Avtor: Luka Cotič
22. 5. 2019, 11.08
Pot od Ljubljane do prestolnice Piemonta je po navadi zelo naporna. Osem do devet ur vožnje po avtocesti, ki le redkokdaj zavije in ne ponuja spektakularnega pogleda skozi okno. V zadnjih desetih letih sem jo nekajkrat prepotoval z avtobusi ali kombiji, tokrat pa je minila hitreje in udobneje. Zasluge za to imata Jeep, ki uspešno izkorišča svoj položaj pokrovitelja kluba in podjetje Avto Triglav, ki je v Sloveniji prepoznalo marketinško dimenzijo projekta Juventus. Po dobrih šestih urah vožnje z vozilom, ki je podobno vesoljskemu plovilu in je ime dobilo po indijanskem plemenu, smo prispeli na Corso Gaetano Scirea 50.
Novi stadion Juventusa na omenjenem naslovu stoji od septembra 2011. Obiskal sem ga že večkrat, a še nikoli na takšen način. Izraz “walk-about” mi je zelo dobro znan, a dejansko si nisem mislil, da lahko povsem običajen sprehod pusti tako močan vtis. Priznam, da se moje življenje v glavnem vrti okrog nogometne žoge. Čeprav nogometa nikoli nisem resno igral, je pri meni hitro postal številka ena. Lahko rečem, da sem se skozi leta naučil uživati v vseh oblikah najpomembnejše postranske stvari na svetu. Nisem več tako zelo obremenjen z rezultati in navijaštvom, raje poskušam uživati v predstavi.
Zanima me predvsem igrišče, podoba moštev na zelenici, v zadnjih letih vse bolj tudi taktične različice ekip oziroma trenerjev. V nedeljo sem dobil priložnost delno spoznati tudi ozadje domače tekme Juventusa. Dobri dve uri pred začetkom srečanja z Atalanto smo se sprehodili v drobovje Allianz stadiona. Na vsakem koraku, v vseh hodnikih in na vseh stopniščih stadiona obiskovalca pozdravi kakšno veliko ime iz klubske zgodovine. Od Omarja Sivorija, Gaetana Sciree in Roberta Baggia do Alessandra Del Piera in Gianluigija Buffona.
Videli smo parkirišče avtobusov, mešano cono za druženje nogometašev s sedmo silo, prostor za masažo z dvema bazenoma, nato pa smo vstopili v domačo garderobo, ki je sicer manjša od slačilnice nogometašev Olimpije v Stožicah, a je bila seveda prvi vrhunec sprehoda. Vse je bilo pripravljeno za prihod nogometašev: dva kompleta dresov, dva para obutve, brisače, energetski napitki … Največ pozornosti je seveda privabil prostor rezerviran za Cristiana Ronalda, najdražjega nogometaša v zgodovini Serie A. K Portugalcu se še vrnemo.
Seveda je zadrževanje v vsakem prostoru stadiona časovno omejeno, številčno in prijazno osebje na vsakem koraku skrbi, da se vse odvija po načrtu. Med prenosi velikokrat vidimo prostor, iz katerega se obe ekipi odpravita na zelenico. Pred odhodom na igrišče lahko na steni preberete znameniti izrek omenjenega Omarja Sivorija: “Qui bisogna lottare sempre e quando sembra che tutto sia perduto, crederci ancora, la Juve non si arrende mai.” (Tukaj se moraš vedno boriti, tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno, moraš verjeti, Juve se nikoli ne preda.)
Naslednja postaja je bil tehnični prostor pred domačo klopjo, kjer je Massimiliano Allegri v zadnjih petih sezonah s svojimi sodelavci skoval marsikatero zmago. Mimogrede, na enkraten način so se navijači poslovili od trofejnega stratega, ki zapušča klub. Enako velja tudi za Andreo Barzaglija, ki zaključuje aktivno kariero. Ni pomembno, da v zadnjem obdobju ni bil več na najvišji ravni, pomemben je vtis, ki ga je pustil v črno-belem. Osvojil je osem zaporednih scudettov, v klub pa je leta 2011 prišel za pol milijona evrov iz nemškega Wolfsburga.
Pripadnost, profesionalnost in požrtvovalnost so bili poudarki predsednika Andree Agnellija, ki je 38-letnemu branilcu pred tekmo podaril simbolično plaketo. Zaradi slovesa Barzaglija se je v Torino vrnil tudi legendarni Gianluigi Buffon, ki je pozdravil navdušene navijače. Nazaj na naš sprehod. Po prvem obisku roba igrišča je sledila pogostitev. Odveč je poudarjati, da je bilo tudi to vrhunsko, saj smo bili vendarle v Italiji. V klubu so za zadnjo domačo tekmo sezone za udeležence sprehoda pripravili tudi darilni paket, ki verjetno ne bi bil poceni.
Na poti nazaj na zelenico smo se pomudili pri zvezdi Alessandra Del Piera, nato pa je bil že čas za ogrevanje. Ob zvokih skladbe Thunderstruck zasedbe AC/DC so na igrišče pritekli nogometaši Juventusa. Izzvali so neverjetno pristno navdušenje med prisotnimi navijači. Prav to je na avtorja tega prispevka naredilo največji vtis. Kako so ljudje vseh starosti navdušeni nad nogometaši svojega kluba, zanje so Ronaldo in ostali bogovi. Spet smo pri Cristianu, vsakič ko se je približal oglasnim panojem je sprožil nov val evforičnega navdušenja.
Podest za prevzem lovorike je bil po koncu tekme postavljen zelo hitro, medtem pa nihče ni zapustil prizorišča. Sledil je spektakularen prihod Bianconerov na oder za zmagovalce, zadnji je prišel kapetan Giorgio Chiellini in prevzel pokal. Najnovejša himna Juventusa je bila pred tekmo prekinjena zaradi obvezne himne italijanskega nogometa, so jo pa navijači soglasno zapeli, ko se je moštvo s pokalom odpravilo v častni krog. »Juve, storia di un grande amore« je parola, ki je v nedeljo zvečer sklenila novo uspešno poglavje v zgodovini Juventusa.
Foto: Luka Cotič in Igor Kokol
