, ki je šel v okvir tekmečevih vrat. Kar zadeva taktiko, je Inter svoj pedigre izpilil do potankosti in se trenutno – navzlic odsotnostim Pavarda, de Vrija in Dumfriesa – zdi neovrgljiv. S trinajsto zmago na 16 tekmah se je 19-kratnemu italijanskemu prvaku posrečil celo rekorden vstop v posamezno prvoligaško zgodbo v klubski zgodovini. Če izvzamemo navdihnjene in prepričljive nosilce igre ter stanovitne rezultate, ne moremo spregledati zajetne odgovornosti človeka, ki se je še v začetku leta znašel med navijaškim kladivom in medijskim nakovalom.
View this post on Instagram
Sprva nezaželen postal čaščen
23. januarja so se po pikrem domačem porazu z Empolijem (0-1) po glavi Simoneja Inzaghija podile zle slutnje o predčasnem slovesu od prestolnice mode. Italijanski mediji so tekmovali, kdo bo bolj izvirno in z večjimi črkami objavil vest o končani romanci nekoč Lazievega ostrostrelca v srcu Lombardije, a se je Interjeva uprava odločila drugače. Enajst mesecev pozneje je zahvaljujoč mnogim zasukom na igrišču in ob njem Inzaghijev ugled zrasel v višave, primerljive z najvišjo točko milanske stolnice. Prav 47-letniku gre pripisati nemalo zaslug za gnetenje mase, ki se jeseni biserno lesketa. Če so črno-modri v prejšnjih sezonah še kazali šibkosti, so danes na najboljši možni poti k osvojitvi jubilejnega dvajsetega scudetta, četudi se Inzaghi na vsakem koraku trudi opominjati javnost, da »bo do konca prvenstva potrebno odigrati še 22 zahtevnih tekem in bo ključnega pomena ostati potrpežljiv«.
View this post on Instagram
S trenerskega gledišča je Inzaghi že segel v Interjevo zgodovino. S povprečjem 2,12 osvojenih točk na tekmo (vodil jih je 130) je v družbi Roberta Mancinija in Joséja Mourinha na vrhu klubske jakostne lestvice. Naslednik z naslovom prvaka ovenčanega Antonia Conteja je bil od prihoda v Inter poleti 2021 konstantno soočen s pogosto celo neumestnimi kritikami, a jih je rdečelični črnolasec pridno odbijal s trdim delom in vero v edino brezpogojno nogometno resnico: govori naj zgolj vsebina na igrišču.
»Brez dvoma je najboljši trener, ki me je vodil. Pod njegovim mentorstvom garamo, a Simonejev pristop in metode dela razumemo vsi, pri čemer je zanimivo to, da se nihče ne počuti zapostavljenega,« je pred nekaj tedni v novinarski mikrofon zatrdil Interjev kapetan Lautaro Martínez. Inzaghijev credo je torej zmes taktične temeljitosti in vodstvenega karakterja, ki zna in zmore del odgovornosti brez pomislekov poveriti tudi nadobudnim mladeničem. Lep primer je Yann Aurel Bisseck, ki ga je trener proti Laziu uvrstil v začetno postavo, igralec pa se je za zaupanje zahvalil s petzvezdično predstavo. 20-letni poletni prišlek iz danskega Aarhusa je bil pahnjen v bazen z valovito globoko vodo, a je po hitrem postopku splaval in brezhibno zapolnil vrzel v zgledno naoljenem obrambnem stroju.
»Ko sem prispel v Milano, sem verjel, da me čaka stranska vloga. Videl sem se kot občasen dežurni gasilec. Potem pa mi je trener razložil, da tu ni obrobnih vlog. Vsak ima svoje mesto,« je pred oktobrsko tekmo s Salzburgom slikovito razložil prekaljeni Henrikh Mkhitaryan. Inzaghi ob nastopu funkcije pred sabo še zdaleč ni videl od samozavesti pokajočega moštva, a ga je v relativno kratkem času uspel izbrusiti v dobitno celoto. Kdo bi zmogel predvideti, da bo Fede Dimarco dosegel tako visoko raven? Kdo je verjel, da bo za mnoge odpisani veteran Mkhitaryan zopet tekel kot živahen 23-letnik? In kdo je pričakoval tako meteorski začetek milanskega poglavja v karieri Ticusa Thurama? Vanje je verjel in verjame vizionar Simone, ki iz slehernega posameznika želi iztisniti najboljše. K vragu leta, forma in pretekle zasluge … Klobuk dol, Mister!
Foto: AP Photo/Luca Bruno via Guliver Images
