single
[158,4]
126523

Marcel Rodman: Hokej v krvi

Avtor: Šport TV
4. 6. 2021, 21.30

In sva šla v hrib, kjer sva zadnjih nekaj 100 metrov tekla po desetcentimetrski snežni odeji, grizla v mrazu in snegu ter po zelo drsečem terenu uspela priteči vse do vrha. Ko sem se vrnil v toplo hišo, sem bil ponosen nase in še danes, dobrih 20 let kasneje, znam velikokrat slediti prav tem očetovim besedam.

Lije kot iz škafa, jaz pa sem na hladen decembrski dan, ves vesel 11 ali 12-letni otrok, ker mi zaradi vremena ne bo potrebno z očetom na tekaški trening. Ni minilo 10 minut, ko oče pravi: »Greva!« Jaz pa seveda odvrnem: »Saj dežuje.« Sledi očetov življenjski nauk: »To si mislijo vsi ostali tvoji vrstniki. Tukaj je tvoja priložnost, da jih dohitiš in prehitiš. Ko oni lepo sedijo pred TV, na toplem kavču, boš ti opravil s težkim treningom. Lahko pa tudi ostaneš doma.«

In sva šla v hrib, kjer sva zadnjih nekaj 100 metrov tekla po desetcentimetrski snežni odeji, grizla v mrazu in snegu ter po zelo drsečem terenu uspela priteči vse do vrha. Ko sem se vrnil v toplo hišo, sem bil ponosen nase in še danes, dobrih 20 let kasneje, znam velikokrat slediti prav tem očetovim besedam.

Od malih nog sem bil predan športu, še posebej hokeju. Verjetno ni bilo dneva, ko se z bratom Davidom ne bi lotila hokejske igre na tak ali drugačen način. Teniška žogica in leseni goli. Le-te nama je sestavil oče in čez čas so zaradi jeze ob prejetem zadetku razpadli pod močnimi udarci palice. Kasneje sva zato dobila nove gole, železne in rdeče, seveda. Z nama je hokej po dvorišču velikokrat igral tudi oče in pol naše majhne vasi. Ko omenim pol vasi, to pomeni še trije ali štirje fantje, morda pet. Ko njih ni bilo, sva igrala sama. Vedno sva si predstavljala, da igrava finale državnega prvenstva med Olimpijo in Jesenicami, seveda pred polno dvorano.

Moji prvi spomini sežejo v prve sezone samostojne Slovenije, ko so moje Jesenice trikrat osvojile naslov državnega prvaka v zadnji sedmi odločilni tekmi finala. Spominjam se tistega vzdušja, tiste energije v povsem polnih dvoranah. Domače tekme sva z bratom Davidom spremljala v živo. Nanje smo se odpravili zelo zgodaj, saj smo morali avto parkirati daleč od dvorane, potem pa še previdno v gneči skozi tunel priti do svojega mesta.

Derbije v Ljubljani pa sva spremljala pred televizijo. Skoraj kot pravilo je veljalo, da sva takoj po končani tekmi začela igrati hokej na domačem hodniku. Istočasno sva bila igralca in napovedovalca, včasih tudi v angleščini, ki sva jo tisti hip razumela samo midva. V tistih časih sva točno določeno uro gledala »World Sports« na programu CNN, kjer je kakšno minuto pozornosti dobil tudi hokej in Liga NHL. Vsako novo ime sem si zapisal. Sledila je tekma dveh NHL ekip z ”novimi igralci” in seveda najina polomljena angleščina. Jasno kot beli dan je bilo, da so igranje v Ligi NHL le sanje, saj je bil to neki drug svet, oddaljen in nedosegljiv. Edina večna in realna želja je bila igranje za Jesenice, pred polno dvorano, ter premagati večnega rivala in osvojiti naslov državnega prvaka.

V svoji mladosti sem zelo rad hodil na tekme in treninge. Na začetkih sem se oblekel doma v dnevni sobi. Na sebi sem imel celotno opremo, le drsalke, rokavice in čelado v torbi. Počakal sem očeta, da pride iz službe, nato pa že oblečen v opremo skočil v avto. Ko sva prispela v garderobo, sem si nadel čelado, ki mi jo je zapel oče, nadel rokavice, počakal, da mi oče zaveze še drsalke, v roke vzel palico in hop na led. Odnosa do športa me je sproti učil prav oče. Vsak trener je seveda nekaj doprinesel, vendar nihče name ni imel takega vpliva kot on.

Prisoten je bil skoraj na vsakem treningu ter po njem povedal svoje mnenje. Dobro in slabo, kakorkoli že, vedno sem dobil mnenje o mojem odnosu. V otroštvu me je to marsikdaj motilo, danes pa točno vem, da mi je vsak očetov nasvet pomagal, saj je bil vedno dobronameren in konstruktiven. Ker sva z Davidom vsako drugo leto igrala v drugi kategoriji, je velikokrat na trening najprej peljal njega, se vrnil domov ali v šolo pome inna trening odpeljal še mene.

Pogledal je Davidov trening, nato pa še mojega, preden smo se skupaj vrnili domov. Enako je bilo s tekmami. Praktično ni bilo tekme, na katero ni prišel, tudi v oddaljene kraje. Za njegovo odsotnost je vedno obstajal tehten razlog. Pozno v mesecu septembru leta 1997 se na moji tekmi nepričakovano ni prikazal. Igral sem zelo slabo, zato sem bil vesel, da ga ni bilo na tribuni. Ne spomnim se nasprotnika, niti rezultata, le tega, da me je po tekmi domov odpeljal trener. To se ni zgodilo še nikoli. Bilo je prvič in hkrati zadnjič. Ko sem prišel domov, je bila mami zelo žalostna, brat in sestra Nastja sta za mizo jedla palačinke, kje je bil najmlajši 4 mesece star brat Lovro, se ne spomnim.

Mami mi je povedala, da se je oče poškodoval ter je zato v bolnišnici. To je nekako vse, kar se spomnim. Teden kasneje me je mami poklicala v spalnico, ob njej je že sedel brat David. Povedala mi je, da je oče umrl. Spomin me vleče še na dan pogreba, ko je iz jeseniškega hokejskega kluba prišlo ogromno igralcev prvega moštva. To me je presenetilo in spomnim se, kako mi je bilo kljub težkim dnevom in časom zaradi takšnega odziva lokalnega hokejskega sveta toplo pri srcu. Veliko več se tistega obdobja ne spomnim, vem samo, da se je življenje po tem drastično spremenilo.

Do smrti očeta se bil otrok, po tem sem kljub 16 letom hitro odrasel. Hitro sem spoznal, da moram poskrbeti tudi za koga drugega okoli sebe in da sem konec koncev za svojo prihodnost odgovoren sam. Mamici sem z vsakdanjimi opravili pomagal toliko, kolikor sem znal. Po novem nisem več zamujal na avtobus za v šolo, saj sem bil odgovoren za jutranji sprehod našega psa Ronija. Veliko sem pomagal tudi pri varstvu najmlajšega brata Lovra. V tistih mesecih mi je mami prvič povedala o očetovi želji, da nama z bratom omogoči igranje v Kanadi. Takrat sem začel spreminjati osnovne hokejske želje, ki niso bile več samo igranje za prvo ekipo Jesenic, vendar tudi igranje v Kanadi.

Pri 16. letih prvič v tujino

Poleti leta 1998 sva tako z bratom obiskala mladinski hokejski kamp v Kanadi. Prvič že v New Yorku, ko sem štel 13 let, brat David pa le 11. Sama sva z letalom odšla v Ameriko, k znancu mojega očeta, po izkušnjo velikega mesta, predvsem pa po novo hokejsko znanje. Konec avgusta 1998 sem se po še enem končanem hokejskem kampu v okolici Toronta preizkusil pri lokalni Junior A ekipi. Bil sem neuspešen, zato je sledil še drugi kamp, pri drugi ekipi, kjer sem bil ponovno neuspešen. Uspel je šele tretji kamp, kjer pa sem, zato da je bila ekipa res prepričana vame, moral svojo letalsko vozovnico prestaviti za 14 dni. Ob vnovičnem neuspehu bi zamudil prvih 14 dni šolskega leta, vendar mi je na koncu le uspelo. Tako sem prvič odšel v tujino in pri 16 letih zaigral za mladinsko ekipo v Kanadi.

Živel sem pri družini, v kateri je bil oče slovenskega rodu. Poznal je le nekaj besed našega jezika, zato sem bil primoran praktično čez noč govoriti le angleško. Družina se je zame zelo potrudila, predvsem gospa Gail. Uredila mi je sobo, me vpisala v šolo, omogočila dostop do vseh možnih knjig za tujce in me vsakodnevno vozila v šolo in na treninge. Ne glede na vremenske pogoje, veter in ledeno mrzle dneve, tudi do -30 °C, si je med vožnjo vedno prižgala cigareto ali dva. V slabih dveh tednih sem začel sanjati v angleščini, v kateri sem bil že domač.

Rick Nash in Marcel Rodman

Časi so bili v primerjavi z današnjimi drugačni predvsem zaradi dejstva, da takrat še ni bilo mobilnih telefonov, internet pa je počasi postajal dostopen. Tako smo imeli v okolici Toronta, kjer sem preživel prvo sezono, internet preko dial-up modema, ki je potreboval vsaj pet minut, da se je uspel povezati.

Posamezen e-mail, ki sem ga tako težko čakal, pa se je odpiral tudi do 15 minut. Ker je bila cena interneta zelo visoka, sem bil s časom zelo omejen, zato sem namesto elektronske pošte pisal pisma. Preden so ta prispela v Slovenijo ter se nato vrnila, je minil mesec dni. V moji drugi in tretji sezoni je bil dostop do interneta lažji in hitrejši, predvsem pa nisem bil več časovno omejen. Cene mednarodnih telefonskih klicev so se toliko spustile, da mi je klub enkrat tedensko za eno uro celo omogočil klice z domačimi.

V hokejskem smislu so bili to zame zelo lepi časi. Lahko rečem, da sem se hokejsko na novo rodil. Dobil sem povsem novo dimenzijo, kaj hokej pravzaprav je, kakšen odnos imajo mladi športniki do njega in do športnega življenja. Okolje, v katerem sem živel, je bilo tako močno povezano s hokejsko igro, da sem se posledično zaljubil v vse, kar je bilo kanadskega. Drugo in tretjo sezono sem nastopal v zelo močni mladinski Ligi OHL, v majhnem, a zelo hokejskem kraju Peterborough. Vsakodnevno smo bili igralci tako posamezno kot ekipno pod drobnogledom mesta, na očeh pa so nas imeli na vsaki tekmi, tako doma kot v gosteh, skavti. Tekom mojih dveh sezon v Peterboroughu sem dobil nov hokejski cilj: Ligo NHL. V mestu in dvorani, kjer sem igral, se nisem mogel načuditi, koliko ponosa nas je obdajalo.

David in Marcel Rodman

Mesto je bilo zelo ponosno na vse svoje igralce, ki so iz te ekipe uspeli priti do Lige NHL. Med njimi so bili Steve Yzerman, Bob Gainey, Chris Pronger, Steve Larmer, Mike Ricci, Tie Domi, 3 tekme v bordo rdečem pa je zaigral tudi Wayne Gretzky. Za mano sta zelo uspešni NHL karieri zgradila še Eric Stall, s katerim sva bila mojo zadnjo sezono celo soigralca v napadu, ter Correy Perry. Med najbolj znanimi trenerji, ki so bili uspešni tako v Peterboroughu kot v Ligi NHL, pa sta bila Scott Bowman in Roger Nielson.

Spominjam se predvsem nastopa nekaterih nekdanjih članov ekipe in v takratnem času igralcev v NHL-u. Dave Reid je na primer razlagal o profesionalizmu, ki ga bomo mladi fantje deležni v tem mestu, med tem ko je Tie Domi razlagal le o zabavah in dekletih, naš GM pa se je med celotnim njegovim govorom držal za glavo.

NHL draft in reprezentanca Slovenije

Po tej sezoni, ki je bila zame zelo uspešna, sem z nestrpnostjo pričakoval NHL Draft, saj sem bil med mladimi hokejisti, ki drsajo v Severni Ameriki in so na seznamu ameriških skavtov, uvrščen na 94. mesto. Poleti sem doma na domačem računalniku z velikimi pričakovanji spremljal nabor. Vsak krog sem spremljal mesto za mestom in iskal svoje ime, vendar neuspešno. Bil sem zelo razočaran, a ne potolčen. Veselil sem se nove sezone, v kateri sem bil še precej bolj uspešen. Uspešno sezono pa sem prvič zaključil tudi v reprezentančnem dresu.

Legendarni Steve Yzerman 

Aprila 2001 je Slovenija gostila takratno skupino B v Ljubljani, kjer sem odigral prve uradne tekme za svojo državo. Nekaj posebnega je bila že prva tekma ter potem tudi prvi gol, vendar nič ne prekaša občutkov na zadnji odločilni in zgodovinski tekmi proti Estoniji. Pred začetkom tekme smo skupaj s soigralci razočarano opazovali, kaj se dogaja na tekmi med Kazahstanom in Veliko Britanijo. Po visoki zmagi Britancev se spomnim precej mirne in tihe garderobe, saj smo vedeli, da moramo Estonce premagati za kar 12 golov razlike. Sam sem ves turnir igral v tretjem ”ameriškem” napadu, skupaj z Gregorjem Krajncem in Blažem Emeršičem.

Tisto sezono smo namreč vsi odigrali v Severni Ameriki. Do zadnje tekme smo igrali veliko in bili tudi precej uspešni, v tej zadnji, zgodovinski pa se spomnim, da smo imeli svoje menjave zelo kratke, da se je naš udarni napad Ivo Jan – Nik Zupančič – Dejan Kontrec lahko spočil, saj je povsem raztrgal estonsko obrambo. Skorajda vsakič, ko so stopili na led, so dosegli zadetek. Občutki prve uvrstitve v skupino A so bili neverjetni, a moje uspešno leto 2001 se tam še ni končalo.

VIDEO: Zgodovinska tekma Estonija – Slovenija, april 2001 

Skavti so me v takratnem poletju znova uvrstili na seznam igralcev, ki naj bi imeli največ možnosti, da jih na naboru izberejo NHL ekipe. Tokrat sem bil na 151. mestu. Ponovno sem doma v Sloveniji, tako kot poletje prej, sedel za računalnikom, a s precej manjšimi pričakovanji. Spremljal sem ime za imenom ter tik ob koncu, na 282. mestu, le zagledal svojega. Izbrala me je ekipa Boston Bruins. Občutek je bil izjemen. To je bila zame neke vrste nagrada za vsa zadnja tri leta ter bomba in volja energije za naprej.

11.9.2001

Prišla je nova sezona, z njo pa povabilo moje NHL ekipe na kamp novincev v Kitchener, Ontario. Turnir je bil z moje strani odličen, dosegel sem tudi nekaj zadetkov, zato me je po turnirju glavni trener ekipe Boston Bruins sam nagovoril in povabil na glavni kamp v Bostonu. Seveda navdušen, sem že naslednji dan sedel na letalo. Če bi bil to normalen septembrski dan, si datuma ne bi zapomnil, tako pa sem si s samimi dogodki zapomnil tudi datum. Že ob petih zjutraj sem sedel v čakalnici bolnišnice v Bostonu, kjer sem po vseh opravljenih zdravniških pregledih okoli devete ure zjutraj prispel v garderobo.

V dresu Bostona

Zelo hitro sem med iskanjem svojega mesta opazil, da so me umestili med dva izredno talentirana ter hokejskemu svetu dobro poznana igralca. Na desni je sedel Sergei Samsonov, na levi pa Joe Thornton. Sam sem bil nad prostori NHL ekipe ter dejstvom, kje sem v tistem trenutku, tako navdušen, da niti nisem opazil, kaj se dogaja v kotu pred velikim televizorjem. Mislil sem si, da fantje gledajo kakšen zanimiv film, a ni šlo za to. Točen datum tega dne je bil 11. september 2001. Ravno na ta dan se je zgodil eden največjih napadov na ZDA. Ekipi Boston Bruins je takrat uspelo sestaviti le en dan treningov, enega na ledu in enega v fitnesu.

Že naslednji dan so bili vsi treningi in vsa delovanja zaradi terorističnega napada na World Trade Center v New York Cityju prekinjena. Sledilo je tridnevno sedenje v hotelu ter čakanje in nenehne debate o tem, kaj sledi. 9 igralcev, ki nismo imeli realnih možnosti, da se uvrstimo v prvo ekipo, med katerimi sem bil seveda tudi sam, so poslali v Providence, kjer smo kar 8 dni čakali na začetek trening kampa ekipe Providence Bruins, podružnične ekipe Bostona, ki igra v Ligi AHL. Ker je bilo ozračje politično in tudi na splošno zelo napeto, so bili to zame izredno težki časi. Internet še vedno ni bil povsem dostopen, vse, kar sem uspel prebrati v dnevnih časopisih, pa je bilo napolnjeno s sovražnim govorom in planiranimi povratnimi napadi. V meni je bilo ogromno strahu, da se nikoli več ne bom uspel vrniti domov.

VIDEO: Naveza bratov Rodman v dresu Jesenic na večnem derbiju 

Takratni treningi so potekali zelo osiromašeno, le enkrat na dan s samo devetimi igralci. Ko se je uradni kamp ekipe AHL le začel, sem si želel samo domov. Na pripravljalnih tekmah sem si želel povratka v domovino, igranje v Ligi NHL kar na enkrat ni bila več prioriteta. Sledila je vrnitev v mladinsko ekipo v Kanado, kjer pa kot eden treh možnih starejših igralcev nisem želel igrati. Čeprav bi verjetno celo sezono igral z Ericom Stallom, sem si želel le domov, zato sem se vrnil na rodne Jesenice.

V prvih dneh vrnitve domov sem konstantno sanjal, da se moram vrniti v Kanado, vendar ko nisem sanjal, sem vedel, da moram ostati doma. V tistih dneh sem celo dobil ”three-way” pogodbo s strani Boston Bruinsov, vendar se takrat nisem odločil za podpis. Pri sebi sem verjel, da se bom ob ureditvi razmer v ZDA s trdim delom vrnil v Severno Ameriko. Čeprav sem verjel, da se moje NHL sanje tam ne zaključujejo, so se z mojim odhodom domov vseeno zaključile. V Severno Ameriko se nisem vrnil vse do leta 2008, ko sem v dresu Slovenije kot kapetan zastopal svojo državo na SP-ju skupine A.

Kariero sem nato nadaljeval na rodnih Jesenicah in s tem izpolnil svoje otroške sanje.

Avtor zapisa: Marcel Rodman*

*-“Operacijo financirata Republika Slovenije in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, prednostna os 10. Znanje, spretnost in vseživljenjsko učenje za boljšo zaposljivost; prednostna naložba:10.1: Krepitev enake dostopnosti vseživljenjskega učenja za vse starostne skupine v formalnem, neformalnem in priložnostnem okolju, izpopolnjevanje znanj, spretnosti in kompetenc delovne sile ter spodbujanje prožnih možnosti učenja, vključno preko poklicnega usmerjanja in validiranja pridobljenih kompetenc, specifični cilj 2: Izboljšanje kompetenc zaposlenih za zmanjšanje neskladij med usposobljenostjo in potrebami trga dela”.

Foto: Guliver/Getty Images, Sportida.com, osebni arhiv Marcel Rodman

Video: youtube.com

Zadnje video vsebine

1

Žan Rogelj: Menim, da je nogomet šport št. 1 v Avstriji (VIDEO)...Več

2

NA DANAŠNJI DAN: Krstna tekma Slovenije na velikih tekmovanjih (VIDEO)...Več

3

Kovačić: Hrvaška lahko doseže velike stvari (VIDEO)...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Gajser: Ni enostavno postati prvak, še težje pa je naslov ubraniti...Več

2

Ekipa ŠPORT TV pripravljena na EURO 2020...Več

3

Oblak vodi enajsterico zvezd, ki jih ne bo na EP...Več