Ko se je nekaj gorskih in "stopniščnih" tekačev pred šestimi leti lotilo letalnico na Kulmu uporabiti vzvratno, od spodaj navzgor, verjetno niso imeli pojma, kako popularno tekaško disciplino so izumili. Že naslednje leto je dirka prišla tudi v Planico, letos 16. septembra, pa bodo tekači z vseh vetrov lahko letalnico bratov Gorišek od spodaj napadli že petič. Prijave organizatorji zibrajo le še do konca tega tedna.
Red Bull 400, tek po skakalnicah navzgor, je povsem drugačna preizkušnja od vsega, kar smo do leta 2011 poznali. To ni gorski tek in ni tek po stopnicah, je tekaško trpljenje na kvadrat, ko se po strmem doskočišču in zaletišču prebijaš navzgor. Le redki pravzaprav uspejo vse preteči. Večina tekmovalcev se do cilja priplazi po vseh štirih. A zadovoljstvo na vrhu je tako veliko, da se tekmovalci iz leta v leto vračajo in vztrajno množijo.
Od leta 2012, pa do danes, so se v Planici nanizala štiri tekmovanja. Le leta 2014 je planiška dirka odpadla, sej so letalnico prenavljali. Leta 2015 so se tekači tako spopadli na prenovljeni napravi.
Letos je tekmovanje Red Bull 400 preraslo v svetovno serijo. Ne sicer s posebnim finalom, a po celem svetu se bo v letu 2017 odvilo kar 14 tekmovanj na 14 skakalnicah in letalnicah. Planiška med vsemi velja za najtežjo.
Edina reč, v kateri planiško Letalnico druga prizorišče prekosijo, je nadmorska višina. Kar nekaj jih leži višje. Druga postaja letošnje sezone, turški Erzurum, se postavlja s 1.950 metri nad morjem, še višja pa je predzadnja, v Park Cityju, ZDA, kjer višinomeri kažejo 2,126 metrov. To so višine, ki običajnemu smrtniku ponavadi ne povzročajo težav, a ko tak smrtnik teče v breg in srčni utrip navije na maksimum, višinski metri hitro pokažejo zobe. Planiška letalnica bratov Gorišek leži na nadmorski višini okoli 1000 metrov.
A če pod Poncami tekači malenkost lažje dihajo na štartni liniji, jim letalnica že po nekaj metrih teka pokaže, da bo s kisikom bogatejši zrak kompenzirala z večjo intenzivnostjo. Tu gre prenovljena naprava tako daleč, da ji nobena druga ni kos. Pred prenovo je bilo sicer doskočišče z 38 stopinjami strmejše na enem delu, drugače pa položnejše, danes pa je strmina precej konstantna, doseže nekaj več kot 35 stopinj, a skoraj ne pade pod 30. Razen na hrbtišču in izteku seveda.
S tem in zaletiščem, ki se v zrak poganja s prav tako 35 stopinjami, tvori skoraj enoten naklon čez več kot 70% teka. Ob tem je višina naprave kar 225 metrov, spet največ med vsemi na turneji, in to mora tekač premagati v teku dolžine 400 metrov.
Kar nekaj naprav po svetu se sicer ponaša z največjo strmino krepko preko 35 stopinj (povprečje je kar 37 stopinj), a gre le za kratke odseke, ki jih obdajajo nakloni pod 30 stopinjami.