Avtor: Nejc Mravlja
27. 2. 2020, 12.49
Guardiola se je vrnil na kraj zločina. Z gostujočo zmago nad Realom na prvem dejanju osmine finala Lige prvakov je potrdil izjemen niz – kot strateg nasprotnega moštva je še šestič na osmih obiskih mitskega prizorišča ugnal kraljevi klub. Obenem je postal trener z največ zmagami v izločilnih bojih lige vseh lig (28). Sinočnja je rezultat inovacije. Ob strani je pustil šopek nosilcev in paleto načel, za katera se je zdelo, da so mu prilepljena na kožo.
Prvi med začudenimi? Kevin De Bruyne, strelec odločilnega zadetka z enajstmetrovke v končnici tekme. »Četudi sodelujemo že štiri leta, nas in vas Pep občasno preseneti,« je po tekmi dejal za angleški BT Sport. »Kar pogosto se zgodi, da igralci šele tik pred tekmo izvemo, kaj bomo na tekmi počeli.« To pot je Guardiola šel še dlje in je za prvi val osuplosti poskrbel že z objavo začetne postave, v kateri ni bilo ne prvega strelca Kuna Agüera ne dejavnika X in povratnika po poškodbi Raheema Sterlinga. A bistvo se je skrivalo drugje. Odločilno vlogo je odigrala Cityjeva animacija.
»Ko zmaguješ, se vse zdi rožnato«
Pep, ki ga tudi strokovna javnost pogosto karikira kot trenerskega dogmatika, je svojo pregovorno zvestobo uveljavljenim načelom znova zelo nazorno dokazal. Meščani so še posebej v prvem polčasu (razmerje posesti: 53 proti 47 odstotkom) prepustili žogo domačim, obenem pa so se predstavili brez klasičnega napadalca. Tako Riyad Mahrez kot Gabriel Jesus sta zapustila sredino in iskala prazen prostor na krilih. Herezija ali pogonsko gorivo zmagovalnega mehanizma? Nekdanji strateg Barcelone bi bil v izjavi po tekmi težko bolj jasen: »Ogromno časa posvetim spremljanju nasprotnika. V prvi polovici meseca v času premora med tekmama s Tottenhamom in West Hamom sem deset dni analiziral igro Reala. Na podlagi dognanj sem sprejel ključne odločitve.«
Katalonec je temeljito pripravil svoj načrt. »Ko so gostovali na stadionu Camp Nou, so na tekmeca pritiskali zalo visoko. Dejal sem si: “Če to zmorejo priti Barçi, bodo to ponovili proti nam.” Zato sem bil prisiljen poiskati alternative. Preprosto moram razložiti igralcem, kaj se bo dogajalo na igrišču. Primer: ker nisem poznal Fedeja Valverdeja, sem ga moral preučiti.« Varovancev 49-letnika to niti najmanj ni zmotilo, kar je poudaril Gabriel Jesus: »Iz takih tekem se vedno ogromno naučimo. Včasih je potrebno nastopiti in zablesteti na drugem igralnem mestu.«
City je spretno združil pretkanost svoje sheme in Realovih pomanjkljivosti. Vodja sinjemodre stroke pa je svoj modus operandi kategorično potisnil v ozadje. »Dejali boste, da sem taktično prelisičil Zidana, ker smo zmagali. Ko uspeš, se vse zdi lepo in prijetno. Trenerji, ki zmagujejo, pa so označeni za najbolj inteligentne. Ko izgubljajo, velja ravno obratno.« Seveda ni pozabil poudariti, da mu nasproti stoji trikratni osvajalec najmočnejše lige na svetu. »Prepričan sem, da si je Zizou marsikaj zapisal in nas bo na povratnem dvoboju skušal presenetiti …«
Ko taktični prekrški postanejo močno orožje romantične ekipe
Kje tiči bistvo včerajšnjega uspeha? Ko Guardiolov Manchester City strnjeno napada, zna sočasno zelo spretno razbijati ritem. Navidez neobičajen način za zaščito svojih vrat, a dejavnost, s pomočjo katere je včeraj padel Real.
Vrnimo se v 4. marec 2018. Manchester City je strumno korakal proti petemu naslovu v Premier ligi. Meščane je obiskal branilec najprestižnejše otoške lovorike, a je Chelsea mukotrpno sezono naposled sklenil s 30 točkami zaostanka za novim angleškim kraljem. Razlika na lestvici je bila prevelika, da bi govorili o derbiju, a je obračun vseeno vseboval polno simbolike – šlo je za prenos oblasti. Pred vstopom igralcev na travno rušo Etihad Stadiuma se je zgodil navidez banalen prizor. Prvi Guardiolov sodelavec Mikel Arteta je povsem osredotočenim članom udarne enajsterice ob izhodu iz slačilnice delil še zadnja s strani udeležencev že tolikokrat slišana navodila.
Sledile so besede: »David, Kevin, Gündo, delajte prekrške. Če boste izgubili žogo, čim prej napravite prekršek. Bolje, da to počnete vi (Silva, De Bruyne in Gündoğan), kot da se s tem ubadajo branilci.« Naslovniki se na napotek niso vidno odzvali. Arteta jim je priobčil, naj po potrebi prekinejo igro in za to vzpostavil hierarhijo tistih, ki jim je zaupal žrtvovanje za ekipo. Prizor, ki so ga zajele Amazonove kamere za dokumentarni film All Or Nothing, potrjuje najbolj očitno: ko je potrebno, igralci Cityja samovoljno napravijo prekršek. Zbogom, romantizem …
Uspešni zgledi
S filozofskega zornega kota se metoda zdi povsem oddaljena od všečnosti in pregovorno gledljive vsebine pripisane Guardioli. V nasprotju z mentorjem Johanom Cruyffom, ki je občinstvu želel približati spektakel in je načelo »kruha in iger« vcepil v svoje taktične izbire, je Katalonec svoje početje definiral kot pragmatično. Zakaj so Pepove ekipe tradicionalno usmerjene v napad in se poslužujejo natančnih vzorcev? Ker protagonist zapriseženo verjame, da so temeljno sredstvo za osvajanje lovorik. Čeprav je vselej zanikal njihovo uporabo, pa je taktično izvajanje prekrškov le eno od legalnih orodij za rešitev kočljivih situacij v potekih tekem.
Eden najbolj nazornih primerov je prekršek Federica Valverdeja v 115. minuti finala španskega superpokala. Realov vezist je podlegel prodirajočemu Atléticovemu napadalcu Álvaru Morati in ga dobrih dvajset metrov od vrat podrl na tla. Navzlic izključitvi Urugvajca so Beli osvojili lovoriko po uspešnem izvajanju enajstmetrovk. V milanskem finalu Lige prvakov spomladi 2016 je Sergio Ramos s startom od zadaj v sredinskem krogu zrušil Yannicka Ferreiro-Carrasca, prekinil protinapad treh proti enemu in se zavoljo prisotnosti soigralca na poti proti Realovemu golu izognil rdečemu kartonu. Ob odsotnosti napadalnega prebliska v podaljšku je Atlético tudi takrat tekmecu podlegel v strelih z bele pike.
Obakrat bi Zidanovi varovanci lahko postali kaznovani za preveč puščenega prostora na obrambni polovici. A vrzeli nista nastali zaradi preambicioznega taktičnega načrta. Oba protinapada sta posledici uspešnih tekmečevih reakcij po dveh zapravljenih prostih strelih Reala, ko je večidel Belih iskal zadetek v nasprotnikovem kazenskem prostoru. Drža Manchester Cityja je povsem obratna. Sinjemodri praviloma strnjeno stojijo zelo visoko in da bi bili v težavah po izgubljeni žogi, niti ne potrebujejo prekinitev. Potrpežljivo grajenje napadov na tekmečevi polovici s šestimi do osmimi igralci pred žogo in branilsko linijo na sredinski črti nasprotniku omogoča ogromno praznega prostora.
Simbol Rodri
Urnost Kyla Walkerja in Benjamina Mendyja moštvu pogosto omogoča hitro rešitev, a ožja obramba ostaja preveč izpostavljena, kar je še poglobila poškodba Aymerica Laporta, za nekatere neupravičeno podcenjenega, a vendarle edinega pravega Cityjevega branilca, ki zna izvrstno pokriti prazen prostor. Večmesečna odsotnost francoskega reprezentanta je prekrižala načrte Guardioli, ki je na položaj osrednjega branilca premestil Fernandinha, osrednjega vezista, Brazilčevo vlogo pa poveril Rodriju. Sprva logična poteza, dobrih 70 vloženih milijonov v španskega vezista je predpostavljalo njegovo umestitev v udarno enajsterico, v resnici pa je precej spremenila Cityjevo vsebino. Atribut odličnega podajalca, odlike, ki jo gologlavi manager (toliko bolj med obrambnimi vezisti in branilci) izjemno ceni, je v ozadje potisnilo Rodrijevo v nebo vpijoče pomanjkanje eksplozivnosti.
Po poletnem prihodu iz Atlética, kjer bi zanj značilno mehkobo že lahko izbrusil v čvrstost, je postal strokovnjak za taktične prekrške. V pogovoru za ESPN je odkrito priznal, da se je minuciozne umetnosti pod okriljem Pepa zgledno priučil in s tem dodatno kompromitiral tovrstna javna zanikanja novega nadrejenega. Španec je postal najbolj pogosto kaznovani igralec Cityja (v povprečju napravi 1,5 prekrška na prvenstveni tekmi) s precejšnjim naskokom pred sotrpini, a je v 25 ligaških nastopih prejel le 6 rumenih kartonov, kar je karton manj od Ilkaya Gündoğana (0,6 prekrška), tri manj je prejel Chelseajev Jorginho (1 prekršek), še en vezist, ki ni znan po maratonskih tekaških naporih. 23-letnik je vse od prihoda dokazal nadarjenost za karseda tiho prekinjanje tekmečevih napadov.
Diskretnost serijsko
Po visokem porazu v prvem prvenstvenem krogu (5-0) se je Manuel Pellegrini, tedanji vodja stroke pri West Hamu, pritoževal čez Cityjevo taktično prekinjanje igre. Guardiolovo moštvo je ob tradicionalni prevladi v posesti (58%) napravilo kar 8 prekrškov več (13 proti 5) od Kladivarjev. 5 od 13 prekrškov se je zgodilo med 35. in 44. minuto, a niso bili vsi rezultat okornosti.
Po napačni podaji Gabriela Jesusa globoko na tekmečevi polovici je Rodri, ki ga je ščitil kvintet soigralcev, nadvse tiho podrl nasprotnika in se šepajoč umaknil na matičen položaj. Nekaj trenutkov pozneje je močneje pobožal s hrbtom obrnjenega tekmeca v sredinskem krogu, takoj zatem pa je David Silva po neuspešnem preigravanju Raheema Sterlinga na robu kazenskega prostora za ponovno osvojitev žoge uporabil zgornji okončini.
V vseh treh primerih se postopanje vpletenih zdi povsem običajno. Tako Rodri (dvakrat) kot Silva sta se po prestopku takoj usmerila k žogi in v celoti izkoristila pomoč tekmečeve izgube raznotežja. V splošnem podobno obnašanje spremljamo pri vseh igralcih, ki po izgubljeni žogi pritiskajo na tekmeca in delajo prekrške iz (pre)velike želje. Tovrstni dvoboji, ki se praviloma dogajajo na območju brez takojšnje nevarnosti za prejeti zadetek predstavljajo težavo za sodnike. Dosoditi rumeni karton ob znani identiteti pasivnega grešnika ali ne? Tako kot Marc van Bommel, Špančev sloviti predhodnik v omenjenem početju, tudi Rodri sodnikove piske praviloma spremlja z namrščenostjo, mestoma celo s simpatijo. Minulo soboto na srečanju z Leicestrom mu je Harvey Barnes ob padcu v dvoboju po obetavnem zametku protinapada nepričakovano stisnil petko.
Učinek bumeranga
191 cm visoki in na prvi pogled robati Madridčan deluje nekoliko okorno, kar vnaprej otežuje delo sodnikovi presoji. Slednja upravičeno počiva na dilemi med igralčevo voljo po prekršku ali zgolj odvzemanju žoge. Fernandinho, Rodrijev predhodnik in po Laportovi vrnitvi spet konkurent za položaj obrambnega vezista, spada v kategorijo »pitbullov«, ki z nenehno bojevitostjo opravičujejo mestoma zapoznela posredovanja. V obeh primerih se njihova nadarjenost (za nekatere morda cinična, a še kako dejanska) nahaja med smislom za prostor in odzivnostjo. Da bi ostali brez prejetega kartona, se v izvajanju prekrškov vestno izogibajo spektakurarnosti in zapoznelosti. Njihovo vodilo je ostati blizu žoge ali tistega tekmeca, ki ima največ možnosti, da jo sprejme.
Vedno pa temu ni tako. Manchester City, ena od ekip, ki se vestno izogibajo tveganim obrambnim sprintom s praviloma negotovo usodo, za to plačuje visoko ceno. Sinjemodri so po številu prejetih rdečih kartonov v vrhu domačega ligaškega tekmovanja in Lige prvakov. Posledica žrtvovanja in slabih odzivov. Izvzemši Edersonovo izključitev proti Wolverhamptonu so si ostali štirje prestopniki kazen prislužili v tranzicijski igri … a ne vedno premišljeno. Claudio Bravo drugače, kot da je zrušil Joja Iličića po Gündoğanovi izgubljeni žogi na sredini igrišča, ni zmogel postopati. Ostali trije so pozabili, da bo ob novem grobem prekršku sodnik hitro segel po drugi rumeni karton.
Fernandinho (po napačni podaji je proti Aston Villi globoko na nasprotnikovi polovici s startom od zadaj zaustavil Keinana Davisa), Phil Foden (ob vodstvu s 5-1 proti Atalanti je za roko povlekel Martena de Roona) in Saša Zinčenko (Harrya Winksa je udaril v ramo in prekinil protinapad Tottenhama, ki v prvih 60 minutah ni ustrelil v okvir Cityjevih vrat) so želeli pomagati ekipi, a so dosegli obraten učinek. Tudi med stroko vse bolj pronicljivi portal The Athletic je prejšnji teden objavil analizo razmerja taktičnih prekrškov takoj po izgubljeni žogi v primerjavi s skupnim števikom prekrškov v zadnjih treh sezonah Premier lige. Najbrž ni potrebno poudarjati, kdo se je znašel na vrhu lestvice s slabimi 8%. Od konca poletja Guardiolovi varovanci beležijo manjši vpad in so na slabih 7%. Do konca pomladi jih bo presegel Arsenal, ki prevladuje z dobrimi 8%. Topničarje vodi nihče drug kot Mikel Arteta. Naključje ali ne – presodite sami …
Bo zadnji tango pred prepovedjo nastopanja na mednarodnem parketu dovolj prepričljiv?
Še četrt ure pred zaključkom včerajšnje preizkušnje z Realom je Guardiolov igralski ansambel zaostajal, a je v razmiku petih minut preobrnil rezultat. Zadetka Gabriela Jesusa in De Bruyna sta ob izključitvi nasprotnikovega kapetana Sergia Ramosa Cityju prinesla izvrstno popotnico pred povratnim dejanjem. Merengues časa za jadikovanje ne bodo imeli. V nedeljo jih čaka El Clasico z Barcelono. Njen nekdanji trener je s pravšnjim odmerkom svobode razveselil čarovnika na sredini igrišča Kevina De Bruyna in z epizodno, a nič manj pomembno vlogo rezervista, poveril jo je Raheemu Sterlingu, zadel terno.
Meščani so izbojevali dragoceno zmago, prvo proti 13-kratnemu osvajalcu evropskega svetega grala. Izhodišče za napad na četrtfinale pred povratnim dejanjem, ki bo 17. marca na Etihad Stadiumu, se zdi imenitno. Edina črna pika prestižnega uspeha je nova poškodba Aymerica Laporta, brez katerega bo Guardiolovo moštvo čez slabe tri tedne s polnim odmerkom pragmatizma, pigmentiranega s še kakšno trenersko inovacijo, obzorje nad središčem angleške industrije kanilo obarvati v sinjemodro, kot je včeraj nebo nad špansko prestolnico.
Foto: Šport TV
