Avtor: Klemen Verlič
10. 8. 2021, 12.41
V Slovenijo se je kot zadnja članica slovenske olimpijske odprave v Tokiu vrnila v ponedeljek skupaj s trenerjem Romanom Krajnikom, s katerim sta spisala zlato japonsko olimpijsko pravljico. A pot do zlata ni bila pravljična. Velikanski pritisk je pustil posledice, zato se najbolj vsestranska športna plezalka na svetu še ni odločila o tem, ali bo septembra nastopila na svetovnem prvenstvu v Moskvi.
Kombinacija hitrosti, balvanov in težavnosti, v kateri je osvojila premierno olimpijsko zlato, bo kot tekmovalna disciplina po Tokiu ugasnila. Na olimpijskih igrah leta 2024 v Parizu bosta dve disciplini, v katerih bodo podeljevali olimpijske kolajne v športnem plezanju, in sicer hitrostno plezanje ter zgolj za Pariz prirejena kombinirana disciplina balvanov in težavnosti.
“Bilo je kar naporno. Ves čas smo morali biti v hotelu, dovolili so nam zgolj izhod na trening. Ves čas sem imela v glavi samo trening in tekmo in nisem mogla odmisliti, da sem zdaj na olimpijskih igrah in da moram na olimpijskih igrah tudi dobro odplezati. Mi je bilo ‘fajn’ na tekmi, je pa bilo tudi psihično naporno. Zadnji teden je bil kar težak,” je dejala Garnbretova.
“Ta kolajna ne more biti spravljena ob vseh drugih, zanjo bom poiskala posebno mesto, ne vem pa še, kje,” pa je odgovorila na vprašanje, ali bo olimpijsko zlato postavila k vsem drugim kolajnam s svetovnih prvenstev in svetovnih pokalov.
Na vprašanje, kaj si bo najprej privoščila po prihodu domov, je odgovorila: “Dopust. Potrebujem malo premora, da se odpočijem. Toliko, kolikor sem zadnji dve leti trenirala, nisem še nikoli, tako da potrebujem ‘pavzo’ od treningov in da spočijem glavo.”
Olimpijske igre so bile njen edini cilj sezone ter edini cilj v zadnjih dveh letih. Da je lahko trenirala, pa sta s trenerjem naredila tudi po 700 km na teden: “Ne bi rekla, da je bilo veliko odrekanj, kajti to sem si sama želela. Je bilo naporno, ampak če veš, če imaš motivacijo, da boš nekaj naredil, ti tudi to ni težko.”
Po prihodu v Slovenijo jo čaka najprej sprejem z vsemi olimpijci na Kongresnem trgu v Ljubljani in nato še sprejem v domačem Slovenj Gradcu. “Mislim, da nisem še pripravljena na vse to, ampak vem, da bo to bolj naporno, kot je bila sama tekma,” je v smehu odgovorila šampionka.
“Ko sva s trenerjem delala načrt, sva ga naredila samo do avgusta, ker je bil to največji in edini cilj sezone. Vedno sva govorila, da bova naslednji teden naredila plan za po olimpijskih igrah, pa ga še nisva,” je dodala v smehu.
V Kranju 3. in 4. septembra bo vsekakor nastopila na tekmi svetovnega pokala v težavnosti. S trenerjem načrtujeta tudi odhod v Indonezijo, kjer bo nastopila na oktobrski tekmi svetovnega pokala v hitrosti v Džakarti, zadnji na letošnjem tekmovalnem sporedu. “Tako da bom do takrat še malo trenirala hitrost.”
“V tekmovalnem smislu sem osvojila zlato kolajno, torej največ, kar lahko športnik doseže v plezanju. Kolikor se poznam, si bom že našla nov cilj, ki ga bom želela doseči. Brez skrbi,” je odgovorila na vprašanje o poolimpijskih ciljih.
O tokijski tekmi pa je še enkrat povedala: “To je bila zame gotovo najtežja tekma, na kateri sem bila. Če sem mislila, da sem bila na svetovnih pokalih ali na svetovnih prvenstvih pod pritiskom, so olimpijske igre povsem nekaj drugega. Takega pritiska res še nisem čutila, ker so vsi pričakovali, da bom zmagala. Vsi so mi rekli, da že imam zlato medaljo, ampak vemo, da v športu ni tako, sploh ko lahko v kombinaciji zadnja tekmovalka na startu spremeni čisto vse.”
“Res mi je bilo težko plezati; že v kvalifikacijah, ko se mi v hitrosti ni vse sešlo, kot sem si želela. Ampak v finalu sem si rekla, da če ne zdaj, kdaj bom? Res sem dve leti trenirala za to in ne bi zdaj ‘vrgla’ vsega, za kar sem garala, stran. Takoj po hitrosti, ko sem bila peta, pa sem že vedela, da je to moj dan, kar je bil najin sanjski scenarij. In vedela sem, da je to to in sem le tako nadaljevala naprej,” je še enkrat podoživela olimpijski finale, s katerim se je zapisala v zgodovino.
