Avtor: Nejc Mravlja
10. 8. 2020, 14.08
Pochettino? Zidane? Mancini? Simone Inzaghi? Allegri? Ne, ne, ne, ne in ne. Za nekatere od naštetih morda v bližnji ali daljni prihodnosti, toda ne danes. Novi trener je preprosto postal karizmatični dolgolasec. Naravna izbira, lepotni poseg, nenaden, a povsem logičen karierni preskok.
V soboto, dan po pirovi zmagi (z 2-1 so ugnali Lyon), s katero belo-črni niso uspeli nadaljevati visoko zastavljenega vzpona v bližino evropskega vrha, je Juventus ubil dve muhi na en mah v manj časa, kot se v mehko skuha jajce. Zbogom, Maurizio Sarri, ki se je poslovil po častni prvoligaški kroni in neuresničeni taktični filozofiji, s katero v neusmiljeno podaljšani sezoni ni uspel kakovostno dvigniti skromne podobe stare dame. Dobrodošel, Arhitekt (it. l’Architetto, Pirlov vzdevek), njegova tenkočutna prefinjenost in planetarno znana eleganca.
Diploma v žepu in … to je to
O priljubljenosti Sarrijevega naslednika ne gre izgubljati besed. Večina navijačev in (so)igralcev, začenši s Pirlovim dolgoletnim športnim sopotnikom Gianluigijem Buffonom, je javno pozdravila potezo uprave najpriljubljenejšega italijanskega nogometnega kluba. Toda pozor. Njega, ki je bil že dogovorjen za prevzem trenerskega krmila Juventusove B ekipe (U23), spremlja poglavitna pomanjkljivost: Pirlo za sabo nima nobene strokovne izkušnje. Ne od blizu, ne od daleč. Ne na amaterski, še manj na profesionalni ravni. Ne kot prvi sodelavec glavnega trenerja, ne kot mentor pri izvajanju prostih strelov. Pirlo je komaj končal trenersko izobraževanje za Uefa A licenco (2018) in pričel zavijati v svoj bodoči strokovni klobčič bogat nabor informacij, znanj in ravnanj, ki jih je s strani slavnih mentorjev (Carlo Ancelotti, Marcello Lippi, Max Allegri, Antonio Conte …) vpijal skozi 22 let članske nogometne poti, kar je oplemenitil z nedavnimi rednimi obiski pri številnih izkušenih trenerskih mačkih.
»Gre za naravno izbiro z močnim pridihom Juventusove tradicije,« je odločitev za italijanski Sky pospremil športni direktor kluba Fabio Paratici. »Andrea je naš nekdanji as, s katerim smo tudi po njegovem slovesu ohranili redne stike. Menim, da je predestiniran za novo vlogo.« Podobno trdi veliki Alessandro Del Piero: »Pošteno povedano, si nisem predstavljal, da bo postal trener. Zame je novica veliko presenečenje. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem videl, da se je odločil sprejeti vodenje ekipe U23. Že to bi bila zanj prava izbira, a z novim zasukom je preskočil nekaj stopnic na zahtevnostni lestvici. Ima vse, da postane še boljši, kot je Zidane pri Realu. Klub, vodstvo in igralce pozna do obisti.«
Uspeti tam, kjer je zdrsnilo Sarriju
Vodstvo Madame je po tihem evropskem slovesu dokončno spoznalo zmotno prepričanje v dolgoročnost predhodnikovega uspeha in je na podlagi šopka zornih kotov spremenilo svoj miselni tok. V prvi vrsti si želi zadovoljiti navijače, ki Sarrija v nasprotju s Pirlom dejansko nikdar niso vzeli za svojega, ponovno okrepiti in utrditi vezi z igralci, ti za nekdanjim trenerjem Napolija in Chelseaja niso ravno žalovali (Douglas Costa je na priljubljenem
družabnem omrežju celo všečkal klubsko objavo o prekinitvi sodelovanja s Toskancem), medtem ko so se z novim trenerjem nekateri (Buffon, Giorgio Chiellini in Leonardo Bonucci) pred leti aktivno podili po domačih in mednarodnih travnih rušah. Ekipo, ki ne poka od mladosti in ki je vidno na koncu razvojnega cikla, bo potrebno korenito osvežiti in ji vliti nov zagon. Na kratko: Juventus v iskanju prepotrebne harmonije in vrnitve na evropski prestol potrebuje nov začetek, ki pa še zdaleč ne bo enostaven, česar se prvi poklicani dobro zaveda.
Pri zgolj 41 letih bo najprej moral dokazati, da je sposoben voditi množico prekaljenih tridesetletnikov in upravljati z njihovimi pogosto izpostavljenimi egi. Preprosta ne bo niti misija ponovne vzpostavitve prenoviteljsko-navdihnjene vsebine, podkrepljene s pomladitvijo moštva (predsednik Agnelli je po izpadu proti Lyonu z dvignjenim kazalcem pokazal na igralski kader, ki je po njegovem mnenju »eden najstarejših na stari celini« in tako odkril snov za razmislek o »ponovnem iskanju entuziazma«) in ustreznimi okrepitvami, ki ne bodo zgolj obrobni spremljevalci dogajanja, ampak bo na njihovih plečih počivala odgovornost za nadaljnje pridno polnjenje klubskih vitrin. S povedno mislijo je bodočega trenerskega tekmeca na vse pasti novega poklica opozoril dolgoletni soigralec pri Milanu in v reprezentanci Gennaro Gattuso: »Ima veliko srečo, da bo strokovni del kariere pričel pri Juventusu, a za uspešno opravljanje tega poklica bogata igralska športna pot ne zadostuje. Potrebno se je učiti, trdo garati, hitro ti začne primanjkovati spanja. Gre za popolnoma drug poklic, ki se ga ne moreš naučiti zgolj iz knjig.« Na Pirlu je, da dokaže, da prestižna belo-črna klop le ni pretrda za njegovo zadnjico.
