Avtor: Nejc Mravlja
7. 10. 2025, 09.06
Hearts in Hibernian sta dva obraza Edinburga. Sovražnika, nasprotji, dve nogometni filozofiji, dve skupnosti, ki drug o drugem ne želita slišati nič dobrega. Vendar pa je bilo na zadnjo septembrsko soboto v zraku nekaj povsem novega. Ko je Hearts na svojem Tynecastle Parku slavil prepričljivo zmago s 3:0 proti novincu v ligi, FC Falkirku, je stadion eksplodiral od veselja. Ne le zaradi treh točk, ampak tudi zavoljo novic iz Glasgowa. Hibernian, največji mestni tekmec, je pri Celticu iztržil remi 0:0. In s tem – nehote – pomagal svojim največjim sovražnikom na vrh lestvice. Na Škotskem, kjer je liga po tradiciji predvidljiva kot le kaj, to meji na pravcati čudež. »Srca« so vodilni položaj ohranila tudi po zadnjem kolu. Minulo soboto je krčevito bitko prav z rivalom iz prestolnice v sodnikovem dodatku drugega polčasa v korist »Gorgie Boys« z edinim golom na tekmi obrnil Craig Halkett. Ekstaza, delirij, norišnica na eni in obup, jeza, žalost na drugi strani.
Da ne bo pomote: sezona je še mlada, odigranih je pičlih sedem kol. A vsak trenutek, ko na vrhu škotskega Premiershipa nista ne Celtic ne Rangers, se v deželi kiltov, dud in viskija občuti skoraj kot državni praznik. Po 40 letih prevlade dveh klubov ljudje hrepenijo po drugačnosti, po svežem vetru – in ta veter trenutno piha iz škotskega glavnega mesta.
Trener Derek McInnes, ki je poleti prišel iz Kilmarnocka, se trudi ostati miren. Po zmagi nad Falkirkom ni govoril o sanjah o naslovu, temveč o trdem delu in spoštovanju vsakega nasprotnika. »Vsaka tekma je zahtevna,« je dejal in dodal, da je »… Falkirk dobra ekipa. To je bila predstava, kakršno želim videti pogosteje.«
Prizemljenost, ki je v kontrastu s škotsko nogometno evforijo, ima svoje razloge. Zadnja štiri prvenstva je Celtic osvojil brez resne konkurence, Rangers pa se je le občasno približal. Skupni zaostanek tretjeuvrščenih ekip v tem obdobju? Neverjetnih 131 točk! Težko je govoriti o tekmovanju, če se vsako leto bije ista bitka zgolj med dvema kluboma.
Toda tokrat je nekaj drugače. Po sedmih kolih imajo Hearts dve točki prednosti pred Celticom in kar enajst pred Rangers. V napadu jih vodi Lawrence Shankland – tipična otoška devetka: robustna, zagrizena, učinkovita. Štirje goli v začetku sezone, vodja po duši in dejanju. Navijači ga častijo kot novega junaka Tynecastlea, morda celo kot simbol upora proti glasgowski hegemoniji.
Čeprav številke niso vse, v tem primeru veliko povedo. Hearts v povprečju dosegajo dobra dva na tekmo. Že pet igralcev je zadelo vsaj po dvakrat. Ekipa je skupaj zbrala le gol manj (16) kot Celtic in Rangers skupaj (17). V ligi, kjer so razlike običajno ogromne, je to skoraj znanstvena fantastika. Počasi se prebujajo spomini na leto 1985, ko je Alex Ferguson popeljal Aberdeen do zadnjega naslova, ki ni pristal v Glasgowu. Takrat je bilo nebo nad Škotsko še bolj sivo, žoge težje, in denar bistveno manj odločilen. Danes je svet drugačen, a hrepenenje po nečem novem kvečjemu raste.
Medtem ko v Edinburghu sanjajo, se v Glasgowu razrašča frustracija. Pri Celticu že tedne in mesece odmeva isto geslo: »Sack the Board!« (sl. odpustite upravo). Navijači so naveličani politike varčevanja in neuspešnih evropskih pohodov. Še posebej jih boli poletni izpad iz kvalifikacij za ligo prvakov proti kazahstanskemu Kairatu. Strateg Brendan Rodgers, nekoč ljubljenec navijačev, je postal tarča kritik. Tribune Celtic Parka so vse bolj tihe, prekinjene le s protestnimi transparenti in občasnimi žvižgi.
Na drugi strani mesta, v Ibroxu, je situacija še bolj napeta. Rangers, 55-kratni prvaki, so začeli sezono z le osmimi točkami iz sedmih tekem. Njihova igra deluje brez ideje, brez samozavesti, brez pravega vodje. Tudi tam se s tribun sliši enako geslo kot pri Celticu – »Sack the Board!« Kot prvi je krajšo slamico povlekel trener Russell Martin, ki je dobil nogo po nedeljskem remiju na gostovanju pri Falkirku.
Ironično, a simbolično: dva večna sovražnika, ki sta končno našla nekaj skupnega … Nezadovoljstvo. Celtic in Rangers sta v zadnjih 120 domačih tekmovanjih osvojila kar 96 naslovov. To je statistika, ki v marsikateri državi ne bi bila razlog za ponos, temveč za alarm. Dolgoletna prevlada je iz lige izsesala napetost, ustvarila začaran krog, v katerem se vse vrti okoli denarja, rivalstva in pritiska. Oboževalci, vajeni zmag, so izgubili potrpljenje in morda tudi stik z realnostjo.
Že desetletja se oba velikana spogledujeta z idejo, da bi se pridružila angleški Premier League … preprosto zato, ker je domača liga postala premajhna za njune apetite. Toda nogometna Anglija ju ne potrebuje, Uefa ju še manj posluša, Škotska pa se je navadila na njuno večnost. V takem okolju je zdrs, kakršen se dogaja zdaj, skoraj neizogiben.
Škotski klubski nogomet je nekoč stal na vrhu stare celine. Celtic je leta 1967 v Lizboni dvignil pokal evropskih prvakov, Rangers pa je pet let pozneje v Barceloni osvojil pokal pokalnih zmagovalcev. To so bila zlata leta, o katerih danes poslušamo kot o oddaljeni legendi, a slednja leta 2025 ne pije vode. Realnost ni več glamurozna. Celtic in Rangers sodelujeta v evropski ligi, oba že v uvodu nista navdušila: zeleno-beli so remizirali s Crveno zvezdo in klonili proti Bragi, Rangers pa so na dvobojih z Genkom in Sturmom ostali praznih rok. Nekdaj neustrašni predstavniki škotskega ponosa so postali le še opomba v evropskem nogometu.
View this post on Instagram
In prav zato se zdi leto 2025 morda prelomen trenutek. Morda se mora sistem najprej sesuti, da bi se znova postavil na zdrave temelje. Morda je za Škotsko najbolje, da se razmerja moči končno premešajo.
Hearts niso samo nogometna ekipa. Postajajo simbol upanja, dokaz, da se da uspeti tudi brez milijonskih proračunov, brez globalnih blagovnih znamk, brez vsakotedenskega pritiska evropskih ambicij. Njihov izvršni direktor Andrew McKinlay je pred kratkim za osmi najstarejši dnevni časopis na svetu The Herald dejal: »Ali verjamem, da lahko osvojimo ligo? Morda ne še letos, a verjamem, da bomo nekoč prvaki.« Ta stavek ni zvenel kot prazna fraza, temveč kot izjava človeka, ki razume, da se spremembe ne zgodijo čez noč. A zgodijo se – če obstaja volja, načrt in – srce.
Hearts so trenutno pravljica, ki se piše sproti. Nihče ne ve, ali bo trajala še mesec, pol leta ali morda celo do pomladi. A nečesa se ne more spregledati: »srca« so v škotski nogomet vrnila nekaj, kar je v Glasgowu dolgo manjkalo: iskreni občutek nepredvidljivosti. Morda je ravno to tisto, kar je škotski nogomet v resnici vedno potreboval: ne več denarja, ne več zvezd, ampak več srca.
Foto: Colin Poultney via Guliver Image
