Avtor: Nejc Mravlja
4. 12. 2018, 10.31
Desetletja prevlade para Messi-Ronaldo je konec. Naslov v Ligi Prvakov in nastop v finalu svetovnega prvenstva sta v prvi plan potisnila novega pretendenta za najprestižnejšo posamično lovoriko v svetu nogometa. Novost za igralca, ki uspešno združuje diskretnost in eleganco.
Sinočnja razglasitev novega dobitnika Zlate žoge (orig. Ballon d’Or), ki jo že 63. leto zapored podeljuje ugledna francoska revija France Football, od leta 2016 pa (tako kot med 1995 in 2009) o dobitniku z glasovanjem odločajo le izbrani novinarji, je pomenila prelom z vladavino dveh supersoničnih zvezdnikov, ki bi ji težko kdorkoli na kakršenkoli način oporekal, čeprav vsaj Wesley Sneijder in Andrés Iniesta menita drugače …
Letošnji izbor je prinesel vrnitev k bistvu nogometne igre in k njeni miselni komponenti. V športni panogi, ki je v mnogočem ogledalo družbenih razmer in tokov, sta zunanji blišč in pompoznost v zadnjem desetletju zavzela preveč prostora. Na vrhuncu moči, pri 33 letih, je Luka Modrić opomnil svetovno javnost, da sta vsakodnevna prizadevnost in marljivost osnovi za uspeh. S potjo, ki jo je prehodil od prvih odmevnejših članskih korakov v Zagrebu do septembrske nagrade »FIFA – The Best« za najboljšega igralca po izboru svetovnega nogometnega hegemona, je dokazal, da nesporen talent le ob neštetih urah trdega dela prinaša rezultat, kar je skozi leta uresničeval pri Dinamu, Tottenhamu in naposled madridskem Realu, klubu, ki bi mu bil po svojih vrednotah in lastnostih težko bolj nasproten. Zadržan, navidez krhek in šibak, plah v soju žarometov javnih nastopov, na katere se je v zadnjih mesecih dodobra navadil, velja za predstavnika skupine nogometašev, ki počasi izginja. Vse manj je namreč posameznikov, ki bi več »govorili« na igrišču kot izven njih. Še posebej, ko se obnje obregnejo španske davčne oblasti …
Predstavnik cerebralnega žogobrca
Modrićeva vloga povezovalca igre na sredini igrišča pomeni, da ni redno vključen v zaključevanje akcij, kar potrjuje navidez skromen letošnji učinek: osem asistenc in trije zadetki. Vendar prav v tem tiči osnovna evolucija v tokratnem izboru kandidata za Zlato žogo: nagrajen ni tisti, ki z vragolijami, zunanjim videzom in vzbujanjem pozornosti bogati naslovne strani medijev, temveč tisti, ki uteleša stanovitnost in skrbi za moštveno učinkovitost. V Lukovem primeru je še bolj od imenitnih dosežkov (Liga prvakov, finale mundiala) v oči zbodla njegova pomembna vloga v igri Reala in hrvaške reprezentance. Je vzorčni primer vodje, brez odvečnih besed in nepotrebnega zabavljaštva. Lasersko natančne podaje in sijajna motorika krasijo njegov nogometni register, v katerem izstopa kirurško natančna raba zunanjega dela stopala. Gib, ki je postal njegova zaščitna znamka in njegov prispevek k razvoju najpopularnejše igre na svetu. Kritiki mu očitajo, da je njegov vpliv v novi sezoni tako v klubu kot reprezentanci vidno vpadel, vendar omenjene opazke v letu, ko nekdanji trener Reala, Zinédine Zidane, še manj reprezentančni selektor, Zlatko Dalić, zanj nikdar nista iskala žal besede, še več, o njem še danes govorita v presežkih, hitro splahnijo. Zaradi lažje poškodbe je konec februarja izpustil štiri tekme. Kot bi vzel zalet za naskok na nekaj večjega. Pravi izzivi v letu 2018 so se kmalu zares pričeli.
Vodja nadarjene generacije
Tretja zaporedna evropska klubska krona je pomenila prvo prelomnico. Zgolj nesluteni zdrsi Lorisa Kariusa in vseprisotnost Cristiana Ronalda so v ozadje potisnili ekipno moč in trdoživost madridske zasedbe, katere osnovna stebra sta najdejavneje predstavljala poveljnik obrambe Sergio Ramos in hrvaški reprezentančni kapetan kot metronom na sredini igrišča. Svetovno prvenstvo bi kmalu prineslo novo kronanje, a je bil francoski nasprotnik v želji po osvojitvi pokala dvajset let po prvi zvezdici preprosto premočan. Navzlic temu se je z zgodovinskim finalom, v katerega je Hrvaško uspešno privedel po maratonski pustolovščini (po podaljških v osmini finala, četrtfinalu in polfinalu, v prvih dveh še po izvajanju enajstmetrovk), s soigralci v domovini umestil v večnost. Hrvaška v Rusiji ni veljala za najbolj talentirano reprezentanco, ki bi navduševala s potezo več, ampak je svoj uspeh gradila na moči kolektiva, v katerem je selektor Dalić prav Modriću uspešno zaupal dirigentsko paličico, ki jo je kapetan skoraj popolno vihtel. Čeprav ga je razglasitev za najboljšega igralca turnirja presenetila, jo je, tako kot včerašnje priznanje, v popolnosti zaslužil. Dvomljivce lahko na tem mestu znova spomnimo na unikaten tečaj tanga, ki ga je v skupinskem delu proti Argentini namenil Nicolásu Otamendiju.
Lionela Messija v prvi vrsti odlikujeta čarobnost gibov in tehnična brezhibnost, Cristiana Ronalda smrtonosna učinkovitost in neizmerna samozavest, Kyliana Mbappéja hitrost in brezmejen talent, Antoina Griezmanna smisel za prilagajanje potrebam ekipe, Luka Modrić pa nam več kot uspešno daje vtis, da je nogomet sila preprosta igra.
Foto: Šport TV
