Košarka je moje življenje. Mama mi je vedno govorila, da sem jo vseskozi igral. Tudi sam imam take spomine.
Srečnež sem. Ko sem imel 13 let, sem prišel v Madrid. Uresničil sem svoje sanje. Mislil sem, da sem postal dober igralec. Nikoli pa nisem mislil, da je bil to začetek popotovanja. Bilo je kot v filmu. Igral sem v najboljšem klubu na svetu, zdaj bom igral v najboljši ligi na svetu.
Košarka je kolektivni šport. Odvisen si od soigralcev. S tem ne mislil le na vse vrhunske ase, s katerimi sem imel čast igrati in se od njih učiti. Mnogo ljudi sestavlja ekipo. Od predsednika pa do vodstva, trenerski štab, zdravniška služba, fizioterapevti ter vsi ostali zaposleni. Vsem hvala, neizmerna hvala.
Še posebej hvala Albertu Angulu, Pablu Sanudu in Daniju Sartu ter Pacu Redondu. Sprejeli ste slovenskega otroka, ki mu ni bilo jasno, kaj je to španščina. Zame ste skrbeli kot za svojega otroka. Z vami sem postal mož. Rad vas imam. Prav tako imam rad Real Madrid. Klub, ki mi je dal vse. Vrhunske športne uspehe in vrednote, ki me bodo spremljale skoz življenje.
Prav tako hvala vsem medijem, ki so imeli vedno korekten odnos.
To pismo pa je namenjeno predvsem vam. Navijačem. Nenehno ste me podpirali. Oproščali ste mi napake, uživali ste v mojih uspehih. Po vaši zaslugi sem dobil kurjo polt, ko sem zadel svojo prvo trojko. Star sem bil 16 let in prav s trojko se je zaključil tudi moj cikel pri Realu, le da 350 kilometrov stran od naše dvorane. Madrid je moj dom, Hvala za vse. Nosil vas bom v srcu.