Avtor: Nejc Mravlja
6. 2. 2020, 10.32
Voditi predzadnji klub na lestvici francoske prve lige po dobri polovici sezone ni mačji kašelj niti za precej izkušenejše nogometne stratege od Luke Elsnerja. 37-letnemu Ljubljančanu je po januarskem porazu v Brestu pričela žugati tudi dotlej zvesta navijaška vojska. Uprava Samorogov se je zavila v molk in tako dokazala vpadanje pred tem relativno čvrste podpore drugemu Slovencu na klopi kluba iz elitnih petih evropskih lig. V mislih karizmatičnega strokovnjaka in igralcev pa se je zarisoval peklenski februarski urnik z vrhunci Lyon-Monaco-PSG, a vrnimo se nekaj mesecev nazaj.
V začetku novembra je dan po prazniku vseh svetih Amiens gostil Brest in povratnika v elitno druščino v spodobno zasedenem kotlu samorogovega kraljestva ugnal z 1-0. Elsner je po tekmi izpostavil zahteven drugi polčas. »Zelo smo trpeli. Bilo nas je strah izgubiti, zato smo stali preblizu naših vrat. To vidim kot del učenja, težko je pričakovati, da bomo vso tekmo vihravo napadali.« Amiens je tedaj deskal na pozitivnem rezultatskem valu, že petič zapored sklenil tekmo brez poraza, v tem nizu doma z veliko tveganja premagal Marseille (3-1) in oči veljakov v klubskih pisarnah so že orošeno pogledovale proti predčasno zagotovljenemu obstanku. A tisto najpomembnejše je ostalo pred njihovimi nosovi. Vodstvo si je tudi za to sezono zadalo edini cilj: s čim manj pretresi zadržati mesto med elito. Prednost za Amiens je vsekakor dejstvo, da nihče od kluba z drugim najnižjim proračunom v ligi (30 milijonov evrov, s skromnejšim razpolaga le Nîmes Olympique) in igralcev, ki bi jih na prvi pogled prej kot v soju dobro osvetljenih nogometnih prizorišč uzrli na drugi strani bančnega okenca ali kot prodajalce ulične hrane, ne pričakuje več, kar pogosto predstavlja dvorezen meč. Preveč umirjen pristop lahko povzroči boleč padec z višav praznih prepričanj. Na slednje je nehote opozoril vezist Thomas Monconduit, stalnica v klubu od poletja 2015, v torkovem pogovoru za lokalni časnik Courrier Picard: »Nihče se ni docela zavedel položaja. Morda smo bili premalo pozorni. Videli smo se v bistveno lepši luči, a tega vseeno nisem pričakoval.« Kaj se je zgodilo? Serija desetih tekem brez zmage v obdobju, v katerem so nasprotniki črnobele večkrat poteptali. Zaključil jo je sobotni remi proti zadnjeuvrščenemu in trenutno še bolj krhkemu Toulousu (0-0).
Sobotni večer so za svoj manifest nezadovoljstva izkoristili navijači. Na Luko Elsnerja so prvič pokazali s prsti in ga na severni tribuni stadiona Stade de la Licorne napadli s transparenti: »Preveč je pač preveč. Elsner, odstopi!« Dotični je dan po tekmi odgovoril, da je vse to »…posledica strahu. Imajo pravico, da izrazijo nezadovoljstvo. Povsem jih razumem. Daleč od tega, da bi bežal od svoje odgovornosti, vendar po prespani noči in vsaj delno razčiščenih mislih lahko hitro najdem vsaj 50 razlogov za nov začetek.« Trenerja je podprl športni direktor in desna roka predsednika Bernarda Joannina John Williams, ki je lansko poletje odigral ključno vlogo in Elsnerja pripeljal iz Belgije. Anglež je, kot veleva tradicija, po tekmi obiskal Luko in z njim opravil analizo. V jutru pred včerajšnjim gostovanjem pri Lyonu je trener tako bolje kot vsakdo poznal rešitev enačbe. Pred obračunom z drugo najdražjo ekipo lige je Amiens zasedal 18. mesto s petimi točkami zaostanka za varnim Dijonom. Na vsak način se je bilo potrebno izogniti novemu zdrsu ali drugače: napočili sta uri resnice. Razplet? Vrhunska obrambna ekipna predstava Samorogov v levji kletki, kjer sta po oktobrski trenerski menjavi Sylvinho-Garcia zmagala le Lille in Rennes, je zadoščala za drugi zaporedni remi brez zadetkov in ranjeno zasedbo osvežila s pomembnim odmerkom kisika pred sobotno domačo preizkušnjo z Monacom.
Zbogom, udobje!
Neugoden položaj je zahteval reakcijo. Navijaški gremij je velel le eno: spremembe in to hitre. A kaj je pravzaprav hotel? Videti Slovenčev odstop in ustoličenje novega trenerja, ki bi z bistveno manj ambiciozno igro skušal nabrati dovolj točk za dokončno rešitev? Preprosto. Elsner je tako kot mnogi predhodniki zgolj ujetnik procesa. Zakaj? Ker ima svoje ideje, ker se ob robu igrišča ne zadovoljuje zgolj s kljubovanjem nasprotniku. Ne, Luka hoče, da njegovo moštvo igra nogomet in to počne z jasno izraženim karakternim pristopom, kar je povedno opisal v jesenskem intervjuju za najbolj bran pikardijski časnik: »Potrebno bo najti prava sredstva za trajno izrazen moštveni duh. Značajske moči ne moreš zamenjati z igro. Igra je nadgradnja značaja. V tem je poglavitna razlika. Zgolj z igro brez pravega pristopa preprosto ni mogoče redno osvajati točk.« Opisana paradigma predpostavlja 100% vključenost udeležencev in kategorično zavrača prepuščanje udobju. Za uresničitev omenjene ideje pa je potreben čas, kar se v tem trenutku v prvenstvu, kjer se trenerji režejo kot gobe po jesenskem deževju, zdi skoraj nemogoče.
Amiensova današnja težava je bila predvidljiva in Elsner je le novo poleno na tnalu kulture udobja, ki jo pikardijski klub ne glede na zgodovinske uspehe v mandatu Slovenčevega predhodnika Christopha Pélissierja (vzpon iz tretje v prvo ligo in dvakratni obstanek med elito) goji že vrsto let. Elsner je prepogosto ostal sam. Predsednik Joannin si od sredine januarja brezbrižno polni baterije na rajskem Mavriciju. Podpredsednik Louis Mulazzi Luko podpira le z vsako peto izrečeno besedo. Dejansko je na Elsnerjevi strani le Williams, kar je potrdil z včerajšnjim prijateljskim objemom v slačilnici Lyonovega stadiona Groupama. Vzporedno Luka prevzema odgovornost po vsakem rezultatu za sleherno slabo odločitev.
Če strnemo: klub je Elsnerju zaupal nalogo, da iz moštva iztisne vse, ga pretrese po dolgem in počez in se upre tistemu, kar bi mnogi drugi zagovarjali kot temelj – z desetimi igralci krožiti okrog svojega kazenskega prostora. Nogomet je zgodba dolgega trajanja. Luka v tem trenutku najbolj potrebuje prav čas, zato bi mu veljalo zaupati do konca sezone. Thomas Monconduit je v začetku tedna dodal pomemben in v marsikateremu primeru resničen polstavek: »Navijači hitro pozabljajo.« Spremembe, že, že, ampak za ceno novega popredalčkanja ambicij? Slednje le redko uspeva. V francoskem prvenstvu to potrjuje prav Toulouse, o katerega tavanju v brezpotju smo na tem mestu pisali prejšnji mesec. Včerajšnji junaški remi pri evropskem Lyonu bi moral služiti kot temelj združitve moči vpletenih okrog zastavljenega projekta in ne povzročiti nove delitve. Vojna za ohranitev prvoligaškega staža je torej odprta. Amiens bo iz nje izšel kot zmagovalec le z nenehnim hrabrim (po Orwellu mestoma umazanim) kljubovanjem in vračanjem še močnejših udarcev.
Foto: Sportida.com
