Avtor: Nejc Mravlja
11. 3. 2020, 12.30
Najbolj znani in razvpiti francoski nogometni bradač je že pred leti zatrdil, da je žoga kot ženska: z obema je potrebno ravnati nežno, z občutkom. Jojo Iličić ni edini, ki je omenjeno maksimo izpopolnil. Nogometna sodobnost je naravnost prepredena z absolutnimi umetniki (Cristiano Ronaldo, Zidane, Totti in mnogi drugi), ki s sistematično držo (oster pogled, dvignjena brada, izbočene prsi) in nepredvidljivimi kretnjami navdušujejo kruha in iger željno javnost. Obstaja pa druga skupina, ki s prvo na prvi pogled nima veliko skupnega. Gre za ustvarjalce iz sence, neizstopajoče uživače, a še kako cenjene in oboževane v pretežno manj uveljavljenih okoljih. Dolgo časa jih je poosebljal tudi Jojo.
Delitev nogometne ljubezni
32-letnik je na vrhuncu karierne poti. Zdi se, da je končno postal nagrajen za desetletno udejstvovanje v italijanski nogometni krajini. Zakaj šele zdaj? Na drugi strani Alp so o njem pričeli govoriti, ko si je po prihodu v Palermo poleti 2010 v rožnatem dresu s prvima goloma, dosegel ju je proti Interju in Juventusu, zgledno oblikoval osebno izkaznico. Po treh letih na Siciliji je sledila selitev v Firence, kjer je od poletja 2013 postal temeljni kamen tedanjega Montellovega igralskega mozaika. Zaznamovala pa ga je tudi nestanovitnost. 11 zadetkov na 46 prvenstvenih tekmah v prvih dveh sezonah pri Lilijah je vrglo nekaj senc dvoma na njegov statistični učinek. Prelomnica se je zgodila z nastopom Paula Souse. Portugalski trener je po prevzemu funkcije vodje Fiorentinine stroke (poleti 2015) potegnil ključno potezo: v osnovi krilnega igralca je v shemi 1-3-5-2 pomaknil na položaj ustvarjalca napadalnih akcij.
Iličić je v vlogi trequartiste tako lažje izrazil prirojene lastnosti, ki so v sozvočju z njegovim hibridnim in ustvarjalnim profilom. Omaka se je pričakovano prijela na glavno jed, a do dokončne izpopolnitve je bilo potrebno počakati na selitev v Bergamo poleti 2017. Gian Piero Gasperini ga je umestil na priljubljeno pozicijo tik za napadalcem (sprva za Andreo Petagno, nato za Duvána Zapato) in Jojo je poletel. 11 golov v prvi, 12 v drugi ligaški zgodbi z Boginjo. Najboljše je prihranil za prvenstvo 2019/20, kjer je letvico dvignil na 15 prebliskov in dosegel osebni rekord. Kranjčan pooseblja nogomet brez kompleksov in v igro vnaša prepoznaven in njemu lasten slog, kar ima še toliko večjo vrednost v z rezultatom pred načinom izvedbe zapriseženi filozofiji nogometne Italije.
Peklenska babica
Jojo ni igralec, ki bi počival na laskavih številkah. Gre za esteta, za katerega se zdi, da ga statistični presežki niti ne zanimajo. Njegovo telo je kot podolgovata bučka z višino 190 centimetrov, za katero dobiš občutek, da se bo v naslednjem trenutku zgrudila. »Soigralci ga kličejo babica, ves čas se pritožuje, da je utrujen,« se ob pogledu nanj zabava Gasperini. Nenehno oklepanje rokavov, rahlo upognjen hrbet, nezainteresiran izraz na obrazu, neskončne roke, ki ob okorni hoji spominjajo na nezemljana. Vse našteto v primerjavi z njegovo igro hitro postane zgolj privid. Prikriti počasnež in lažni lenuh je dejansko velemojster nogometne tehnike. Kakovost sprejema in nadzora žoge, igra z enim dotikom, vihrava preigravanja, začinjena s ščepcem ulične prebrisanosti, obvladovanje prostora, sunkoviti streli in smisel za povezovalnost so kakovosti, ki ga približujejo tako popolnosti kot nepredvidljivosti. Ves nabor zavidanja vrednih veščin je v dveh epizodah spoznala Valencia. 19. februarja je z desnico katapultiral žogo pod prečko južnih vrat mitskega San Sira. Sinoči je predstavo s prve tekme oplemenitil z večerom presežkov.
Hip, hip, hura za Joja!
Misija četrtfinale se je za Valencio po porazu na prvi tekmi (1-4) zdela nemogoča. Netopirji so pred praznimi tribunami slovite Mestalle poskušali izvesti čudež, a Albert Celades z Ethanom Huntom nima veliko skupnega, potem pa je na sceno stopil še Vsemogočni Josip, ki je na odmeven način izničil majhne španske upe po preobratu.
Najsibo obdan z glasnimi tifozi ali v predirljivi tišini, za slovenskega reprezentančnega virtuoza panika pred koronavirusom sinoči ni obstajala. V 3. minuti je sam dvignil temperaturo. Najprej je začaral Gayo, z osupljivim delom nog prispel do Mouctarja Diakhabya, ki mu ni preostalo drugega, kot da Joju zmede ravnotežje v kazenskem prostoru in Boginjo nehote navduši z velikim darilom. Iličić je prevzel odgovornost in z uspešno izvedeno enajstmetrovko izkoristil tekmečev poklon. 0-1. Nadgradnja Atalantine prevlade (ton ji je dajalo spretno pilotiranje Papuja Gómeza, ki je s 50-metrskimi podajami domačo zasedbo spravljal v obup) od prvega piska sodnika Hațegana. Gostje niso popuščali, celo povečevali so napadalno aktivnost in bili zanjo kaznovani s prejetim golom Gameiroja. Kot se je izkazalo: nič tragičnega. Na sceno je znova stopil Diakhaby, ki je še drugič v tem večeru zrušil Iličića. Francoski branilec in velik ljubitelj domače rap glasbe, predvsem skupine IAM in uspešnice Demain, c’est loin (prev. še daleč je jutri), je tudi to pot poosebil naslov skladbe in znova klonil pod pritiskom kranjskega bliska. Nova enajstmetrovka tik pred odmorom. 1-2.
Bis repetita
Taronges so bolj mrtvi kot živi hoteli dokazati, da premorejo še nekaj energije, kar je Celades potrdil s menjavo Diakhaby-Guedes. Valencia je pričela izkoriščati prodornost obeh kril in prek Gameiroja ponovno izenačila. Atalanta se je pridno oklepala zakoreninjenega napadalnega jurišanja, kar jo je stalo še enega prejetega zadetka Pareja. Meglene iluzije netopirjev po remuntadi pa je razblinil junak večera. Nenadna sprememba smeri z desno, vrtiljak z levico v kazenskem prostoru in … priča smo bili dokončni odločitvi o potniku v četrtfinale in zgodovinskemu trenutku – prvemu hat-tricku Slovenca v Ligi prvakov. Jojo je najboljše prihranil za konec in v 82. minuti po podaji Freulerja zapečatil netopirjevo kletko.
Pozdravljen v VIP oddelku
Prvi igralec s pokrom golov na gostujoči tekmi izločilnih bojev lige vseh lig in prvi gost, ki je četverec strelskih prebliskov v tem tekmovanju dosegel na španskem stadionu. 32 let in 41 dni je starost, pri kateri večina nogometašev pričenja pogledovati v vzvratno ogledalo svojih najlepših časov. Iličić je po Léu Messiju, Mariu Gómezu in Robertu Lewandowskem postal četrti in obenem najstarejši strelec pokra golov na posameznem izzivu zaključnih bojev največjega klubskega tekmovanja na mednarodnem obzorju. Predstavniki sedme sile se Jojovi junaški predstavi niso mogli izogniti. Svojstveno, ne da bi omenil štiri gole, jo je za italijanski Sky Sport izpostavil trener Gasperini: »Hotel je, da ga zamenjam. Vzel sem si trenutek za razmislek. V preteklosti mi je večkrat potarnal, da ne bo uspel zgledno skleniti tekme na igrišču, a mi je dokazal nasprotno. Tudi tokrat se je spravil k sebi in nadaljeval močnejši.« Trenutne okoliščine Atalanti ne omogočajo, da bi zgodovinsko uvrstitev v četrtfinale proslavila z navijači, a 62-letnik je obljubil: »Zabavo bomo priredili junija.« Brez dvoma bo črno-modra vojska tifozov posebno čast namenila Joju. Slovenski reprezentant je bil po koncu tekme med tistimi, ki so držali majico z bodrilnim napisom v luči podpore prebivalcem lombardijskega mesta. Sporočilo »Bergamo, vse to je zate« bi Iličić lahko podal sam, a je tudi tokrat v ospredje potisnil smisel za kolektiv.
Lahko bi se končalo drugače
Ni veliko manjkalo, da bi se lani poleti idilično razmerje z Boginjo končalo. Slovenčeva vsebina je prepredena z romantiko, čeprav vseskozi poudarja svojo nečustvenost. »Ne mislim predaleč v prihodnost, a nikdar nisem zatrdil, da bom v Atalanti ostal do konca kariere,« je januarja izdal v pogovoru za vodilni italijanski športni dnevnik. »Lani poleti sem bil blizu odhodu. Hotel sem še več in se boriti za scudetto. Odločil sem se, da se sestanem s predsednikom Percassijem. Bil sem v dilemi: naj ostanem in nadaljujem Atalanto zgodbo o uspehu ali naj srečo poiščem drugje. Še pred sestankom me je poklical trener Gasperini. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi odšel, a sem srečen, da sem ostal. Če ne bi bil zadovoljen, se trenutna pravljica z Atalanto ne bi zgodila.« Z včerašnjo simultanko jo je še izboljšal. Boginja je v debitanski sezoni v Ligi prvakov dospela med osem najboljših. Razlog več, da bo tudi Jojo Ilićić še vsaj dva evropska večera združeval po eni strani tako neobičajen in po drugi prefinjeno izpiljen slog.
Po sinočnjem šovu je s 14 goli od začetka januarja postal najboljši strelec v letu 2020 med igralci iz klubov, ki sodelujejo v elitnih petih ligah stare celine. »Uspevajo nam imenitne stvari, a se pri tem ne želimo zaustavljati. Hočemo dokazati, da si to zaslužimo. Ne belimo si glav, s kom bomo igrali v četrtfinalu. Pomembno je le, da iz dneva v dan napredujemo,« je po koncu čarobnega večera izpostavil steber Atalantine prihodnosti. Z njim v eni od glavnih vlog Boginja upravičeno zre zelo daleč. Če je Milanu Kunderi knjiga Neznosna lahkost bivanja utrla pot v svetovni knjižni vrh in celo v Hollywood, je Josip Iličić z uspešnico Neznosna lahkost uživanja v nogometu segel na evropski nogometni Olimp.
Foto: Šport TV
