Avtor: Blaž Magdič
4. 8. 2020, 20.34
Reprezentančni trening in druženje s sedmo silo je potekalo v okviru vsakoletne poletne judo šole. V njej se slovenskim borcem tradicionalno pridružijo številni tuji klubi, ki preverjajo pripravljenost tako slovenskih kot svojih judoistov in judoistk. Letos pa je vmes posegla pandemija novega koronavirusa in pustila določene posledice.
Vseeno bo šola v dveh sklopih sprejela okoli 200 udeležencev iz Slovenije, v prvem delu zdaj pa gosti tudi najboljše slovenske judoiste in judoistke. Po besedah predsednika Judo zveze Slovenije (JZS) Darka Mušiča morajo zanje na seji izvršilnega odbora JZS spregovoriti tudi o izpeljavi domačih tekmovanj in potrditi jesenski program tekem z začetkom 5. septembra, ko bo na sporedu državno prvenstvo.
Pandemija pa je odnesla predvsem tisto najbolj pomembno tekmovanje za judoiste, in sicer olimpijske igre, s katerih bi se morali ravno v teh dneh vrniti iz Tokia, če bi vse potekalo po prvotno predvidenem načrtu. Morda tudi s kakšno medaljo okoli vratu, kot nekakšna tradicija z zadnjih štirih OI.
Toda vsakdan športnikov je v zadnjih mesecih precej drugačen in tudi judoisti so to dodobra spoznali ter se skušali v najboljši meri prilagoditi novemu položaju. Treningi sicer potekajo bolj ali manj nemoteno, v Izoli tudi v zelo močni zasedbi, čeprav je Marjan Fabjan lanski evropski prvakinji do 78 kg Klari Apotekar dovolil oditi na krajši oddih na morje, odsotna pa je bila tudi Maruša Štangar.
Med skupaj 85 borci je bila prisotna olimpijska prvakinja iz Ria de Janeira Tina Trstenjak, ob kateri sta bili tudi Anamari Velenšek in Kaja Kajzer. Z manjšo poškodbo se trenutno ukvarja Andreja Leški, a je bila vseeno prisotna. Med moškimi so bili na blazinah med drugim tudi Adrian Gomboc, Martin Hojak in Vito Dragič. Med vsemi omenjenimi gre tudi iskati morebitne olimpijske potnike za drugo leto, čeprav bo veliko odvisno od poteka letošnje in naslednje tekmovalne sezone.
Koronska kriza je ves svet, tudi tisti športni del, pahnila v obdobje negotovosti. To pa se prenaša tudi na judo. Trenutno je prvi test za slovenske reprezentante predviden na VN v Zagrebu (18. – 20. september), a po besedah predsednika Judo zveze Darka Mušiča tudi ta mednarodni miting visi v zraku. Nič bolje ne kaže niti za evropsko prvenstvo v Pragi, ki bo predvidoma na sporedu novembra in na katero je doslej prijavljena le dobra tretjina evropskih držav.
Vseeno je najbolj prepoznavni obraz slovenskega juda Marjan Fabjan pozdravil dejstvo, da ima kljub oteževalnim okoliščinam svoje varovance blizu in da so pogoji za treninge v Izoli, kjer bo šestdnevni tabor potekal do četrtka, ob manjšem številu udeležencev celo “fantastični”.
Fabjan pravi, da so njegovi varovanci izgubili tri mesece treningov, a da pazijo eden na drugega, da v teh dneh, ko so temu bolj izpostavljeni, ne bi prišlo do kakšne poškodbe. V ta namen je tudi nekoliko spremenil način treninga, da bi čim bolje spoznal, kako so izkoristili daljši premor zaradi novega koronavirusa.
“Mlajši so nekoliko napredovali. Starejši so ostali na istem. To je v redu. Potem moramo le še dvigniti pripravljenost za vse,” je dejal Fabjan na vprašanje o ravni svojih tekmovalcev.
Pravih ciljev za to sezono nima, četudi med 8. in 10. novembrom nastopijo na morebitnem EP. “Niti ne more biti ciljev, ker je bilo že toliko evropskih prvenstev. Meni ne pomenijo nič. Naj nekaj pomenijo njim. Ampak kako jim bo, če tam ne bodo nastopile vse države. Srce me boli, če bo tam tako malo nastopajočih in se bomo okitili s kakšnim naslovom prvaka. To mi ne bi pomenilo čisto nič,” je odločen 62-letni strokovnjak.
Tudi na konkurenco se v teh časih ne ozira, saj vsi niso imeli pravih pogojev za trening, kar bi na tekmovanjih pomenilo najbolj ustrezno primerjavo s preostalim svetom. Sam si želi predvsem istih pogojev za vse, pravičnost, pri tekmovalcih pa več tekmovalnosti ter manj poudarka na rezultatu in denarju. V športu zanj nekaj šteje lesk medalje in ne ostale delitve, ki rušijo stabilnost športa.
V te spremembe sicer ne verjame ravno močno in tudi vztrajal ne bo več prav dolgo, kot pravi. “Kar sem naredil, sem naredil. Moj vlak je odpeljal, nekaj let še in konec. Oktobra bom v judu 50 let, naprej pa naj delajo drugi. Bom sicer še delal, a naboja nimam več. Ampak ne, da me je to uničilo, ampak to ni šport, kot sem si ga predstavljal,” je priznal Fabjan.
Potem je udarila še koronska kriza, ki je precej oklestila tekmovalni spored in spremenila način razmišljanja. Zanj namreč velike tekme brez gledalcev in navijanja nimajo pravega pomena.
Se pa je nekaj po njegovih besedah vendarle premaknilo naprej. Spodbudno je predvsem dejstvo, da zdaj klubi v Sloveniji bolj sodelujejo med seboj. “Zdaj, ko čutijo, da smo vsi enakovredni, se razumemo in sprejemamo drug drugega,” je proti koncu dodal Fabjan.
Zdaj na poti v borilne športe spremlja svojega devetletnega sina, ki se ukvarja z judom in boksom. “Priden mora biti predvsem v šoli, ostalo mu bom povedal jaz,” je nasmejano zaključil.
