Avtor: Klemen Verlič
10. 5. 2021, 23.07
Današnji večer je odločil o državnem prvaku in po koncu petega dvoboja je padel zastor nad klubsko sezono 2020/21. Na koncu so se veselili Jeseničani, o letošnji lovoriki pa je na zadnji tekmi odločal podaljšek, po rednem delu je bil izid 2:2.
Za Jeseničane je to skupno 13. naslov slovenskih prvakov v obdobju samostojne države in prvi po sezoni 2017/18. Ljubljančani so ostali pri 16 naslovih, zadnjega so osvojili v sezoni 2018/19.
V dosedanjem poteku finala sta ekipi poskrbeli za izničenje prednosti domačega ledu, saj nobeni ni uspelo slaviti doma. V Tivoliju so Jeseničani zmagali s 5:2 in 4:0, na Jesenicah pa Ljubljančani z 2:1 in 2:0.
Tradicija tega finala je bila tako na strani današnjih gostov, a vsaj v prvi tretjini se domači na to niso ozirali. Po uvodnih minutah za ogrevanje so se prvi prebudili in že prvi nevaren napad je Aleš Mušič spremenil v gol po hitrem protinapadu z natančnim strelom, ko je premagal Žana Usa. Po tej akciji so domači popolnoma prevladali. Že nekaj minut zatem so zmaji vodstvo še povečali. Za zadetek je poskrbel Nik Simšič, ki je Usa premagal, ko je stal ob vratnici s hrbtom obrnjen proti njemu in plošček med nogami spravil v mrežo.
Ljubljančani bi lahko v tem delu igre naskok še oplemenitili, saj so bili Jeseničani povsem nevidni. Le nekajkrat so bili aktivnejši pred Paavom Hölsäjem, imeli so tudi prednost igralca več, ki pa je ostala neizkoriščena. Na drugi strani pa so bili zelo nevarni še Žiga Pešut, Marc-Olivier Vallerand in Mark Sever, ki je v zadnji minuti zadel okvir gola.
Ko je tudi prvi del druge tretjine minil ob podobni igri, premoči domačih in redkih polpriložnostih gostov, se je zdelo, da bodo Ljubljančani finale mirno pripeljali do konca. Toda učinkovitosti iz prvega dela ni bilo več, nekaj nevarnih poskusov je ustavil Us, zapravili so tudi “power-play” in Jeseničani so bili kljub zaostanku še vedno blizu.
Sledile pa so njihove minute. V obdobju od 33. do 38. minute so bili bistveno nevarnejši kot prej vso tekmo, posledica pa je bil tudi prvi plošček za hrbtom Hölsäja, ko ga je v 35. minuti premagal Žan Jezovšek. Sledilo je še nekaj nevarnih akcij, ko bi železarji lahko tudi izenačili, toda Blaž Tomaževič in Jaka Sodja nista bila dovolj natančna. A domači so pred zadnjo tretjino še imeli minimalno prednost, kaj več pa je zamudil Simšič, ko je zadel prečko.
Tudi začetek tretje tretjine je bil podobno razgiban. Gostje so ujeli ritem, nevarne akcije pred domačim vratarjem so se vrstile, najbližje so bili po poskusu Mirka Djumića, na drugi strani pa se je po prodoru Žiga Pance sam znašel pred Usom, a ga ni premagal.
Jeseniški pritisk se je obrestoval v 53. minuti, ko je bil uspešen Tomaževič in sedem minut pred koncem tretje tretjine sta bili ekipi spet na začetnem izhodišču.
V zadnjih minutah moštvi le nista tvegali preveč in tako je šla tekma prav ob zadnji priložnosti prvič v tem finalu še v podaljšek.
Domači v njem niso izkoristili priložnosti ob igralcu več. Junak pa je nazadnje postal mladi Bine Mašič, ki so mu domači v 70. minuti pustili preveč prostora, z natančnim strelom pa je matiral domačega vratarja in poskrbel za veliko slavje železarjev.
