single
[158,2]
160130

Konferenčna liga, več kot le tolažilna nagrada?

Avtor: Nejc Mravlja
26. 5. 2022, 09.31

Za nekatere nerazumljiva in nesmiselna, za druge predmet posmehovanja in nebodigatreba. Konferenčna liga je s sinočnjim obračunom med Romo in Feyenoordom sklenila prvo leto obstoja. Imeni finalistov krstne izvedbe tekmovanja bi pred lanskim začetkom uganil le malokdo, se pa bi večina že tedaj strinjala, da bi v primeru bitke italijanskega in nizozemskega predstavnika šlo za zaključni dvoboj z bogatim pridihom romantike ... In če gremo še malenkost dlje: bi nostalgična dišava lahko sčasoma postala normativ prihodnosti?

22. maj 2021. Prizor, v katerem sta se prepletali čarobnost in skrivnostnost. Napadalec berlinskega Uniona Max Kruse je v izdihljajih ligaške preizkušnje z Leipzigom natančno nameril z glavo in Železarje zgolj dve leti po preboju med nemško nogometno elito torpediral v novonastalo Uefino Konferenčno ligo. Na odziv okolice ni bilo potrebno predolgo čakati: navijači na ikoničnem stadionu An der Alten Försterei so se povsem spontano objeli in Krusejev zadetek – sopomenko evropske uvrstitve – slavili, kot da bi šlo za potrditev lovorike. Pri tem jim je bilo prav malo mar za ime mednarodnega tekmovanja, v katerega so se prebili njihovi miljenci. Novost na klubskem nogometnem odru stare celine je bila za v finančnem pogledu skromnega nemškega prvoligaša priložnost za sodelovanje v pustolovščini, o kateri so tudi največji optimisti lahko samo sanjali: Union je postal udeleženec evropskega pokala.

Čeprav se je nogometna Evropa lani množično uprla ustanovitvi razvpite Superlige, bi težko kdo oporekal tezi, da sedanji format Lige prvakov močno spominja na polzaprto tekmovanje, v katerem si praviloma režejo torto le največji in najbogatejši klubi. Eden poglavitnih vzgibov Aleksandra Čeferina in sodelavcev je bil zato omogočiti papirnatim Davidom doživeti srečen konec celinske pravljice. Z ustanovitvijo Konferenčne lige so v tem pogledu zadeli terno. Četudi je v skupinskem delu letošnje Lige prvakov več kot polovica klubov (17 od 32) prišla iz zgolj štirih nacionalnih lig (Anglija, Nemčija, Italija, Španija), skupaj pa je bilo v prvem delu najelitnejšega tekmovanja zastopanih 15 držav, se jih je v premierni izvedbi novonastalega turnirja v osem skupin razporedilo še devet več (24). Med njimi ni bilo težko najti zgodovinskih velikanov (Roma, Partizan, Feyenoord, CSKA Sofija, København …) in povečini tradicionalnih evropskih kvalifikantov, ki bolj ali manj uspešno bogatijo mednarodna poletja (Slovan Bratislava, Qarabag, Cluj, HJK Helsinki, Bodø/Glimt, Maccabi Tel Aviv, Alaškert, Lincoln Red Imps).

Ko zaigra srce

Že res, da format tekmovanja ostaja precej težko razložljiv – najsibo v pisni ali ustni obliki –, a je ključna informacija, ki si jo velja zapomniti, ta, da nihče ni neposredno uvrščen v skupinski del. Z drugimi besedami: niti vstop v tekmovanje v zadnjem kvalifikacijskem krogu sam po sebi ekipi ne prinaša nagrade, kar pomeni, da si je že prvi dobitek potrebno prigarati na igrišču. Tudi tu so snovalci Konferenčne lige zadeli v polno: vsi udeleženci se morajo izkazati z vsebino, kar je v kali zatrlo dvomljivce, ki so turnir s predolgim imenom površno označili za nepotreben, odvečen, z vsemi odpadniki v enem košu, za katerega bi bilo brezpredmetno namenjati povečano pozornost in trud, da ne bi posledično trpelo nastopanje v domačem prvenstvu. Najbolj nazoren primer je skupinski tekmec slovenske NŠ Mure francoski Stade Rennais. Enako velja za zgoraj omenjeni Union Berlin.

Zaljubljenci v geografijo in junaške zgodbe papirnatih outsiderjev so prav tako pridno strigli z ušesi. Najprej ob težko predstavljivi visoki zmagi norveškega Boda, ki je jeseni s teniških 6-1 povozil Romo in ikoničnemu Joséju Mourinhu prizadejal celo najvišji poraz v bogati trenerski karieri. Prav tako zapomnljiv je bil izlet 166 Romanistov v polarni krog, kjer so s sinovi volkulje podoživeli nov zdrs (1-2). Dokaz več, da strasti – niti v tretjem evropskem jakostnem razredu – ne more omejiti še tako gromozansko število prevoženih kilometrov. Tekmovanje je tekmovanje, turnir je pač turnir, naslov ostaja naslov, kar povečini oholi zapriseženci nogometa kot zgolj in samo dobičkonosnega posla, vdani enačbi: edina kredibilnost = pokal z velikimi ušesi, težko slišijo …

Vrnitev v prihodnost

Včerajšnji finale je bil v vsakem primeru zgodovinski. V školjki sodobnega, majhnega, a še kako akustičnega stadiona v Tirani je klub iz večnega mesta z odločilnim zadetkom Zaniola navdušil navijače, ki se bodo pred osovraženimi privrženci Lazia znova lahko pobahali z evropsko lovoriko več (2:1). Feyenoord je zadnjo mednarodno osvojil z izvrstnim napadalnim tandemom Pierre van Hooijdonk – Jon Dahl Tomasson, ki sta spomladi 2002 s soigralci v finalu predhodnika Evropske lige strla odpor dortmundske Borussie. Da bodo Nizozemci na happy end mednarodne pravljice čakali še vsaj leto, se je z igralci in sodelavci potrudil po novem »The Special Five« José Mourinho. Roma je na nov evropski dotik srebrnine čakala od davnega leta 1961, ko se je po moči drugi celinski klubski turnir imenoval Pokal velesejemskih mest. Generacija Giacoma Losija in Pedra Manfredinija je s skupnim izidom 4-2 (po dveh finalnih tekmah) ugnala Birmingham City. Povsem drugačni časi, brez dvoma. Doba, ko so se evropski pokali dejansko odvijali na vseh koncih stare celine in je praktično sleherni udeleženec – vsaj v teoriji – upal na dotik prestižne srebrnine. Izpad Boda v četrtfinalu, nesrečno slovo Leicestra in Olympiqua iz Marseilla, ki sta v izločilno fazo Konferenčne lige vpadla iz Evropske lige, v polfinalu, odmevna zgodba linškega Laska, praške Slavie in Kurtićevega Paoka je le nekaj znanilcev konkretnih premikov: našteti so dokazali, da je s privlačno vsebino in z močno navijaško podporo možno doseči marsikaj, predvsem pa, da je slehernemu udeležencu na voljo dovolj izraznega prostora. Kako si potemtakem sploh drzniti zmanjševati vrednost mednarodnemu tekmovanju, v katerem so si predstavniki elitnih petih državnih prvenstev (Leicester, Roma, Marseille) s težavo priigrali mesto v polfinalu/finalu, medtem ko Ligo prvakov povohajo le občasno ali pa sploh ne (več)?

Zle jezike je na imeniten način utišal sijajen finale Evropske lige med Eintrachtom iz Frankfurta in škotskim Rangers FC, ki sta prejšnjo sredo v Sevilli uprizorila epsko bitko sredi edinstvenega navijaškega vzdušja s češnjo na vrhu torte: odločitvijo po enajstmetrovkah. Je morda Liga prvakov tisti ples, ki je postal preveč enosmeren? Kaj potem, če sodelujoči v Evropski in Konferenčni ligi kanalizirajo manj prihodkov in združujejo nižje število navijaških src po svetu. Bistvo zasnove novega tekmovanja je osvežiti panogo, ki je postajala sama sebi namen. Nekateri – in ni jih malo – so šli celo dlje in trdijo, da je nogomet postal žrtev in hkrati igračka prepotentnih oligarhov. Zagotovo ne bi šli predaleč in pregloboko, če bi sklenili, da gre na eni strani za skupino, ki s fantastičnimi zgodbami o prestopih, okrog katerih se vrtijo vrtoglave odškodnine, javnosti smeje nastavlja pljuvalnike, in na drugi za tiste, ki jih zanima nogomet kot tak in so se vrnili k bistvu: izboriti si evropski nastop skozi pridno nabiranje točk v domačem prvenstvu. Z vstopom v mednarodni ring sledi odločilen del: z vso vnemo izkoristiti priložnost. Ne glede na ime lovorike.

Foto: AP Photo/Antonio Calanni via Guliver

Zadnje video vsebine

1

Ivo Jan: Aleš Mušič je bil izjemno nepopustljiv in zanesljiv hokejist...Več

2

VIDEO: Sablja na tekmi lige prvakov očistil pajčevino, Muršakovi zatresli kar desetkrat...Več

3

VIDEO: V Kopru s futsal vrtiljakom zmedli obrambo nasprotnika...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Saj ni res, pa je: Neuspešno poskušal zadeti s sredine, nato je vajo ponovil nasprotnik…(VIDEO)...Več

2

Ultimativna čast: Dres Aleša Mušiča za večno pod stropom Tivolija (VIDEO)...Več

3

VIDEO: Jesenice na drugi domači tekmi v AHL do druge zmage...Več