single
[158,2]
116701

Naj živi kralj Kazu!

Avtor: Nejc Mravlja
14. 1. 2021, 11.08

Na vprašanje, kaj povezuje Ivána Zamorana, Claudia Caniggio, Zinha, Roberta Baggia, Cira Ferraro, Basila Bolija, Emila Kostadinova, Jordana Lečkova, Joséja Luisa Caminera, Guillerma Amorja, Paula Gascoigna, Paula Inca, Luca Nilisa, Kenneta Anderssona, Arona Winterja, Igorja Štimca, Boda Illgnerja, Andija Möllerja, Matthiasa Sammerja, Dana Petrescuja, Marka Simeunoviča in Darka Milaniča, bi večina občasnih spremljevalk in ljubiteljev najpopularnejše športne panoge odgovorila, da gre za nekdanje nogometaše, ki so vsak po svoje vtisnili pečat v razvoju sodobnega nogometa in so bolj ali manj uspešne kariere obogatili s sodelovanjem na vsaj enem velikem reprezentančnem tekmovanju. Nekoč miljence navijačev pa združuje še nekaj: pripadajo generaciji letnika 1967. Tedaj se je na daljnem vzhodu rodil posebnež, ki se za razliko od zgoraj naštetih vrstnikov še danes z dvema rodovoma mlajšimi sotrpini vztrajno in nepopustljivo podi za njenim veličanstvom – nogometno žogo.

Ko je Stanley Matthews, eden od nespornih nosilcev razvoja čarobne igre na Otoku, februarja 1965 srečal Abrahama in nekaj mesecev zatem sklenil bogato športno pot, je javnost verjela, da bo svež mejnik postal na veke vekov nedosegljiv. Pol stoletja pozneje se Japonec Kazujoši Miura ob dosežku rajnkega Sira Stanleyja veselo muza. Zimzeleni napadalec bo v začetku februarja dopolnil že 54 let in je v ponedeljek oznanil veselo novico, da bo na travnih rušah aktivno vztrajal še vsaj sezono, že 36. po vrsti med člani …

Septembra je zrušil še en rekord – pri 53 letih in 210 dneh je postal najstarejši igralec z nastopom med japonsko ligaško smetano. Tri mesece zatem je navijače prvoligaša iz Jokohame razveselil z vestjo, da bodo v njegovih bravurah uživali tudi v letu 2021. Bodoči 54-letnik, ki bi se že pred časom lahko v miru podal v trenerske vode ali se preobrazil v strokovnega sodelavca na kateri od domačih televizijskih hiš, je še n-tič podaljšal zvestobo klubu, ki se v svojem grbu bohoti z bajeslovnim ptičem Feniksom. Tifozi Modrih se ne ozirajo na skromen prispevek kralja Kazuja, ki v jeseni kariere za dokazovanje praviloma dobiva le prgišče minut v končnicah tekem in zadeva le občasno (zadnje leto, ki ga je sklenil z več kot petimi goli, je 2006). Tako klubska uprava in vodstvo J-League ne skrivata navdušenja ob slehernem novem premikanju datuma konca maratonske športne poti neustavljiega nogometnega samuraja. V deželi vzhajajočega sonca Kazu Miura ne velja za ostarelega napadalca v zatonu, temveč uživa ikoničen status z bogato preteklostjo, ki jo je zasnoval s ponotranjanjem palete vrlin svojega očeta Nobua Naje.

Bilo je nekoč v Mehiki

Najeva življenjska zgodba je polna peripetij, vzponov in stranpoti, povezanih s slabimi odnosi z jakuzami, uživanjem prepovedanih drog in neslavnih izletov v ječo. Na imeniten način jo je povzel Kenza Tazaki v svoji mojstrovini z naslovom Kraljev oče. Razvpiti Naja je najbolj zaslužen, da se je mladi Kazu okužil z nogometnim virusom. Zgodilo se je leta 1970 po vrnitvi iz Mehike, kjer je Nobuo od blizu z 8-milimetrsko kamero pridno spremljal dogajanje na žogobrcarskem mundialu in posnel, kar se je dalo. Vsebina na igriščih ga je tako prevzela, da se je že na poti domov odločil iz sina napraviti prvega velikega azijskega nogometaša. Pripravil mu je mukotrpen vadbeni program. »Treningi so bili sestavljeni iz dvobojev ena na ena, v katerih nihče ni imel pravice podati, potrebno je bilo preigrati slehernega nasprotnika in doseči gol,« je zatrdil v spletnem pogovoru z brazilskim novinarjem Tiagom Pavinijem.

V začetku leta 2021 se dobro podkovana stroka takemu pristopu lahko le smeje, a v začetku 70. let si je tovrstna individualistična miselnost na Japonskem vtirala pot v ospredje. Zaradi drog in jakuz nezaželeni Naja si je zavetje poiskal drugje in Kazujošija prepričal v selitev v brazilski São Paulo. »Pred odhodom mi je eden prvih sinovih trenerjev dejal, da je 99% prepričan v Kazujev neuspeh. Zabrusil sem mu, da brezpogojno verjamem v tisti preostali odstotek!«

Dungino zbadanje

15-letni Miura je prvi del očetove prerokbe izpolnil z vključitvijo v akademijo Juventusa iz São Paula, kjer je sprva deloval pod okriljem Óscarja de Lemosa. Ta se je v intervjuju za najbolj bran brazilski športni časnik med svetovnim prvenstvom 2014 dobro spomnil prvega Japonca v s sambo prežetem zlato-rumeno-zelenem nogometnem svetu. »Spraševal sem se, zakaj je mladenič prepotoval toliko kilometrov zgolj zato, da bi pri nas izpopolnjeval obvladovanje žoge. To mi nikakor ni šlo v račun.« Še manj smelo se mu je zdelo očetovo manično snemanje tekem, treningov, trenerjevih nagovorov pred tekmami in neutrudno pošiljanje videoposnetkov vsega novega in še raje neobičajnega željnim japonskim televizijskim medijem. Kot po pravilu prvi meseci po selitvi v novo okolje niso bili idilični. Jezikovna bariera, razlike v psihofizični kondiciji in za Japonce še kako značilno domotožje so opravili svoje.

Toda Miura je dokazal, da se po njegovih žilah pretaka kri bojevnika. Levjesrčni mladenič se je vneto trudil in dočakal nagrado. Postal je zanimiv vodilnim možem Peléjevega Santosa, s katerim je ob vstopu v polnoletnost leta 1986 podpisal prvo profesionalno pogodbo in se srečal s slovitim Carlosom Dungo. »Iz dneva v dan od jutra do večera me je zbadal in tepel na igrišču. Ostale je pustil pri miru, zapičil se je prav vame. Kot mladi Japonec sem to, da me je vzel na piko, psihološko zelo težko prenašal.« Kakovostna letvica pri Santásticu je bila za Kazuja postavljena previsoko, a mu je šopek zaporednih posoj v manjše klube omogočil redno igranje. Še posebej pri »petelinu iz Comarce«, pri klubu XV iz mesta Jaú, kjer je postal vzor Sonnyju Andersonu. »Ne glede na to, da je bil Japonec na delu v nogometni deželi, smo vsi občudovali njegovo tehnično znanje. Z žogo je uganjal najrazličnejše vragolije, ki smo jih želeli posnemati. Spremljati Japonca, ki veselo preigrava in se na igrišču norčuje iz Brazilcev, je bilo bizarno … za tiste čase povsem nezaslišano,« je poznejši reprezentant petkratnih svetovnih prvakov pred leti priznal za francoski L’Équipe.

Rudijevo, pardon, … Kazujošijevo moštvo

Nekaj let po Miurovi uveljavitvi v Južni Ameriki je privrženkam in častilcem mang dobro znani Joiči Takahaši predstavil kultno stvaritev z naslovom Kjaputen Cubasa (v Sloveniji znano kot Rudijevo moštvo). Med snovanjem bodoče planetarne uspešnice si je kot središčno figuro zamislil prav Kazuja. »Že res, da sem navdih našel v Peléju, Cruyffu, Kempesu, Sócratesu in Maradoni, a hotel sem, da bo ”Rudijeva” osebnost na las podobna Japoncu, ki je kot prvi preizkusil nogometno znanje na tujem.« Rudijevo moštvo je postalo hit. Japonske televizijske hiše so trumoma pošiljale svoje ekipe v Brazilijo, kjer so še bolj vneto kot oče Naja fotografsko in vizualno dokumentirale Miurovo južnoameriško zgodbo. Takahašijeve knjige so v najkrajšem času postale animirana TV serija svetovnega dosega in so v domovini vplivale celo na povišano rast brezposelnosti.

Kaj pa Kazu? Četudi ni razbijal sten z nadčloveško močnimi streli, se mu je po premierni uvrstitvi v začetno enajsterico kot članu Coritibe uspelo prebiti na naslovnico popularne nogometne revije Placar. Japončev tedanji trener in nekoč hitronoga »plavolasa puščica« Dirceu Krüger je v enem zadnjih intervjujev pred smrtjo v začetku leta 2019 poudaril, da je »… Kazu v Brazilijo prispel, da bi pridno loščil in plemenitil nogometno znanje, a obenem nam je veliko dal. Na treningih je deloval, kot bi bil programiran. Z negotovostjo smo ga dojemali kot prisrčnega robota. Znal nas je zabavati. V nasprotju s številnimi soigralci na trening niti enkrat ni prispel pijan. Z njim smo postali profesionalnejši. Tudi manj poslušni sotrpini so ob njem postali bolj disciplinirani.«

»Pogovor z njim je bil možen zgolj prek štirih posrednikov«

Obdobje ob koncu 80. in v začetku 90. let v svetu pregovorno označujemo za čas številnih sprememb, ki se jim nista uklonili ne Brazilija ne Japonska. Zametke globalizacije je pravočasno zavohal tudi Kazujev oče, ki je vznemirljivo sinovo pustolovščino znal izkoristiti za donosen poslovni model. Miura je z vrnitvijo v domovino postal prvi zvezdnik japonskega nogometa. Pridružil se je tokijskemu moštvu Yomiuri SC, to se je nekaj let pozneje preimenovalo v Verdy Kawasaki, ki danes kot Tokio Verdy nastopa v drugoligaški konkurenci. Karizmatični napadalec je postal blagovna znamka novonastalega japonskega prvenstva, nosilec reprezentance Modrih samurajev in še pred nastopom družabnih omrežij ena najbolj vplivnih in priljubljenih javnih osebnosti. Tedanji selektor Japonske in današnji selektor mladinske reprezentance Vietnama Francoz Philippe Troussier se je spomladi 2018, ko se je neuspešno v konkurenci še 76 kandidatov neuspešno potegoval za vlogo strokovnega vodje v izbrani vrsti Kameruna, v obsežnem pogovoru za France Football spomnil na kralja Kazuja. »Gre za zvezdnika v pravem pomenu besede. V domovini je nedotakljiv in uživa podoben status kot filmski igralci. Če si se hotel z njim pogovoriti na štiri oči, si moral prepričati kar štiri posrednike.«

Miurova zgodba o uspehu vsebuje tako veselje (najbolj bleščeč trenutek je celinska reprezentančna krona na Azijskem pokalu 1992) kot žalost (v prvi vrsti znamenita tragedija v Dohi, kjer bi si Japonska 28. oktobra 1993 z zmago nad Irakom zagotovila premierno uvrstitev na svetovni žogobrcarski vrh, a je z remijem 2-2 pot v ZDA naslednje leto omogočila Južni Koreji), pa tudi trenutke samote. Kralj Kazu se je še trikrat preizkusil v tujini, a prav tolikokrat (Genoa 1994/95, Dinamo (tedaj Croatia) Zagreb 1999 in Sydney 2005) ustrelil v prazno. Ne gre pozabiti niti grenkega slovesa od reprezentance – v belo-modrem dresu je zbral 89 nastopov in dosegel 55 golov –, tik pred zdajci je namreč ostal brez vpoklica za nastop na mundialu v Franciji 1998. Čeprav se je vse od preloma tisočletja počasi in polagoma pomaknil iz središča pozornosti, je v domovini ohranil ikonični status in bo po sklenitvi kariere lahko s ponosom izjavil, da je večino življenja preživel na igrišču. Kot je nekoč povedal Jago, junak Shakespeareovega Othella (v imenitnem slovenskem prevodu Otona Župančiča): »Zakaj, ako vedenje moje kaže prirodno čud in lik mojega srca z vnanjimi znaki, potlej bom kaj kmalu to srce nosil na rokavu, naj ga kavke kljujo: jaz nisem to, kar sem.« Naj živi kralj Kazu!

Foto: Getty Images

Zadnje video vsebine

1

Pancar ogret za sezono, vožnja na treningu že “na polno” (VIDEO)...Več

2

Epska provokacija: Skupinica otrok “pila” živce navijačem velikih rivalov (VIDEO)...Več

3

VIDEO: Magovac z zadetkom s svoje polovice načel mrežo Lustenaua...Več

Najbolj brano ta mesec

1

”Novim zmagam naproti” – Gajser in HRC Honda predstavila nov ”look” (FOTO)...Več

2

FOTO: Iličić na treningu s pozlačenimi kramponi...Več

3

Tim Gajser vse bližje dokončanju svoje nove proge (VIDEO)...Več