Ko je Chelsea na novega leta dan odslovil Enza Maresco, so modri za mesti, ki vodijo v ligo prvakov, zaostajali pičle tri točke. Slabih pet mesecev pozneje so po zadnjem kolu Premier lige in porazu proti Sunderlandu (1-2) padli na skromno in razočaranj polno deseto mesto. Žalosten konec vihravo-kaotične sezone, ki se je preprosto morala skleniti brez preboja v mednarodna tekmovanja.
Tri…sto milijonov evrov je Chelsea zapravil za okrepitve v zadnjih dveh prestopnih rokih. Tri je tudi število managerjev, ki so v pravkar zaključeni sezoni vodili šestkratnega angleškega prvaka. In nenazadnje tri … zadetke so podoživeli gledalci nedeljske tekme v Sunderlandu, kjer so si domače črne mačke s ključno zmago prav na račun Chelseaja priborile evropsko uvrstitev in pustile modre s Stamford Bridga praznih rok.
Že štirinajsti poraz jih je pahnil na končno deseto mesto Premier lige … Brez Evrope, tako kot pred dvema sezonama. Celo brez pomežika konferenčne lige, ki bi vsaj delno potolažila uspehov in presežkov željne navijače. Razlogi za fiasko? Ni jih malo. V prvi vrsti niz strateško vprašljivih in pregrešno dragih odločitev tako tekmovalno-športne kot finančno-poslovne narave.
Chelsea je v nedeljo za jesenski nastop v evropski ligi – uvrstitev med prvih pet ekip ni bila več dosegljiva – moral zmagati, Brighton pa hkrati izgubiti. Galebi so proti Šeškovemu Manchester Unitedu sicer gladko klonili (0-3), a Chelsea svojega dela naloge ni opravil. Sredi prvega polčasa ga je z natančnim strelom kaznoval Trai Hume, za nameček pa je zaostanek z nesrečnim avtogolom v 49. minuti podvojil Malo Gusto. Šest minut zatem je modre v igro vrnil njihov dejavnik X Cole Palmer, a se je Chelseajevo upanje razblinilo v 61. minuti z izključitvijo Wesleyja Fofanaja. Še eden v nizu modrih večerov za pozabo.
“Morali bi biti v ligi prvakov”
“Vso sezono smo garali in si popolnoma zaslužili uvrstitev v evropsko ligo,” se glasi misel, ki bi velikodušno pihnila na dušo Chelseajevih navijačev po koncu sezone, če že njihovega kluba prihodnjo jesen ne bo v ligi prvakov. A te besede niso prišle iz londonskega tabora, temveč iz ust prvega nedeljskega Sunderlandovega strelca Huma, ki si je s soigralci junaško priboril mednarodni nastop, za katerega se je Chelsea moral obrisati pod nosom.
Začasni manager Londončanov Calum McFarlane po tekmi ni skrival razočaranja. Dejal je, da bi njegova ekipa “… morala prvenstvo končati precej višje. S talentom, ki ga imamo, bi morali v ligo prvakov.” Igralci so po njegovih besedah “vsak dan dali vse od sebe”, vendar brez haska.
Morda bodo prihodnjo sezono uspešnejši – če je (ne)sreča res edini razlog za tako klavrn zaključek sezone –, ko bo za krmilom dvakratnega evropskega šampiona sedel karizmatični Xabi Alonso. In kdo ve, morda bo novi vodja stroke celo dobil za nekaj mesecev daljši mandat za gradnjo in pripravo ekipe.
Brezciljen in neučinkovit managerski valček
Med junijem 2024 in decembrom 2025 je Enzo Maresca Chelseaju utrl pot do lovorike v konferenčni ligi, velikega slavja na klubskem svetovnem prvenstvu in skoka na četrto mesto v Premier ligi, cilja, od katerega po Italijanovi odpustitvi tudi to pomlad ni bil pretirano oddaljen in se je zdel realno dosegljiv.
Pred Maresco je Mauricio Pochettino na klopi zdržal slabo leto, Frank Lampard dva meseca, Graham Potter pa šest mesecev. Po bodočem Guardiolovem nasledniku pri Manchester Cityju je Liam Rosenior z modrimi upravljal natanko 104 dni. Ko je nekdanji trener Strasbourga zapustil klub, je Chelsea domoval na petem mestu prvenstvene lestvice. Po dveh mesecih začasnega vodenja Caluma McFarlana pa so modri izgubili evropski prizvok.
Je brezglavo kupovanje igralcev in serijsko odpuščanje njihovih strategov ob robu igrišča – ne glede na to, kako povprečni so rezultati – sploh lahko verodostojna vizija? Še posebej v času, ko se klubske finance pogrezajo vse globlje – Chelsea je v sezoni 2024/25 pridelal debelih 262 milijonov funtov izgube – in ko so klubi pod vse bolj temeljitim nadzorom Uefe in Premier lige.
Modri bodo v naslednji sezoni ostali brez prihodkov od evropskih televizijskih pravic, zato bodo morali – kar ni ravno v njihovi navadi – v izogib novemu valu kazni v višini več deset milijonov evrov, kakršne so že doživeli lansko poletje, dodobra zategniti pas.
Iztekajoča se pomlad je s klavrnim epilogom potrdila, do kam lahko pripeljejo zvezdniške kaprice in pretirano vmešavanje lastnikov iz skupine BlueCo. Medtem pa bo jeseni v ligi prvakov igrala Aston Villa Unaija Emeryja (na klopi od oktobra 2022), Bournemouth Andonija Iraole (od junija 2023) in Sunderland Régisa Le Brisa (od junija 2024) pa se bosta prav tako popolnoma zasluženo dokazovala v evropski ligi. Chelseaja ni nikjer. S strani navijačev modrih tako želenega čudeža tudi ne.
Foto: AP Photo/Joanna Chan va Guliver Images