Avtor: Nejc Mravlja
7. 1. 2020, 13.08
Antoine Kombouaré, 56-letni nogometni trener in nekdaj spodoben osrednji branilec, s sinom Filipa II. Makedonskega in epirske princese Olimpijade nima veliko skupnega. Z
redkimi izjemami. Mednje nedvomno sodita želja po uspehu v vodstveni funkciji na bojnem polju (ob robu igrišč) in redno, a zmerno uživanje skrbno izbrane sorte »eliksirja bogov«. O trdoglavosti (v prvotnem pomenu) nekdanjega člana znamenite zasedbe Paris Saint-Germaina, ki je spomladi 1993 uresničil svoj prvi evropski presežek, se je čarovnij z žogo željna javnost prepričala že v času aktivne nogometne kariere Novega Kaledonca. V podaljšku povratne tekme četrtfinala rajnkega pokala Uefa z madridskim Realom je Parižane z nebeškim skokom in topovskim strelom z glavo usmeril v polfinale, s čimer si je prislužil vzdevek »zlata čelada« (fr. la casque d’or).
Da bi se prepričali v njegovo trdoglavost (v prenesenem pomenu), je dovolj zgolj bežen pogled na nedavno trenersko udejstvovanje, ki se ga je lotil takoj po koncu kariere nogometaša. Zavidanja vredna pot ga je vodila iz francoske prestolnice, kjer si je izkušnje nabiral v B ekipi PSG, prek Strasbourga, kjer je opravil prvoligaški krst v novi vlogi, si v
Valenciennesu utemeljil sloves obetavnega stratega, kar mu je prineslo uresničitev sanj – postal je trener članskega moštva kluba s stadiona Parc des Princes. Z všečno vsebino je gradil zgleden odnos z navijači, ti ob nastopu katarske uprave niso mogli skriti razočaranja nad odpustno izjavo, ki jo je v podpis prejel decembra 2011. Svojeglavost in vztrajanje na lastnih prepričanjih, s katerima je spravil ob živce za arabske razmere pretežno potrpežljivega Abdulrahmana bin Musa’ada, nekdanjega predsednika Al-Hilala, sta mu dobro leto zatem kljub drugemu mestu na lestvici najmočnejšega ligaškega tekmovanja v deželi nafte in datljev tlakovali pot k pričakovanemu slovesu.
Vrnitev v Francijo in tri burna leta pri RC Lensu, katerega obstoj je v obdobju menjave oblasti, lažnih obljub večinskega lastnika Hafiza Mammadova o izstrelitvi rdeče-zlatih v vrh domačega in mednarodnega nogometa, zanihal kot še nikoli poprej … Posledica: Kombouaré je po začetnem uspehu (vrnitvi kluba v prvo ligo) in predirljivi letargiji, podkrepljeni z abruptnim sestopom v pekel druge lige in večmesečnim zamujanjem plač, spomladi 2016 napravil konec. Izbral je novost. Želel se je preizkusiti v mirnem okolju bretonskega podeželja in z Guingampom v dveh sezonah napravil korak naprej, z najnižjim proračunom v ligi nadgradil delo predhodnika Jocelyna Gourvenneca (10. in 12. mesto) in do potankosti izkoristil proste roke, ki mu jih je že ob prihodu razvezala ustrežljiva uprava. Predsednik Bernard Desplat ga je vzel v bran celo po skromnem začetku jeseni 2018, ko je po le eni zmagi in sedmih točkah na uvodnih ducat preizkušnjah tudi sam spoznal, da se romanci s trdoglavim strategom bliža konec. Prav klavrn uvod je predstavljal osnovo za padec Guingampovih domin, ki jih rdeče-črni od lanskega poletja želijo na novo vzpostaviti v peklu druge lige.
Prišel kot rešitelj, končal kot …
Decembra, le dober mesec po zaključku bretonske pustolovščine, je prejel klic še ene umirjene sredine, ki je prvenstvo pričela še slabše ob Guingampa. Dijon FCO se je znašel na razpotju. Predsednik Olivier Delcourt je povlekel prvi kardinalni rez na čelu kluba in se razšel s trenerjem, s katerim je tlakoval pot postopnemu nogometnemu preporodu ponosa Burgundije. Soimenjaka Dall’Oglioja je zamenjal s Kombouaréjem, ki je na filmski način (še ena podobnost z Aleksandrom) v izdihljajih prvenstva ekipo vrnil na 18. mesto, sopomenko dodatnih kvalifikacij za obstanek, ki ga je naposled izboril po naporni dvodejanjki z Lensom. Kljub uspehu in le šestmesečnemu sodelovanju se je samovoljno odločil poiskati srečo drugje.
Na nov angažma ni čakal dolgo. Poletje 2019 navijačev Toulousa znova ni navdajalo z optimizmom pred pričetkom za klub po napovedih strokovnjakov zahtevne sezone. Medel prestopni rok, brezidejnost trenerja Alaina Casanovaja in neodzivnost vodilnih na čelu s predsednikom Olivierjem Sadranom, ki v letalskemu cateringu in upravljanju verige otroških
vrtcev vidi svoj temeljni eros, nogomet pa mu služi zgolj za hobi (to dokazuje z na zunaj izrazito brezbrižnostjo in odmerjenim javnim nastopanjem, število njegovih intervjujev in sodelovanj na novinarskih konferencah se je v poldrugem desetletju na čelu kluba močno približalo kalorični vrednosti lišaja), je le nekaj razlogov, ki so v očeh privrženk in sledilcev vijoličasto-belih prižgali iskro dvoma. Akuten položaj so poglobila še slaba forma in nesoglasja v slačilnici. 14. oktobra je Kombouaré segel v roko tihemu partnerju Sadranu in si za osnovni vzgib dveletne pogodbe zastavil, da bo s sodelavci in igralci ustrezno pretresel vsebino na igriščih. Uvodna zmaga nad aktualnim podprvakom Lillom (2-1) je vpletene navdala z optimizmom. Začetni pomežik sreče ni dobil nadaljevanja, pomenil je dejanski pričetek potopa.
Ko v kelihu zmanjka plemenite tekočine
13 tekem, dve zmagi, 11 porazov. Preprosto preveč klavrn izkupiček, da bi kdo lahko upal na srečen konec. Predvčerajšnjim je Antoine Kombouaré postal bivši trener moštva iz rožnatega mesta. Zadnji vbod v srce je bil zasmehljiv izpad iz pokala francoske nogometne zveze proti četrtoligašu Pryvé Saint-Hilairu. Novi Kaledonec je funkcijo vodje stroke sprejel, da bi rešil Toulouse FC pred drsenjem v prepad. Tri mesece pozneje je klub morda dokončno pokopal. Pod njegovim vodstvom je sestopil na začelje prvenstvene lestvice.
»Odigrali smo tako, kot je bilo potrebno. Zdaj se moramo osredotočiti na Brest,« je dodal zgolj nekaj minut po neslutenem pokalnem neuspehu. Analiza, ki v popolnosti ilustrira Kombouaréjevo avanturo na jugozahodu Francije. Kratko poglavje je sklenil tako, kot ga je pričel: s pišmeuhovsko izjavo, ki ji niti sam ni verjel. Pred uvodno preizkušnjo z Lillom je
»pozabil«, s kom se bo pomeril, minulo soboto zvečer pa je ob dajanju izjave po debaklu z amaterskim tekmecem natančno vedel, da konec naslednjega tedna proti Brestu ne bo več vodil moštva z roba igrišča.
Nekaj minut preden je stopil pred predstavnike sedme sile, je v slačilnici z igralci in sodelavci prejel sporočilo. Glej ga zlomka, oglasil se je predsednik Sadran, ki je celotno moštvo na čelu s stroko naslednji dan ob 10.30 povabil na krizni sestanek v matičnem vadbenem središču. Kombouaré je spoznal, da je njegova usoda dokončno zapečatena, igralci so se v hipu ovedeli, da je stadion Grand Clos zadnje prizorišče, kjer jih je 56-letnik poslal v boj. Pravo sožitje med njim in razglašenim kadrom dejansko nikdar ni bilo vzpostavljeno. Odslej ne bodo več ujetniki taktičnih napak »velikega mojstra« in njegovega nezanimanja za moderen nogomet, čeprav tudi sami nosijo nezanemarljiv delež odgovornosti za razpad vijoličastega sistema.
Videti 2020 in umreti
Odločilen zadetek poklicnega dostavljalca hrane Carnéjya Antoina v šesti minuti sodnikovega dodatka drugega polčasa sobotne tekme je zdramil tudi Olivierja Sadrana. Kombouaré je znotraj kluba navzlic skromni formi, ki je vodila v brezno, užival predsednikovo zaupanje. Omajal ga je bled vtis ob visokem decembrskem porazu v Nici (0-3), a je vodstvena struktura živela v prepričanju, da bo vstop v novo leto moštvo navdal z novo energijo in mu nadel svež obraz. V modernem nogometnem svetu si je težko zamisliti bolj naiven strateški prijem. Kombouaré nikdar ni želel zapustiti krmila načete ladje, kar je po porazu v Nici podkrepil z besedami: »Odstop je za šibke.« Novi Kaledonec je izbral med krhkostjo in nespoštovanjem do kluba. Ohranil je polna pooblastila in poskrbel za organizacijo krajših tridnevnih priprav v Kataloniji, kjer ekipa ta teden pili formo za drugi del sezone. Omenjenega staža se naposled ni udeležil. Predsednik Sadran in direktor Jean-François Soucasse sta prvo moštvo poverila Denisu Zankoju in igralcem zagotovila, da bodo tudi v primeru sestopa v drugo ligo ostali na plačilni listi.
Hišica iz kart se podira
Toulouse FC od nedelje spominja zgolj na razdejan čoln, na katerega zremo s prezirom ali bolečino. Ali pa vanj sploh ne gledamo. Globoka kriza se seveda ni pričela 5. januarja 2020,
še manj 14. oktobra lani ob sklenitvi dogovora s Kombouaréjem. Vse bolj se zdi, da prva Sadranova napaka sega v poletje 2018, ko je oholo zavrnil Christopha Pélissierja zaradi vojne egov, čeprav je bil Elsnerjev predhodnik pri Amiensu prost pri izbiri novega kluba in željan trenerskega dokazovanja v sredini in pokrajini, v kateri je odraščal. Drugi zdrs je ponoven vpoklic Alaina Casanovaja, ki ga je Sadran tri leta prej v dramatičnem slogu (s polnočnim telegramom) odpustil.
Tretji spodrsljaj, brez presenečenj, je izbira Kombouaréja za naslednika sopriimenjaka največjega benečanskega pustolovca 18. stoletja. Odločitev za trenerja, ki je v isti sezoni skoraj uspel pahniti dva kluba na nižjeligaško raven (Guingamp, ki je spomladi dejansko izpadel, in Dijon, s katerim je šele prek dodatnih kvalifikacij ohranil elitni status), bo morda dokončno razrahljala že tako ali tako maligno toulouško nogometno prihodnost. 56-letnik bo ostal zapisan kot najslabši trener v polstoletni klubski zgodovini. Za konec je Sadran prihranil še en osupljivo potezo, Kombouaréju je podaljšal zaupanje prek božično-novoletnih praznikov, upajoč na hipotetičen nov zagon, s katerim bi trener lahko v miru pripravil temelje za (malo verjeten) spomladanski preporod. Najsibo za veliko noč čakati na božič ali februarja na sestop v drugo ligo, v Toulousu so znova zamudili pravi trenutek.
V posebnem obvestilu o prekinitvi sodelovanja z zdaj že bivšim trenerjem je klub oznanil, da bo v ponedeljek (včeraj) ob 18.30 pripravil izredno novinarsko konferenco s prisotnim
predsednikom Sadranom, katerega podjetji (catering in veriga vrtcev) sta v minulih dveh letih prvič poslovali z izgubo. Božje znamenje? V polurnem nastopu je politično korektno prevzel odgovornost za nezavidljiv položaj. Vodilni možje so – zaman – porabili vsa razpoložljiva sredstva, da bi oživeli spečo in s senco prekrito institucijo. TFC pred to sezono v posameznem tekmovalnem obdobju še niso vodili trije trenerji. Klubu vse od vrnitve v domačo prvoligaško smetano spomladi 2003 voda še ni tako bučno drla v grlo. Na negotovo prihodnost je vplival tudi medklic s priimkom Kombouaré. Če se je Aleksander Veliki v vročici popivanja mestoma dotaknil usedline (v najbolj odmevni epizodi je prežet z alkoholnimi hlapi s kopjem pokončal prijatelja in vojaškega poveljnika Klita Črnega, ki mu je pred tem na bojnem polju trikrat rešil življenje), je »zlata čelada« iz nje poskusil črpati obetavnejšo prihodnost. Aleksander je po boleči izkušnji jokal tri dni. Kombouaré za brisanje solz najverjetneje ne bo zapravljal časa.
Foto: Šport TV
