Avtor: Nejc Mravlja
7. 5. 2019, 09.18
Čeprav nista prevladovala na prvih polfinalnih dvobojih letošnje Lige prvakov, sta Ajax in Barcelona na zanju manj značilen način napravila pomembna koraka v finale najprestižnejšega evropskega klubskega nogometnega plesa. Jedro uspeha katalonskega ponosa in rdeče-bele mladosti tiči v sposobnosti nadzorovanega, a nezlomljivega trpljenja.
Po prvih dejanjih bitk za preboj v junijski madridski finale si je nekje zgoraj oči srečno pomel Johan Cruyff. Gol prednosti njegovega srčnega kluba Ajaxa, še dva več za klub, ki ga je posvojil … Njun potencialen končni obračun za lovoriko bi kronal razvoj obeh institucij, v katerih je rajnki Nizozemec pustil neizbrisen vtis, čeprav gre tako »božjim sinovom« kot Barçi priznati, da sta svoja nasprotnika ugnala s pristopom, atipičnim za filozofijo, ki jo je v obeh sredinah s sodelavci utemeljil slavni mentor.
Spremenjena metoda
Precej bolj kot Ajaxov je odmeval Barcelonin »modus operandi«. Znova, morda še nikoli tako izrazito, se je Ernesto Valverde odločil za reaktiven pristop. Trenerska »Mravlja« (bask. Txingurri) je s shemo 1-4-4-2 in uvrstitvijo Artura Vidala v postavo sprva želela pridobiti nadzor nad fizično premočjo Rdečih. Na tem mestu, ko bi Cruyff bržčas igralcem zabičal absoluten napad, da bi zmedel nasprotnika, z jasno izraženo plenilsko idejo pa zakril morebitne obrambne pomanjkljivosti, je njegov nekdanji igralec ubral povsem nasprotno pot, s katero se je lotil adutov Liverpoola.
Obrnil je hrbet samovoljni prevladi na sredini igrišča, ki jo je od prve do zadnje minute (tudi številčno) nadzoroval lanski finalist lige vseh lig. Opustil je postopno in sistematično gradnjo napadov prek vratarja, ki običajno z dolgimi podajami izkorišča visoko postavitev tekmeca, a predpostavlja popolno izmenjavo žog na tleh. Le redko, zgolj ob izgubljeni žogi, se je poslužil silovitega pritiska, prvine, ki jo je z Athletic Clubom iz Bilbaa tako izmojstril. Barcelona se je tokrat odrekla navadi kontroliranja vsebine z žogo, poskusila je to storiti brez, po osvojeni žogi pa je škarje in platno praviloma prevzel Lionel Messi.
Ajaxov primer vsebuje več »odtenkov sive«. Silna intenzivnost Tottenhama je Nizozemce sprva nekoliko izsušila, a so postopoma prevzeli pobudo in si priigrali gospostvo nad glavnim pripomočkom za igro, tekmeca oklenili na njegovo polovico in ga omrtvičili do te mere, da brez hitrih podaj ni bil zmožen prečkati sredinske črte. Prevlada je bila kmalu nagrajena z vodilnim zadetkom, vrhunec pa doživela z Pochettinovim odzivom in vstopom Moussaja Sissokoja še pred koncem prvega polčasa. S premikom iz sheme 1-5-3-2 v postavitev 1-4-4-2 (poker vezistov razporejenih v karo) so Ostroge zgostile prostor na sredini in prevzele pobudo.
Prisiljeni v neizprosno dvobojevanje za žogo, so varovanci Erika ten Haga pod vtisom nasprotnikovega povratka sprva delovali okorno, njihova tehnična kakovost se je pokazala z manjšo zamudo. Značilnemu Ajaxovemu pritisku (»gegenpressing«) je Tottenham kljuboval po zraku. Z dolgimi podajami »levjemu kralju«, Fernandu Llorenteju, je goste prisilil v branjenje. Bolj ali manj prostovoljno sta tako Ajax kot Barcelona, v osnovi vzorčna primera uspešnega obvladovanja vsebine igre, ne glede na kontekst, večino torkove in sredine tekme trpela. Način, s katerim sta zahtevne minute preživela, si nedvomno zasluži vso spoštovanje.
Igra in predsodki
Najsibo logično ali ne, si prestol Lige prvakov po tradiciji zagotovi ekipa, ki se zgledno znajde v obeh kazenskih prostorih. V izločilnih dvobojih, ki združujejo kluba na podobni kakovostni ravni, ne gre toliko za mojstrovanje in izkoriščanje boljših in slabših minut. Še posebej, ker si je zelo težko priigrati vsebinsko prevlado v skupno treh urah (ali več) bojevanja. Potrebno je znati zadeti v trenutkih dominacije in kakovostno kljubovati, ko intenzivno zapreti tekmec. Tu morda tiči razlog, zakaj je madridski Real s Cristianom Ronaldom v enem in Sergiom Ramosom v drugem kazenskem prostoru precej bolj blestel na mednarodni sceni kot v španskem prvenstvu, kjer je iz tedna v teden težje vsebinsko lomil nasprotnike. Tak profil moštva, izpopolnjen s šopkom velikih trenerskih imen (predvsem tistih z Apeninskega polotoka), odgovornih za oblikovanja krilatice »zmaga po italijansko«, je v temeljih nezdružljiv z ekipami, v katerih prevladuje izmenjava kratkih podaj. V sodobni različici »totalnega nogometa« je nadzor žoge postal najboljše in hkrati osnovno sredstvo za branjenje. Če nasprotniku ne dopustiš izletov na svojo obrambno polovico, nihče ne bo uvidel potencialnih omejitev tvojih branilcev …
Liverpool in Tottenham tej sezoni sodita med 10 klubov iz elitnih petih evropskih lig z najvišjim deležem posesti in sta vsekakor vešča obvladovanja žoge. Z dolgimi tovrstnimi sekvencami sta svoja nasprotnika povlekla iz cone udobja. Ajax in Barcelona skoraj sleherni konec tedna pričenjata z vlogo favorita in imata zato le redko priložnost preizkusiti obrambne vrline. Običajno sta podvržena odgovarjati hitrim tekmečevim prehodom in tranzicijski igri, v kateri ne manjka zahtevnih, a povečini hipnih obrambnih nalog, v katerih je potrebno obvladovati gibanje urnih nasprotnih igralcev in jim uspešno zapirati prazen prostor. Na to karto je v sredo ciljal »Mo« Salah s sotrpini, čemur so Katalonci skušali kolikor toliko uspešno parirati, Ajax pa proti Tottenhamu niti ni imel možnosti izbire. V obeh primerih so izostale dolgotrajnejše izmenjave podaj med branilci in njihov pomik v napad. Gerard Piqué, Clément Lenglet, Daley Blind in Matthijs de Ligt so precej trpeli, a naposled bolj ali manj uspešno opravili svoje naloge: branjenje v srcu zaprte formacije, vključenost v dvoboje s tekmečevimi igralci, zbranost, prebrisanost, nepopustljivost, trdoživost.
Učinek Lige prvakov
Počasi smo prispeli k bistvenemu sklepu prvega polfinalnega tedna. Nekoliko ironično bi lahko dodali, da obe zmagovalni ekipi, katerih cilj je vselej in ne glede na način slaviti z vsebino (čeprav je zlasti trenutna Barcelona precej oddaljena od dobe Guardiola – Vilanova), puščata vtis naivnosti. Dobitnika uvodnih polfinalnih bitk nista pokazala naklonjenosti do lastne biti. Dokaz je romantični pragmatizem, prepričanje, da način, s katerim sta si priigrala prednost pred povratnima obračunoma, ni zgolj estetsko lep, ampak najboljši možen. Ne eni ne drugi ne sodijo med tiste, ki poveličujejo galantno-plemenite zmagovalce in všečno-častne poražence. Gre za nadarjena igralska skupka, ki sta namesto niza tehničnih bravur, osupljivih izmenjav podaj in ustvarjalnih kombinacij, v ospredje postavili umazano delo, ko je to najbolj potrebno.
Gre torej za pretkanost trenerja ali izgubo samobitnosti? V primeru Ajaxa, ki je bil prisiljen v bolj obrambno držo, s čimer je izpostavil omejitve posameznikov, velja pohvaliti prilagoditev v poteku srečanja. S tem so se pred povratnim dejanjem sprožila številna vprašanja, od katerih je ključno naslednje: do kdaj in v kolikšni meri bodo rdeče-beli ohranili čvrstost nizko stoječe formacije proti povratniku Heung-min Sonu in druščini? Se bodo oprli na številne diagonalne podaje in podvajanje na bočnih/krilnih položajih (kar velja za priročno orožje proti ekipam, ki igrajo s pokrom vezistov v karu) in se posledično oddaljili od žoge, kar bi jim onemogočilo stalnejši pritisk na nasprotnika? Alternativ je dovolj, pa vendar … jim izid s prve tekme res dopušča opustitev modela, ki je doslej uspešno deloval?
Barcelonin primer je bolj večplasten. Od prihoda v klub si je Valverde z igralci prisvojil domačo ligaško krono, a navijačev, ki želijo več kot zgolj redno zmagovanje, ni prepričal. Z vključitvijo Clémenta Lengleta, katerega branje tekmečevih namer in sposobnost predvidevanja imenitno dopolnjujeta odlike Gerarda Piquéja (ob Francozu je ponovno zablestel), ima na voljo osebi, s katerima si lahko privošči nizko postavljeno shemo. O napadalnem potencialu ne gre izgubljati besed. Igralci, kot so Arthur, Vidal, Rakitić in nenazadnje Coutinho, pa Basku omogočajo prilagoditev od tekme do tekme, od nasprotnika do nasprotnika. Smo pravkar omenili prilagoditev? Prepovedana beseda na stadionu Camp Nou in hkrati osnovno vodilo prenekaterih nedavnih osvajalcev pokala z velikimi ušesi. Če uspešno izkoriščanje obdobij prevlade v potekih tekem odloča o njihovi usodi, je že nekaj let jasno, da odsotnost kriznih trenutkov prinaša dotik srebrnine.
Foto: Šport TV
