Avtor: Rene Vidmar
11. 1. 2021, 15.05
Kariero sem nato nadaljeval na rodnih Jesenicah, in s tem izpolnil svoje otroške sanje. Vendar v tisti moji prvi sezoni, dvorane niso bile povsem popolnjene, ostali pa smo tudi brez naslova državnih prvakov, na kar sem moral počakati še nekaj let. Vseeno se je ta sezona zaključila na zelo pozitiven način, ponovno v dresu državne reprezentance. Prvič v zgodovini, je Slovenija nastopala v skupina A, svetovnega hokeja. Sam sem na turnir na Švedsko prišel kot član tretjega napada, vendar zaradi poškodbe takrat verjetno našega najboljšega hokejista Iva Jana, na prvi tekmi dobil priložnost v drugem napadu. Tekmo smo odigrali proti Rusiji z visokih 1:8, edini gol pa sem dosegel prav jaz. Na prvega v zgodovini naše reprezentance v Skupini A, sem bil izredno ponosen, le ta pa mi je prinesel neko povem novo energijo in samozavest. Na drugi tekmi, ter potem vse do konca prvenstva sem igral v prvem napadu, kjer na vsaki naslednji tekmi dosegel po en zadetek. Verjetno je bil to moj, statistično individualno gledano, najboljši turnir kariere, saj sem z nekaj manj odigranimi tekmami, turnir zaključil kot 2. po doseženih golih in 8. po doseženih točkah. Na ta dosežek sem res ponosen. Ne vem če podatek še drži, vendar v zgodovino sem se zapisal kot eden izmed le treh igralcev, ki je na vsaki tekmi svoje reprezentance na turnirju Skupine A, dosegel po en zadetek. Turnir smo kot reprezentanca zaključili z obstankom, na podlagi dobrih iger in uspešnega rezultata naše reprezentance, pa sem dobil priložnost v naslednji sezoni, igrati v takratni prvi ruski ligi, za ekipo Lada Togliatti.
Rusija – res posebno poglavje v moji hokejski zgodbi. V mestu Togliatti, sem ostal le 14 dni!!! Na trdo življenje v Rusiji res nisem bil pripravljen. Zanimiva je bila že pot v Rusijo, kjer sem se potem ko sem pristal na letališču v Samari, katero je bilo velikosti malo večjega šolskega igrišča, obdanega z žicami in mrežami, po avtocesti pripeljal v mesto Togliatti. Avtocesta je bila močno zluknjana cesta, brez črt, hitrejši avtomobili pa so počasnejše prehitevali po levi in desni, cesto pa so zelo pogosto prečkale krave in konji. V mestu je bilo v poletnih dneh ko sem tja prispel, zelo vroče in soparno. Kljub temu, da smo trenirali okoli 4 ure dopoldan in okoli 2 uri popoldan, sem ponoči v svojem hotelskem apartmaju zelo slabo spal. Poleg dejstva, da se je ponoči stemnilo šele po polnoči in ponovno zdanilo dobre tri ure kasneje in že prej omenjene sopare in vročine, sem imel na voljo dve spalnici, a niti ena mi ni ustrezala. Prva je bila ogromna, z veliko luknjo v sredini, druga pa vsaj 30 cm prekratka. Sam hokej je bil na izredno visokem nivoju, vendar mi je bilo težko še zaradi dejstva, da je od vseh samo en soigralec govoril angleško. Že prvi dan je ob trku z enim od soigralcev obležal na ledu. Potem je izginil da 10 dni, vrnil pa se je z zelo zelo zatečenim zelenim nosom, ter mi dejal, da zdravniki ne vedo kaj delajo. Ko smo ob koncu drugega tedna vsi igralci odšli v bolnico na zdravniške preglede, pa me je še dodatno ustrašila le ta. Med jemanjem krvnih vzorcev iz prsta, so me ob vbodu res da zbodli z novo iglo, vendar pumpice, ki je kri nato iz mojega prsta posesala v epruveto, pa niso menjali. Zelo hitro sem se nato odločil, da Rusija ni zame, ter tudi to svojo drugo veliko priložnost izpustil iz rok, ter se vrnil domov. Za Lado Togliatti nisem odigral niti ene same tekme. Vendar le za zelo kratek čas, saj sem že po parih dneh odšel v Graz, kjer sem zelo uspešno, ponovno v meni bližji kulturi odigral prvo sezono v avstrijski ligi. Nove dobre predstave, pa so me peljale naprej, spet v boljšo ligo, nemško DEL.
V Nemčiji sem se tako kot tudi leto poprej v Avstriji zelo dobro počutil. Na žalost pa hokejsko nisem bil preveč uspešen. Že od samega začetka sezone, sem začel opažati težave z vidom. Težave pa so se v naslednjim mesecih zelo hitro stopnjevale. Že prvi pregledi v Nemčiji niso bili vzpodbudni, po končani sezoni, pa so me zdravniki uvrstili v čakalno vrsto za presaditev roženice. Operacija je bila nujna, saj na svojo levo oko skoraj da nisem videl nič. Le obrise v precej beli megli. Eden od zdravnikov mi je takrat rekel, da vidim le še 4 %. V želji, da bi lahko v naslednji sezoni čim hitreje ponovno začel igrati, sem sam želel v čim hitrejšem času na operacijsko mizo, vendar za presaditev je potreben donator, zato je bilo potrebno počakati. Posledično sem se prvič odpovedal igranju za reprezentanco. Na srečo sem prišel zelo hitro na vrsto, operacija je uspela, okrevanje pa naj bi trajalo od 6 do 9 mesecev.
Čez poletje, sem imel pri okrevanju imel malo težav, saj mi je telo zavračalo tujek. Na koncu se je situacija le umirila, vendar vid le ni bil tako dober kot sem si želel. Zaradi nesigurne situacije, so mi domače Jesenice ponovno nudile hokejski dom. Začel sem precej pozno, vendar sem se na koncu sezone, vendarle prvič veselil naslova državnih prvakov. Omenjena sezona je bila prav tako nekaj posebnega. Jaz sem se ekipi pridružil zaradi omenjene poškodbe kasneje, precej po tem, ko so na Jesenice prestopili 4 igralci Olimpije, vsi moji dobri prijatelji. Takrat je bila klima v ekipi res enkratna, kar se je poznalo na rezultatih. Celotno sezono smo namreč odigrali brez enega samega poraza. Spomnim se tekme v Dunajvarosu na Madžarskem, ko smo v mednarodni ligi v tretji tretjini zaostajali, ter skoraj izgubili. Vendar ko smo malo bolj odločno pritisnili, se nam ni zalomilo niti enkrat. Še danes imam doma rdečo in belo polo majico, s klubskim grbom, na zadnji strani pa na sredi zvezde številko 50. Točno toliko zmag smo namreč dosegli. Spomnim se marsikaterega trenutka tiste sezone, ter takih in drugačnih traparij, katere smo ušpičili tekom sezone. Tisto sezono smo si zaradi tako velike prevlade namreč marsikaj lahko privoščili.
Sledila je sezona, ko sem se ponovno podal v tujino, ponovno v Graz in ligo EBEL. Vendar v tej sezoni nam res ni in ni steklo. Enako lahko rečem za svoj individualni doprinos. Zelo zgodaj smo sezono zaključili. Ker so takrat pravila še dovoljevala, da si po zaključku sezone v eni ligi, zaigral v končnici v povsem drugi ligi, sem se ob zaključku vrnil na Jesenice. Finale le te sezone, je bil poseben, ker smo v finalu igrali z zaloško Slavijo. Ko danes gledam tiste slike finala, skoraj da ne morem verjeti kako napolnjena je bila dvorana Podmežakla, pa čeprav nasprotnik ni bila Olimpija. To je bila še en finale, o kakršnem sem sanjal kot otrok. Polne dvorane in na koncu naša zmaga.
Prišla je krstna sezona Jesenic v ligi EBEL. Ne glede na končen razplet, mogoče ena če najlepša sezona, pa takoj za njo. Tukaj smo kot slovenska ekipa prvič nastopali v res močni ligi. Tukaj smo prvič kot domači fantje, s katerimi sem v večini igral skozi svojo mladost do odhoda v Kanado. Ker v tekmovanju ni bilo ljubljanske Olimpije, nas je slovenska javnost mogoče še bolj skupno podpirala. Začeli smo precej povprečno, vendar skozi sezono res rasli. Kar na enkrat ni bilo več pomembno kdo prihaja v goste na Jesenice, vsi tekmeci so privabili na tribune veliko gledalcev. Mesto, ljudje v širši okolici, so nas res spoznavali na vsakem koraku, po mestu se je vse skozi govorilo o hokeju. Sam sem igral odlično sezono. Odlično sva se z bratom Davidom ujela z ameriškim igralcem Aaronom Foxom. Vse je zelo spominjalo na tiste otroške dni, ko sva z bratom v svojem svetu zmagovala veliko pomembnih tekem na svojem dvorišču. Sedaj je šlo zares, doma, na Jesenicah, v resni in kvalitetni ligi. Še danes se spominjam kako blizu smo bili uvrstitvi v končnico. Tisto sezono so se v končnico uvrstile le 4 ekipe, na zadnji odločilni tekmi proti Dunaju, pa so gledalci dobesedno viseli iz stopa, da so si lahko tekmo ogledali v živo. Po vodstvu z 1:0 smo nekaj minut pred koncem imeli gromozansko priložnost za drugi gol, a so po neuspelem poizkusu, dunajčani v protinapadu izenačili. Mislim da le dobro minuto pred koncem. V podaljšku zmagovalca ni bilo, zato so odločali kazenski streli. Mislim da v seriji kazenskih strelov odpeljal dva, enkrat zadel, enkrat ne. Šele osma serija pa je odločila zmagovalca, na žalost le ti niso bili rdeče barve.
Zaradi dobrih iger celotnega napada, smo se v naslednji sezoni, vsi trije preselili prav na Dunaj. Sam sem na koncu na Dunaju igral vse skupaj kar 4 sezone, vmes pa ponovno eno sezono na Jesenicah. Dunaj je postal novi dom, tam sem se počutil res enkratno. Hokejska organizacija je bila odlična, vedno smo imeli dobro ekipo. Cilji so bili naslov prvaka, vendar nam je vedno nekje zmanjkalo. Tudi na Dunaju smo bili igralci tesno povezani, vendar nikoli tako močno, kot smo to znali biti na Jesenicah in sčasoma v reprezentanci. Mogoče tudi zaradi tega, na Dunaju nikoli nismo uspeli priti do tako željene lovorike. Posebnost Dunaja je bila tudi ta, da je bila organizacija kluba in pripadnost navijačev na visokem nivoju. Vendar le v dvorani in strogi bližini dvorane, le nekaj dobrih 100 metrov preč, nihče več ni vedel za hokej. Mesto je preveliko, preveč je v mestu drugih zanimivih stvari.
Marcel Rodman v dresu Vienna Capitals
Po prvi sezoni na Dunaju, je vodstvo Jesenic že v jesenskih mesecih navezalo stik z mano in nekaterimi drugimi slovenskimi, jeseniškimi fanti, ter z vizijo, da se vsi vrnemo domov, ter zaključimo nezaključeno zgodbo izpred prejšnje sezone, še enkrat poizkusimo z Jesenicami zavzeti vrh avstrijske lige. Mislim, da smo se v veliki večini odzvali vsi, na katere se je računalo, vendar sezona zaradi velikih finančnih težav ni bila uspešna. Finančna nedisciplina je vnesla ogromno težav, zato tudi zaključek sezone ni bil pravi. Sam sem si po tej sezoni, želel predvsem miru, ter se posvetiti predvsem hokeju in ne vsem drugim mogočim problemom. Zato sem se vrnil na Dunaj in tam ostal naslednje tri sezone.
Prvič v karieri, sem imel za sabo toliko slabšo sezono, da res nisem vedel kako bo šlo naprej. Kje in n a kakšnem nivoju bom igral. Dobil sem priložnost v drugi nemški ligi. Sprva sem bil zelo zadržan, saj sem želel ostati na višjem nivoju, ker pa boljše možnosti nisem imel, sem se moral s tem zadovoljiti. Na koncu se je izkazalo, da mora tudi v športu včasih človek stopiti kakšen korak nazaj, da lahko nato spet stopi korak ali dva naprej. Bietigheim-Bissingen, majhno nemško mestece v bližini Stuttgarta, mi je dalo v hokejskem pogledu dalo nov zalet. Ker me je trener dobro poznal iz 3 od mojih 4 sezon na Dunaju, mi je zaupal kapetanski trak. Sam sem se v tej vlogi mislim da vedno dobro znašel. Vedno mi je bil tisti »C« v opomin, da moram biti vzgled za vse igralce, vsak dan. Vsak trening, vsak sestanek, vsako tekmo, praktično tudi vsak trenutek, ko nisem v dvorani. Mene je to vedno gnalo naprej, da sem bil lahko še boljši. Tisto ekipo sem vzel za svojo, s soigralci pa smo se po začetnih težavah lepo ujeli. Ob meni je bil ponovno tudi brat David, skupaj pa sva bila od samega začetka sezone zelo uspešna. Sama ekipa na začetku ni kazala potenciala prvaka, vendar smo skozi sezono rasli in sezono zaključili na prvem mestu. V končnici sem se poškodoval najprej jaz, kasneje še moj brat David, vendar za finalno serijo sva bila le nekako nared. Po porazih v prvi in drugi tekmi ni zgledalo najbolje, nato pa smo predvsem po zaslugi naju z bratom in najinih doseženih zadetkih zmagali na naslednjih 4 tekmah in osvoji nemško drugo ligo. Ta končnica je bila prva uspešna končnica zame, ko govorimo o dolgih serijah od četrtfinala naprej. Seveda se ne more primerjati z ameriško ligo NHL, vendar je slovenski finale, kjer se igra le ena serija na 4 zmage (ali manj), vseeno nekaj drugega kot zmagati 4 težke serije eno za drugim. Po dobljeni zadnji tekmi v gosteh, smo se ob prihodu v Bietigheim poveselili le za kratek čas, saj sva z bratom, že naslednjo jutro potovala v Stockholm na naslednje svetovno prvenstvo skupine A.
Omenjeno prvenstvo ni bilo preveč uspešno, pravzaprav je bilo zaradi uspeha, katerega smo se veselili tri mesece pred tem, zelo slabo. Tistega februarja, smo s soigralci v reprezentanci Slovenije prišli do uspeha, ki ga omenjam in ta je zgodovinska uvrstitev na Olimpijske Igre. V Vojensu na Danskem, smo bili pred izredno težko nalogo. Le prvo uvrščena ekipa turnirja, si je lahko priigrala olimpijsko vstopnico. Mi smo bili prikrajšani za našega prvega asa, Anžeta Kopitarja, naši nasprotniki domači Danci, pa okrepljenih z kar nekaj igralci lige NHL, zelo močni Belorusi pa z igralci lige KHL. Že na uvodni tekmi smo uspeli premagati Beloruse s 4:2, v drugi tekmi pa smo presenetili še domačine z 2:1. Pred turnirjem, je bila vsaj zame, Olimpijada zelo nerealna tiha želja. Vedel sem da imamo dobro ekipo, veliko posameznikov je na Dansko prispelo tudi v dobri osebni formi, vendar vseeno si nisem upal na glas želeti prvega mesta. Celotni turnir smo odigrali na izjemno visokem nivoju. Od vratarja Kristana, preko vseh branilcev in na koncu do mojega brata Davida, vsi smo bili enostavno odlični. Spomnim se nepopisnega veselja po drugi tekmi, ko smo po zmagi skakali eden čez drugega, na ledu in kasneje še dolgo v slačilnici. Kaj smo pravzaprav dosegli, se vsaj jaz še dolgo nisem zavedal. Po tekmi smo imeli toliko adrenalina, vzhičenosti in veselja v sebi, da je bilo nemogoče zaspati. V moji hotelski sobi smo s soigralci v precej jutranjih urah sedeli na postelji in razglabljali kakšne vrste tatooje si bomo vgravirali na svoja telesa, sam pa si še vedno nisem upal priznati, da to vendarle niso samo sanje, pač pa da se bomo naslednjo sezono res pojavili na Olimpijskih Igrah v Sochiju. Zadnja tekma proti Ukrajini je bila le formalnost, odigrali smo jo rutinirano, kot da smo vajeni zmagovati težke tekme in kot da smo stalni člani olimpijskega hokejskega turnirja.
Naslednjo sezone sem dobil še drugo priložnost igrati v nemški DEL ligi. V ekipi Schwenningen, katero smo leto prej premagali v finalu druge lige, sem se v samem začetku odlično počutil. Spomnim se kako sem se vsaj trikrat vrnil v ne preveč oddaljeni Bietigheim, da sem se družil z bivšimi soigralci, ter pogledal njihovo tekmo v živo. Prav vsakič, so me po zvočniku pozdravili kot uspešnega bivšega kapetana, navijači pa so me nagradili z aplavzom. Čeprav sem se preselil k največjemu rivalu, so me navijači vedno spoštovali, za kar mi je še danes pri srcu. Z novimi soigralci smo imeli težko sezono, od samega začetka smo se držali dna lestvice. Osebno sem začel sezono zelo uspešno, kasneje pa padel pod sivo poprečje. Ko je bilo že pred Božičem povsem jasno da si končnice ne bomo priigrali, sem si pred februarskim olimpijskem vrhuncem, želel ostati samo zdrav. 10 dni pred odhodom v Sochi, sem si poškodoval komolec. Zgledalo ni lepo, vendar je na srečo je že prvi obisk zdravnika potrdil lažjo obliko, tako da sem se v Rusijo odpravil zdrav. Prvi dan v olimpijski vasi je bil izjemen. Že samo občutek, da spadam v tisto vas je bil neopisljiv. Slikal sem se skoraj na vsakih krogih pred katere sem se lahko postavil. Na socialnih omrežjih nisem bil nikoli toliko aktiven kot v tistih prvih dneh Olimpijade. Celotne Igre sem pokal od ponosa. Otvoritev je bila neverjetna. Glede na moje in naše predstave, pa so bili v podobnih sedmih nebesih tudi moji soigralci. Tisto igro izpred leta dni v Vojensu smo še nadgradili. Uspeli smo premagati tako Slovaško kot Avstrijo, dobro smo se upirali tako Rusiji kot Švedski, ter se na koncu zasluženo veselili 7.mesta. Uspel sem doseči tudi zadetek proti ekipi ZDA, na katerega sem izredno ponosen. Saj bo za vedno predstavljal eno od češnjic na moji torti. Še danes ko me kdo vpraša kako je bilo na Olimpijskih Igrah, mu rečem, da tega občutka enostavno ne morem opisati. Enostavno je poseben , tako poseben, da ga moraš doživet, da ga lahko razumeš.
Po ponovno le eni sezoni v ligi DEL, sem dobil priložnost v ligi KHL. Ne več samo zaradi mojih hokejskih sposobnosti, saj se je moja življenjska krivulja kot hokejist začela obračati navzdol, pač pa zaradi mojega karakterja in doprinosa soigralcem v garderobi. Preselil sem se v Zagreb, kjer sem le s težavo prišel v ekipo. Veliko tekem sem spremljal s tribun, na tistih v katerih pa sem se uspel uvrstiti v ekipo, pa tudi iz klopi za rezerve igralce. Res sem ujel malo minut, pa vseeno dovolj, da sem nekaj časa celo vodil na lestvici najbolj kaznovanih igralcev. Kar dvakrat takoj na začetku sem dobil kazen igre. Precej nenavadno glede na dosedanje sezone. No ja, na ta način sem pustil vsaj en kratkotrajen pečat tudi v ligi KHL. Zaradi ne igranja, sem prvič v karieri še v isti sezoni zamenjal sredino. Priložnosti sem dobil v celovškem KAC-u, vendar zaradi poškodbe živca na nogi igral zelo kratek čas, ter predčasno zaključil s sezono.
Vse bolj mi je bilo jasno, da se krivulja moje kariere obrača navzdol. Ponudb iz najboljših lig ni bilo, v slabših ligah, pa so bile temu primerno tudi iz finančnega vidika slabe. Sredi poletja 2015, sem vseeno dobil neko zlato kombinacijo vsega naštetega v dveletni pogodbi iz Dresdna, kateri nastopa v ligi DEL2. Želeli so starejša igralca, izkušnje, ter povezovalca v garderobi. Mesto in ljudje so me prijetno pozitivno presenetili, tam sem se res počutil lepo. Vse do zadnje tekem pripravljalnega obdobja. Sredi druge tretjine, ko me je eden izmed nasprotnih igralcev porinil od zadaj. Z glavo sem nekontrolirano priletel v bando, ter obležal. Spomnim se, kako sem padel na tla, čutil pa samo svojo glavo. Kot da bi mi v hipu odpadlo celotno telo. Ležal sem na hrbtu ko je mimo pridrsal brat David, ter me vprašal če je vse ok. Ko sem mu povedal, da ničesar ne čutim, je zmajal z glavo, ter se umaknil reševalcem. Čez kakšno minuto, so se mi po celem telesu pojavili mravljinci, počasi pa sem začel dobivati vse svoje dele telesa nazaj. Z rešilcem so me takoj odpeljali v bolnišnico, kjer so me ustrezno pregledali. Ko sem v bolnici ležal na postelji, še vedno z vratno opornico, sem se počutil precej bolje, zato sem v glavi že prešteval dneve, kdaj bi lahko ponovno zaigral. Moja ocena je bila da bi lahko bil čez teden dni, na prvi dan tekmovalne sezone, že nared. Prišli so rezultati vseh preiskav, moj plan o igranju čez teden dni pa se je porušil. Zaradi močne kompresije dveh vratnih vretencev, so mi priporočali dodatne preiskave, ter opozorili, da je moj povratek na led vprašljiv. V naslednjih mesecih, sem opravil kar nekaj obiskov v bolnicah po celi Nemčiji. Na koncu so mi ostale dve možnosti. Prva je bila zaključek kariere, druga pa operacija vratnih vretencev in dolgotrajno okrevanje. Star sem bil 34 let, vendar nikakor nisem bil pripravljen zaključiti svoje športne poti. Poleg tega sem imel v glavi še ene Olimpijske Igre. Nekako sem slutil, da se bomo še enkrat uspeli uvrstiti na igre, katerih del sem želel biti tudi sam. Zato sem se odločil za operacijo. V drugi polovici sezone, sem zato svojo ekipo spremljal v trenerskem štabu. Celo poletje pa posvetil rehabilitaciji.
Naslednjega avgusta sem se uspel uvrstiti v reprezentanco, s katero smo v Minsku naskakovali svoje druge Igre. Tudi tokrat so bili naši nasprotniki Danci in Belorusi, Ukrajince pa so zamenjali Poljaki. Danci in Belorusi, so bili tokrat še močnejši, vendar smo bili močnejši tudi mi. V primerjavi z prejšnjimi uspešnimi kvalifikacijami, katere so potekale v februarju, so tokratne potekale pred začetkom sezone v avgustu, zato sta bila tokrat z nami tudi Jan Muršak in Anže Kopitar. Druga velika razlika s prejšnjimi kvalifikacijami je bila, da tokrat nisem bil med nosilci igre, v svoji glavi pa sem zmagal že s povratkom v ekipo, samo da sem bil član in del te ekipe. Na koncu v vseh treh tekmah v Minsku sploh nisem stopil na led, tudi za sekundo ne, vendar sem bil po končani tretji tekmi, skoraj da še bolj vesel kot 4 leta prej. Po tekmi sem z istim vzhičenjem, veseljem in ponosom skakal po soigralcih. Precej manj pa se spominjam tokratnega druženja in veselja v večernih urah. Tokrat sem vsaj jaz lažje razumel, kaj nam je ponovno uspelo, lažje sem si ponovno predstavljal kako bo, ko bomo čez leto in pol sedli na avion za Južno Korejo. Sezono sem nato nadaljeval v drugi nemški ligi, kjer se kot nosilec v Dresdnu nisem izkazal. Nikakor mi ni šlo nič po željah, zato sem se drugič v karieri sredi sezone preselil, tokrat v že znan Bietigheim, kamor so me vezali samo lepi spomini. Ekipa je bila ponovno zelo močna, vendar sedaj sem že bil navajen manjše vloge v ekipi, v kateri pa tokrat ni bilo mojega brata. Pokleknili smo na zadnji stopnički v finalu. Tisto končnico, sem odigral na precej visokem nivoju, vendar so me leta že močno načela, zato pred novo Olimpijsko sezono ni bilo več prave ponudbe. Zaradi zelo poznega zaključka klubske sezone, me takratni selektor Zupančič ni uvrstil v reprezentanco. Prvič v karieri od leta 2001 naprej, se mi je zgodilo, ob predpogoju da sem zdrav, zame v izbrani vrsti ni bilo prostora. To je bila ena težjih osebnih preizkušenj, saj sem bil sam namreč mnenja, da bi moral biti na tistem avionu za Pariz in res mi ni bilo enostavno sprejeti tega dejstva da me ni.
Razočaranje me je spremljalo celo poletje, saj sem čakal na vzpodbudno ponudbo iz tujine, vendar je ni bilo. Ko sem se konec julija že skoraj vdal v usodo, da še ene Olimpijade ne bom videl, ter več ali manj že prenehal s treningi, so me poklicali iz Bad Tolza, nove ekipe v drugi nemški ligi. Potrebovali so starejšega vodjo. Zelo na hitro sem se odločil, da sprejmem ponudbo, ter tako rekoč iz plaže odpotoval v Nemčijo. Prvi mesec je bilo zelo težko, saj sem med poletjem izgubil ogromno, vendar me je naprej gnala volja po novem nastopu na OI. Sama sezona se je nato začela odlično, uspešen pa nisem bil samo kot vodja, ter tudi po hokejski strani, ponovno sem bil med glavnimi akterji ekipe. Čeprav smo se borili z mlado in neizkušeno ekipo borili za obstanek, sem užival in čutil da lahko igram še nekaj let. Nekje v začetku leta 2018, sem bil na masažni mizi, ko me je v popoldanskih urah poklical novi (ter tudi stari) selektor Kari Savolainen, ter sporočil da sem eden izmed igralcev ki bomo zastopali Slovenijo v Koreji. Ponovno sem pokal od ponosa in veselja. Ostati je bilo treba samo še zdrav. Tri tedne pred prvo tekmo v Koreji, pa sva se na domači tekmi nerodno zaletela z enim od nasprotnih igralcev. Takoj ko sem začutil bolečine v kolenu, sem se ustrašil. Tekme nisem dokončal, bolečine so bile prehude. V garderobo je prispel naš športni direktor, ter mi že v prvem stavku povedal, da me takoj zjutraj pelje na pregled v Munchen, ter da naj ne skrbim, da bo naredili vse zame, da bom lahko odpotoval v Korejo, če bo potrebno me bo peljal sam. Naslednji dan me je v bolnišnici ekipni zdravnik soočil z zelo slabo novico. Povedal je da imam zlomljen delček tibie v kolenu, ter da je rehabilitacija predolga, zato lahko pozabim na Olimpijske Igre. Sesul se mi je svet. Na srečo me je športni direktor ponovno držal pokonci Klub mi je omogočil dodatne preglede ter vse mogoče vrste rehabilitacije, tako sem teden dni kasneje lahko drsal z manjšo bolečino, kar mi je na koncu omogočilo da sem vendarle odpotoval v Korejo. Na prvi tekmi sem tako igral brez bolečin, ter bil del neverjetne zmago proti reprezentanci ZDA. Ponovno smo nadaljevali z našo neverjetno energijo, katera nas je na uspešnih turnirjih in prvenstvih v reprezentanci vedno spremljala. Po visokem porazu proti Rusiji, pa smo še drugič zapored na OI uspeli premagati Slovaško. Drugo mesto v skupini, nam je prineslo na papirju lažjega nasprotnika, vendar smo po sicer ponovno dobri predstavi po mojem mnenju tudi precej nesrečno izgubili proti Norveški. Tudi te igre bodo v mojem spominu ostale vedno povsem pri vrhu. Zaključek sezone v Nemčije je bil nato pod povprečjem, kot da sem iztrošil vse kar sem imel v sebi. Vseeno smo si kot ekipa izborili obstanek, a povsem enako kot prejšnje leto, sem ostal brez nove pogodbe in brez nastopa na SP.
Poletje je nato sledilo prejšnjemu, pomanjkanje ponudb ter izguba prave motivacije. Ko je šele ob koncu julija prišla ponudba za delo v pisarni novega (starega) člana v ligi EBEL, Medveščaka iz Zagreba, sem jo sprejel. Čas je za novo poglavje, ne kot igralec, ampak definitivno v hokejskih vodah, saj imam hokej v krvi.
Avtor zapisa: Marcel Rodman*
*-“Operacijo financirata Republika Slovenije in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, prednostna os 10. Znanje, spretnost in vseživljenjsko učenje za boljšo zaposljivost; prednostna naložba:10.1: Krepitev enake dostopnosti vseživljenjskega učenja za vse starostne skupine v formalnem, neformalnem in priložnostnem okolju, izpopolnjevanje znanj, spretnosti in kompetenc delovne sile ter spodbujanje prožnih možnosti učenja, vključno preko poklicnega usmerjanja in validiranja pridobljenih kompetenc, specifični cilj 2: Izboljšanje kompetenc zaposlenih za zmanjšanje neskladij med usposobljenostjo in potrebami trga dela”.
Foto: Šport TV, Sportida.com, osebni arhiv Marcel Rodman
Video: youtube.com
