Avtor: Blaž Magdič
26. 8. 2017, 10.06
Mohorič je leta 2012 na svetovnem prvenstvu v Valkenburgu zablestel s srebrom v vožnji na čas in zatem z zlatom na cestni dirki, naslednje leto pa je dosežek s cestne dirke ponovil v Firencah. Športna javnost ga je takoj razglasila za kolesarja, ki bo vodil slovensko kolesarstvo v naslednjih letih. Sledila je selitev v svetovno serijo, leta 2014 je podpisal za Cannondale, a se v prvi sezoni med elito ni najbolje znašel. Tudi leto 2015 je bilo zanj težko in leto kasneje je sledila selitev v Lampre. V družbi rojakov Jana Polanca, Luke Pibernika in Marka Kumpa je začel dirkati vse bolje, ob koncu sezone je na dirki Hainan dočakal tudi prvo profesionalno zmago.
Leto 2017 je bilo zanj prelomno. V dresu UAE Emirates, nekdanjem Lampreju, se je na dirki po Italiji izkazal kot odličen pomočnik, pa tudi kolesar, ki zna skočiti v beg in v njem da vse od sebe; tako je bilo v eni od etap, ko se je razdajal za Polanca. Kot se je izkazalo na Vuelti, se je še bolje pripravil na drugi del sezone in špansko pentljo pričakal zelo motiviran. V beg je skočil že v peti etapi, bil zelo aktiven in na koncu zasedel četrto mesto. Dva dni kasneje je spet dobil priložnost, šel med ubežnike, bil spet aktiven, v zadnjih 20 kilometrih pa dokončal delo.
Najprej je preizkusil, kako so pripravljeni tekmeci, nato prvi premagal tlakovani vzpon v Cuenci in se navzdol spustil v svojem slogu, ki ga je pokazal že v Firencah. V svojem “Mohorič slogu” ali “žuželki” je sedel na okvir kolesa in poganjal pedala, tveganje pa se mu je obrestovalo na ciljni črti.
“Bil je zelo težek dan. Pred tem sta bili zame dve zelo težki etapi. Vedel sem, da ima pobeg zelo, zelo veliko možnosti, da pride do cilja. Potrudil sem se, da sem bil del tega. To je bilo najtežje, ujeti pobeg. Cel dan sem se trudil varčevati moči, energijo, da sem dovolj pil, da sem se ohranjal za finale. Finale sem imel naštudiran. Vedel sem, kje lahko napadem, kakšne so moje možnosti. Vedel sem, da če pridem čez vrh zadnjega vzpona z najboljšimi, da imam dobre možnosti, ker je bil finale zelo tehničen, vključno s spustom. Igral sem na karto, da pridem na vrh vzpona z najboljšimi,” je sedmo etapo in zmago opisal Mohorič.
Dvaindvajsetletnik iz Podblice je priznal, da se je etapne zmage zavedel šele na ciljni črti. “Vedel sem, da sta par sekund za mano Thomas De Gendt in Pawel Poljanski vlekla na vso moč. De Gendt je zelo močan kolesar, velikokrat je že zmagal etape na največjih dirkah. Trepetal sem čisto do cilja. Šel sem kolikor hitro sem lahko. Šele na ciljni črti sem se oddahnil.”
Mohorič je postal drugi Slovenec z etapno zmago na Vuelti, prvo je leta 2009 dosegel Borut Božič, to je bila tudi prva slovenska etapna zmaga na tritedenskih dirkah. Slovenski kolesarji so na letošnjih tako imenovanih grand tourih vselej dosegli vsaj etapno zmago, na dirki po Italiji je slavil Jan Polanc, na dirki po Franciji pa Primož Roglič. A morda bosta Mohorič in Polanc še kakšno dodala v dneh do 10. septembra, ko se bo v Madridu končala Vuelta.
“Seveda bomo še poskušali kot ekipa. Cilj je bil doseči vsaj eno etapno zmago. To smo dosegli. Upamo na še več. Imamo precej dobrih kolesarjev. Poleg mene so tu še Polanc, Darwin Atapuma, Rui Costa, Louis Meintjes in Sacha Modolo. Vsak dan bomo dali vse od sebe, kot do zdaj. Upamo na še kakšno etapno zmago,” je zaključil Mohorič.
