Mal dnarja, mal muske

Juventus ima v lasti kar nekaj rekordnih dosežkov v Serie A. Eden izmed njih je osvojitev naslova prvaka že pet kol pred koncem, in sicer v sezoni 2013/14. Belo-črni iz Torina pa lahko ta mejnik že v kratkem izboljšajo. Morda že ta konec tedna. Če premagajo Milan, Napoli pa izgubi proti Genoi, bo scudetto v rokah Juventusa že sedem kol pred koncem. Če se to ne bo zgodilo v nedeljo, bo imela Stara dama priložnost za nov rekord nato še v 32. kolu. In če se nato Allegri in njegovi nogometaši ne bodo fokusirali izključno na ligo prvakov, bodo do konca prvenstva imeli možnost izboljšati še svoj točkovni rekord (102) iz sezone 13/14.

In kje so tekmeci? Če nanje gledamo z Juventusove perspektive, jih skoraj ne vidimo, razen morda Napolija, ki v tem hipu zaostaja za ogromnih 18 točk, na koncu pa bo verjetno še za kakšno več. Sploh če se mu bo uspelo prebiti mimo Arsenala in se bo osredotočil na polfinale lige Evropa. In tako se Juventusu ponuja možnost za še en rekord. Doslej je namreč naslov zmagovalca Serie A osvojil z največ 17 točkami razlike (13/14 in 14/15). Obakrat je bila Roma oddaljena družica.

Napoli je to sezono žrtvoval za delno prenovo moštva in transformacijo igralne usmeritve. Za verjetno končno drugo mesto že nekaj sezon ni bilo treba zbrati tako malo točk kot v tej (lani Napoli (91) in predlani Roma (87) . Slovo kvarteta Sarri, Reina, Jorginho in Hamšik je povzročilo padec v kakovosti igre, slabše rezultate ter najslabši obisk tekem na San Paolu po vnovični uvrstitvi v Serie A. Vsega tega niti Ancelotti ni mogel preprečiti. Sezono bodo poskušali rešiti z lovoriko v ligi Evropa, a Napolijevi tifozi sanjajo povsem drugo »kanto«. Ampak to moštvo tega potenciala nima.

Inter, ki bo zelo verjetno tretji, bo za ta dosežek prav tako potreboval precej manj točk kot lani Roma (77) in predlani Napoli (86). Vnovično sodelovanje v ligi prvakov, izpad po skupinskem delu, nestanovitna forma nosilcev (Perišič, Brozovič, Vecino…) ter za piko na i še afera Icardi, so glavne prepreke, na katerih so se lomili nerazzuri. Spaletti je dokazal, da je trener, ki je sposoben moštvo pripeljati do še ene lige prvakov. A nič več kot to. Upravljanje z zvezdniki (Totti, Icardi) postaja črna pika njegove kariere. Interjev točkovni izkupiček v tej sezoni bo zelo podoben kot v lanski (72), kar pomeni, da mu s precej boljšim in dražjim moštvom, kot ga je imel lani (prišli so Nainggolan, Balde, De Vrij, Martinez, Politano …), ne bo uspelo narediti boljšega rezultata.

Za trenutno četrtouvrščeni Milan nekako velja občutek, da mu gre precej bolje kot v pretekli sezoni. A to je zgolj občutek. Lansko sezono je sklenil pri 64 točkah, letos pa kaže na zelo podoben končni izkupiček. Če januarja rossoneri ne bi za skupaj 70 milijonov evrov kupili Piatka in Paquetaja – kar je vsaj zame nepojmljivo, glede na obsežne težave s finančim fair playem – Milan ta hip zelo verjetno ne bi bil med kandidati za naslednjo ligo prvakov.

Pri trenutno petouvrščeni Iličičevi Atalanti kaže na približno 10 odstotno večji končni točkovni izkupiček kot v lanski sezoni. Ali bo to dovolj za premierno pravljično združitev bergamske boginje z elitno evropsko ligo, je ta hip še težko napovedati. Na poti do sanj bodo črno-modrim med drugim do konca maja stali še Inter, Napoli, Lazio in Juventus.

Nekoliko iz ozadja bodo v zadnjih dveh mesecih jurišali Lazio, Roma in Torino. Ta hip vsi pri 48 točkah. V rahli prednosti so rimski orli, ki imajo v žepu še domačo tekmo z Udinesejem. In če za Torino velja, da je v primerjavi z lansko sezono (na koncu 54 točk) napravil velik korak naprej, je za oba rimska kluba jasno, da jima lanskega točkovnega izkupička ne bo uspelo ponoviti. Lazio ima za to sicer še teoretične možnosti, Roma pa bo – če ne bo kakšnega silovitega in uspešnega finiša – zbrala približno 10-15 točk manj kot v lanski sezoni, ter približno 25 manj kot v predlanski. Kje so vzroki za »padec Rima«? Poglejte si zadnji poletni prestopni rok ….

Vsaj po mojem mnenju je – ne glede na prihod Ronalda – kakovost lige v celoti gledano padla. Odhodi Alisona, Hamšika, Jorginha, Higuaina, Felipeja Andersona, Strootmana, Torreire se morajo poznati. Seveda ne le ligi, ampak tudi klubom, ki so ostali brez njih.

Ob takšni Juventusovi prevladi, kot jo vidimo v tem kampionatu – tako nas uči zgodovina – bodo minila še vsaj tri, štiri leta, da bo morda znova nekdo vsaj navidezno resno tekmoval s Torinčani za scudetto.

Hkrati bo zelo verjetno minilo prav toliko časa, da bo poleg Juventusa v Evropi resnično konkurenčen še kdo od italijanskih klubov. Napoli samo za 1/8 finala v prihodnji sezoni potrebuje vsaj tri kakovostne okrepitve, druga dva italijanska kluba, ki bosta po koncu te sezone še deležna milijonov iz Uefine malhe, pa bržčas ne bosta prezimila v ligi prvakov.

Razen, seveda, če ne bo prišlo do bistveno večjih vlaganj v kakovostne igralce in trenerje tudi pri Juventusovih konkurentih. Kupovati poceni polizdelke in upati na čudežne rezultate je namreč v veliki večini primerov tvegano in obsojeno na neuspeh.

Foto: Šport TV