Avtor: Lamin Diallo
24. 1. 2026, 16.32
Mustafa Nukić je v karieri za Bravo zaigral na 95 tekmah in dosegel 27 zadetkov. Na vseh tekmah v dresu Brava ga je vodil Dejan Grabić, ki se je na klopi Ljubljančanov znašel več kot 200-krat in klub vodil kar 7 sezon. Bravo je po odhodu Nukića v Olimpija ter Grabića k Muri še bolj napredoval in v zadnjih sezonah dokzal, da velja za resnega konkurenta za mesta, ki vodijo v Evropo.
Grabić ključno razliko Brava v primerjavi z večino slovenskih klubov vidi v kadrovanju: ”Pri Bravu se jasno vidi napredek v skavtingu. Gre za enega redkih klubov pri nas, ki se zelo dobro zaveda, kako pomemben je skavting.” Ob tem jasno pojasni razlog za tak pristop:
”Razlog za to je jasen, saj ima klub natančno razdelan model igre in skuša pripeljati izključno tiste igralce, ki temu modelu tudi ustrezajo.” Na področju skavtinga poudari tudi širitev na tuje trge: ”Kar zadeva skavting, so se v zadnjih letih uspešno povezali z drugimi trgi, kjer so našli prav takšne igralce, ki ustrezajo njihovemu modelu igre in na igrišču delajo razliko.”
Kot simbol dosbrega skavtinga Nukić izpostavi primer Jakupovića: ”Povsem nerazumljiv je, zakaj so pri Olimpiji Jakupovića tako zlahka izpustili. A Bravo je to prepoznal in izkoristil. Igralec je priložnost v Bravu sprejel, se uveljavil in si priigral prestop v 2. Bundesligo.” Nukić doda še primer Admirja Bistrića: ”Po mojem mnenju tudi Bistrić deluje precej bolje v Bravu, kot je deloval pri Olimpiji. To znova potrjuje tezo, da ni vseeno, ali igraš za Bravo ali za Olimpijo. Nekaterim nogometašem sistem igre Brava preprosto bolj ustreza. Gre za organizirano obrambo v srednjem bloku in zelo hitre tranzicije, skozi katere ustvarjajo večino svojih priložnosti.”
Pomemben element identitete Brava je po mnenju obeh tudi finančna zadržanost: ”Ob tem je treba izpostaviti še eno pomembno stvar in to je samozadostnost, ” opozarja Grabić in dodaja: ”Vidimo, kaj se je v zadnjih letih zgodilo z Domžalami.” Nukić dodaja: ”Bravo dosledno deluje znotraj svojih omejitev in od tega ne odstopa. Za klub, ki nima velike navijaške baze, se mi to zdi zelo pameten pristop. V nasprotnem primeru se lahko hitro zgodi scenarij, kakršnega smo videli pri Domžalah. Z večjimi prihodki bi klub verjetno lahko dvignil standarde, a trenutno so na pravi poti in delajo pravilne korake.”
Kritike na račun pomanjkanja večjih vlaganj Grabić razume, a jih hkrati zavrača: ”Velik del javnosti in tudi strokovne javnosti Bravu pogosto očita, zakaj ne vlaga več denarja v okrepitve. Odgovor je precej preprost, saj se ne želijo spuščati v tveganja, za katera niso prepričani, da se bodo povrnila.” Pri finančnem upravljanju pojasni temeljno filozofijo kluba: ”V klubu bodo sami najbolje ocenili, koliko finančnega tveganja si lahko privoščijo. Nogometni klubi so pogosto vreča brez dna, tudi tisti redki lastniki, ki vztrajajo ter vlagajo lasten denar, kontakte in poznanstva, to zelo dobro vedo. Edini pravilen poslovni model je, da porabiš toliko, kolikor si sposoben ustvariti. Vse, kar presega to mejo, pomeni bistveno večje tveganje.” Zato je usmeritev Brava po njegovih besedah jasna: ”Bravo takšnega tveganja ne bo prevzemal. Namesto tega vlaga v stroko, v trenažni proces in vodenje ekipe, kjer želi ustvarjati še večjo razliko, kot jo že zdaj.”
Tudi prestopi so po Grabićevih besedah del premišljenega modela: ”Prodaji Jakupovića in Gidada nista bili rekordni, a sta bili del premišljenega poslovnega modela.” Nukić ob tem dodaja: ”Glede na potencial igralcev, ki jih ima v svojih vrstah, Bravo do zdaj še ni izpeljal res velikega prestopa, predvsem če govorimo o višini odškodnin. To ni presenetljivo, saj klub pri pogajanjih nima tako močnega izhodišča kot Olimpija, Maribor ali Celje. Ti klubi imajo večjo zgodovino, večji pritisk okolja in posledično tudi večjo pogajalsko moč na trgu.”
Velik poudarek Grabić namenja tudi strokovnemu kadru: ”Da je Bravo danes tam, kjer je, je v veliki meri zasluga strokovnega kadra z Alešem Arnolom na čelu, ki iz vsakega igralca zna izvleči maksimalen potencial.” Ob tem ponovno izpostavi skavting in povezavo, ki je po njegovem mnenju neposredna: ”Tudi tukaj je ključen skavting, saj klub pripelje igralce, ki natančno ustrezajo izbranemu modelu igre. Posledično gre za nogometaše, ki so toliko bolj zanimivi tudi evropskim klubom.”
Grabić se v pogovoru dotakne tudi dolžin pogodb, ki jih Bravo sklepa s svojimi igralci: ”Pogosta kritika Brava so tudi kratkoročne pogodbe, vendar gre pri tem za zavestno odločitev, saj se klub s tem izogne tveganju, da bi v primeru neuspeha igralec postal finančno breme.” Tak model prinaša tudi določene posledice: ”Pri Bravu se zato skoraj vsako sezono soočajo s tem, da so njihovi igralci bombardirani s strani agentov in ponudbami drugih klubov, saj se jim pogodbe iztekajo. Ta vzorec se odraža tudi na rezultatih, zlasti v obdobjih novembra in decembra ter nato znova maja. To se dogaja že več let in gre za zanimiv, a povsem logičen pojav.” Razlog za previdnost je jasen: ”Dolgoročne pogodbe sicer prinašajo stabilnost, a hkrati pomenijo večje finančno tveganje, česar se pri Bravu zelo dobro zavedajo. Zato s številnimi pogovori skušajo igralce osredotočiti izključno na igrišče, čeprav to ni lahko, ko so obkroženi z informacijami in špekulacijami.”
O prihodnosti razvoja Grabić dodaja: ”Bravo tudi sam poudarja, da želi še dodatno okrepiti skavting. Trge, ki so se jim v zadnjih letih odprli, želijo še bolj razširiti, da bi imeli dostop do večjega števila ustreznih igralcev, ki po profilu ustrezajo njihovim igralnim mestom in modelu igre. Takšni nogometaši so praviloma hitrejši, dinamičnejši in še bolj zanimivi za prodajo v druge evropske klube. Ob tem klub skuša v prvo ekipo postopoma vključevati tudi igralce iz lastne akademije, kadar ti izpolnjujejo potrebne kriterije.”
Bravo je znan tudi po kakovostnem delu v mladinskem pogonu, od koder je lansiral že marikaterega slovenskega reprezentanta. Se je pa število igralcev, ki so se članskemu moštvu Bravu priljučili iz akadamije v zadnji sezoni zmanjšalo. Grabić poudarja: ”Dejstvo, da želiš vsako sezono v prvo ekipo vključiti tri igralce iz akademije, še ne pomeni, da bo vsaka generacija enako močna ali enako talentirana. Generacije se razlikujejo, prav tako število in razvojni potencial talentov.”
Ob tem Grabič pohvali kakovostno delo, ki ga opravljajo njegovi stanovski kolegi v akademiji Brava: Tukaj velja posebej izpostaviti Tomaža Petroviča, vodjo akademije in izjemnega trenerja. Ko je bilo uvedeno pravilo, da lahko na mladinskih tekmah nastopijo tudi štirje nogometaši, ki v koledarskem letu, v katerem se je začelo mladinsko prvenstvo, dopolnijo 19 let, se je Bravo zavestno odločil igrati z igralci vhodnega letnika, torej s tistimi, ki so v istem letu dopolnili 17 let. Presodili so, da igralci iz izhodnega letnika še niso dovolj kakovostni za preboj v člansko ekipo, zato so jim pomagali pri iskanju novih klubov. Z mlajšo generacijo so sezono končali visoko, kar potrjuje kakovostno delo v mladinskem pogonu. V naslednji sezoni pa so s to isto generacijo osvojili naslov mladinskih prvakov. Gre za jasen princip, kratkoročno tvegaš slabšo uvrstitev, dolgoročno pa pridobiš na razvoju igralcev.
Nukić zgodbo Brava dopolni tudi z igralskega vidika: ”Bravo je zgodba o organski rasti. Klub je v zadnjih letih močno napredoval in se konstantno bori za evropska mesta. Ob tem pa je treba dodati, da je velika razlika igrati za Bravo ali za Olimpijo. Bravo deluje fantastično, strogo znotraj svojih finančnih okvirjev, hkrati pa zelo premišljeno in kakovostno kadrira. Morda imajo za moj okus nekoliko preveliko število tujih igralcev, saj v preteklosti to ni bilo značilno za Bravo. Glede na to, da gre za razvojni klub, bi si želel videti še več slovenskih fantov. A nogomet je globalen šport in trend tujcev je prisoten povsod. Trg je odprt, Bravo pa se je temu realno in pametno prilagodil.”
Prva liga Telemach se na Šport TV vrača 1. februarja!
Foto: Sprotida.com
