Avtor: Lamin Diallo
11. 11. 2025, 08.41
Coquimbo leži na obali Pacifika, tam, kjer se morje in prah srečata v sivo-zlatem horizontu. Njegovo ime v kečuanščini pomeni “mirno mesto“, a v njem skozi zgodovino ni bilo nič posebej spokojnega. Zaradi svoje naravne pristaniške lege je bilo že v 19. stoletju priljubljeno zatočišče piratov in tihotapcev. Od tod tudi klubski vzdevek “Los Piratas” (sl. pirati). Na njihovem grbu je bradati mož z očesno prevezo: simbol upora in neuklonljivosti.
View this post on Instagram
Ljudje iz Coquimba niso navajeni velikih obljub. Gre za mesto ribičev, pristaniških delavcev, malih podjetnikov – ljudi, ki verjamejo v pošteno delo, ne v prazne parole. Klub, ustanovljen leta 1958, je bil vselej njihov odsev: trmast, skromen, a poln srca.
Ko je novinar domačega časnika La Tercera Lucas Mujica pred letošnjo sezono napovedal, da Coquimbo v boju za naslov ne bo igral nobene vloge, je imel – kako ironično – popolnoma prav. Ker bitke za naslov sploh ni bilo. Coquimbo je konkurenco pustil daleč za sabo in si z zmago proti O’Higginsu štiri tekme pred koncem premierno zagotovil največjo domačo lovoriko. Sedemnajst točk prednosti. Petnajst zaporednih zmag. Rekord, ki ga Čile še ni videl.
View this post on Instagram
Zgodba bi bila že sama po sebi dovolj filmska, a je še bolj neverjeten njen uvod. V začetku lanskega leta je trener Fernando Díaz zbolel za pljučnico in moral v bolnišnično oskrbo. Začasno ga je nadomestil njegov pomočnik, Esteban González, zaradi oči z zunanjimi kotički obrnjenimi navzgor znan tudi po vzdevku “El Chino” (sl. Kitajec) – vzdevek, ki bi v Evropi verjetno sprožil kulturni škandal, v Čilu pa deluje malodane ljubkovalno.
González je ekipo prevzel le začasno, a mu je hipoma uspelo ustvariti mir, disciplino in – kar je najpomembneje – na svojo stran pridobiti skupnost. Po Díazovi vrnitvi se je González brez ugovora umaknil nazaj. Toda vodstvu kluba je oktobra po novem rezultatskem padcu zmanjkalo potrpljenja: Díaz je moral oditi, na njegovo mesto pa je bil imenovan … González. Sledil je škandal. Díaz je javno izjavil, da se z nekdanjim pomočnikom ne bo nikoli več pogovarjal in dodal: “Zdaj vem, kdo me je izdal.” González je ostal miren. “Moja vest je čista. Ljudje naj govorijo, jaz pa delam,” je hladnokrvno odvrnil.
In je delal. V nekaj mesecih je Coquimbo Unido iz razglašene ekipe postal najbolj organizirano moštvo v ligi. Nov trener je z igralci vzpostavil jekleno obrambo, enotno slačilnico in filozofijo, ki bi jo lahko povzeli v eni besedi: skupnost. “Nočem najboljšega strelca lige, hočem najboljšo ekipo,” je večkrat dejal.
V Coquimbu letos ne boste našli zvezdnikov. O milijonskih pogodbah ali glamurju zunaj igrišča ni ne duha ne sluha. V ospredju je skupina igralcev, ki so drugje pogoreli in tukaj našli svoj drugi dom.
Panamski napadalec Cecilio Waterman je še lani neuspešno nastopal za Alianzo Lima v Peruju in se je pred novo sezono znašel brez kluba. Ko je Coquimbo iskal napadalca, je bil Waterman bolj ali manj naključna izbira. Danes je njihov najboljši strelec – a z le desetimi goli. To pove vse: Coquimbo ne živi od posameznikov, temveč enotne in neomajne celote.
Podobno zgodbo ima za seboj Matías Palavecino, argentinski organizator igre, ki v domovini nikoli ni zares uspel, a je v Coquimbu zablestel v polnem sijaju. Kapetan Sebastián Galani, domačin iz Coquimba, se je po letih tavanja po večjih klubih Santiaga vrnil domov in postal pogonska sila ekipe. Njegova zadržanost in mirnost sta popolno nasprotje vratarju Diegu Sánchezu, ekscentričnemu “El Monu” (sl. opici), ki je sezono začel z v turkizno-modro obarvano pričesko in obljubo, da se bo v primeru osvojitve naslova pobril na balin.
Če bi bil Coquimbo film, bi ga umestili med Stallonovega Rockyja in Cattaneovo britansko komedijo Do nazga. Nobenega lažnega blišča, le znoj, pogum in ščepec nujno potrebne pozitivne norosti.
View this post on Instagram
Na dan, ko je Coquimbo osvojil naslov, je bilo mesto na nogah. Od pristanišča do tržnice so valovale zlato-črne zastave, otroci so nosili piratske kape, starejši so jokali od ponosa. Za mnoge to ni bil le športni uspeh, temveč potrditev, da njihovo mesto šteje.
Med navijači je bil tudi Alí Manouchehri, nekdanji branilec kluba in danes – župan Coquimba. Po koncu kariere je vstopil v politiko, leta 2021 prevzel vodenje mesta in bil lani znova izvoljen z rekordno podporo. Ko ga je novinar vprašal po počutju, je odvrnil: “Upam, da me ne bo zadela kap. Preveč sem ponosen. Ljudje v Coquimbu smo posebni. Zaznamujeta nas pogum in skromnost. Ko naši fantje zmagajo, je to zmaga za vsako četrt, sosesko, za ribiče, za vse nas.”
Posebno poglavje Coquimbove zgodbe je zlato-črna barvna kombinacija. Po legendi naj bi leta 1903 v pristanišče priplula valižanska ladja. Njeni mornarji so se pomerili z domačini v prijateljski nogometni tekmi. Domačini so slavili, kapitan ladje pa jim je v znak spoštovanja podaril enajst zlatih in črnih jaken. Od takrat sta barvi postali simbol mesta. Ko je bil klub leta 1958 ustanovljen, jih je prevzel in jih odtlej nosi kot simbol dostojanstva in zgodovine. Ta legenda je desetletja veljala za največji športni dosežek mesta. Vse do letos.
V čilskem nogometu veliki klubi tradicionalno izhajajo iz prestolnice – iz Santiaga: Coco-Colo, Universidad de Chile in Universidad Católica. Coquimbo je pokazal, da se čudeži dogajajo tudi zunaj velemesta. Da se lahko klub z znatno omejenim proračunom, a z neomajno vernostjo in delovno etiko zmore povzpeti nad vse druge.
Mnogi v Čilu danes govorijo o “fenomenu Coquimba”. Novinarji ga primerjajo z evropskimi pravljicami: Leicester City v Angliji, Montpellier v Franciji, Union Berlin v Nemčiji, Mjallby na Švedskem. A ta zgodba je še bolj osebna, skoraj ljudska. Coquimbo je dokaz, da nogomet včasih vrača tisto, kar življenje vzame.
Ko trener Esteban González govori o uspehu, se ne zateka k velikim besedam. Njegov pristop je skoraj zenovski: disciplina, delo, mirnost. “Nogomet ni matematika, je energija,” pravi. “Če vsak igralec verjame v drugega, če se trudijo skupaj, se zgodi nekaj, kar ne moreš razložiti s številkami.”
To je lekcija, ki bi koristila tudi marsikateremu evropskemu klubu. Kolikokrat smo videli ekipe, ki z megalomanskim proračunom in strah vzbujajočimi igralskimi imeni niso uspele, ker so izgubile stik s skupnostjo? Coquimbo je zmagal, ker je svojo skupnost postavil v središče. Ker je razvil nekaj, česar denar ne more kupiti: zaupanje.
Coquimbo Unido je morda osvojil prvenstvo, a v resnici je dosegel več kot to. Postal je simbol vztrajnosti, vere v lastno moč in dokaza, da nogomet še vedno pripada ljudem. V času, ko šport postaja industrija, so Pirati iz Coquimba opomnili svet, da se tekme ne igrajo nujno zaradi trofej, ampak tudi zaradi občutka pripadnosti.
Ko so igralci po zadnjem žvižgu sodnika dvignili pokal, se je zdelo, da se nebo nad pristaniščem sveti v zlati svetlobi. Morda je bil to le odsev luči v vodi, morda pa celo res nekaj več. Coquimbo je pokazal, da v nogometu še vedno obstajajo pravljice. Le verjeti je treba vanje in vztrajati.
Foto: Rafael Moreira/Fotoarena via Guliver Image
