Avtor: Nejc Mravlja
10. 3. 2026, 08.37
Pomlad 2027. Gianni Infantino je na kongresu organizacije ponovno – že četrtič zapored – izvoljen za predsednika Fife. Z aplavzom na odprti sceni in soglasno: tako kot v Parizu leta 2019 in v Kigaliju štiri leta pozneje.
Za nekatere karikiran, spet za druge zelo verjeten scenarij, ki ga statut organizacije v teoriji prepoveduje: nihče ne more opravljati več kot treh mandatov, zaporednih ali ne; vendar je Fifina Komisija za upravljanje, revizijo in skladnost leta 2022 razglasila, da se prvi mandat Giannija Infantina ne sme upoštevati, saj je nekdanji generalni sekretar Uefe opravljal funkcijo le tri od štirih statutarnih let. 26. februarja 2016 je Infantino namreč zmagal na predčasnih predsedniških volitvah, ki so bile razpisane po odstopu Seppa Blatterja junija 2015, mesec dni po tem, ko sta FBI in švicarska policija zgodaj zjutraj vdrla v hotel Baur-au-Lac v Zürichu in od tam praktično iz postelj odpeljala več pomembnih dostojanstvenikov svetovnega nogometnega hegemona.
Infantino bo tako najverjetnejši nesporni in neizpodbitni šef Fife vse do leta 2031 … Vsaj do takrat. Ni namreč izključena možnost, da bi 211 članic sklenilo, da si Valaižan zasluži častno mesto na svetovnem prvenstvu leta 2034, ki bo – po njegovih željah – organizirano v Saudovi Arabiji, in bi bile za uresničitev scenarija pripravljene poseči v Fifin statut. Infantino bi se lahko zgledoval po nekaterih svojih prijateljih, na primer po ruandskem predsedniku Paulu Kagameju, ki je tik pred koncem svojega drugega sedemletnega mandata korenito spremenil ustavo in skrajšal predsedniški mandat na pet let, kar je dejansko ponastavilo števec in mu omogočilo ponovno kandidaturo.
Infantinov sanjski scenarij še pred nekaj meseci sploh ni bil politična fantastika. Fifa je danes ukrojena tako, da je vsako notranje nestrinjanje zadušeno, še preden pride na površje. Medtem ko je Seppa Blatterja njegov ”ministrski svet” (beri: izvršni odbor Fife) pogosto spravljal v škripce in je za ohranitev položaja moral sklepati kompromise z uporniškimi konfederacijami, katerih voditelji so ljubosumno varovali svoje osebne interese, Gianni Infantino nad organizacijo in njenim delovanjem izvaja skoraj absolut(istič)no oblast.
Fifine članice imajo od tega koristi … in si pri tem zanosno polnijo žepe. Finančna slika organizacije še nikoli ni bila v tako dobrem stanju. Velik del prihodkov, ki jih ustvari svetovno prvenstvo, se neposredno razdeli Infantinovim volivcem. Predsedniki nacionalnih zvez niso tako neumni kot tisti kmet, ki je v Ezopovi basni pokončal gos, čeprav mu je vsako jutro znesla zlata jajca. Tisti, ki Infantina pošiljajo na sramotilni steber, naj ne pozabijo, da svoj del odgovornosti nosijo tudi tisti, ki glasujejo – in ponovno glasujejo – zanj.
Na lanski Miklavžev večer, ko so izžrebali skupine za svetovno prvenstvo 2026, je Gianni Infantino »v imenu navijačev po vsem svetu« podelil Fifino nagrado za mir nikomur drugemu kot prvemu slovenskemu zetu Donaldu Trumpu kot »priznanje za njegova neutrudna prizadevanja za spodbujanje miru«. Maškarada brez primere.
”Johnny”, kot ga z vsaj trohico porogljivosti imenuje Trump, ne da bi ga dotični popravil, se ni posvetoval z nikomer, preden si je izmislil svojo različico Nobelove nagrade. Mnogi voditelji nacionalnih zvez, ki so bili ob tej priložnosti zbrani v Washingtonu, niso mogli skrivati osuplosti. Občasno pogoltniti kakšno kačo so že navajeni. Tokrat so morali prebaviti udava.
In najhuje je, da so to tudi storili … z eno izjemo. Lisa Klaveness, predsednica norveške nogometne zveze (NFF), je prejšnji teden priznala: »Sedela sem v dvorani, polni predsednikov (zvez), z bolečim občutkom, da sem talka v nečem, kar očitno ni sprejemljivo. Ne samo da se je cesar sprehajal gol, ampak nas je vodil v nevarno smer … in hkrati tega nisem mogla ustaviti.«
Morda pa bo ta trenutek le prišel pred pričakovanji večine kritične javnosti. Ko je Gianni Infantino svoj voz pripel na divji vlak Donalda Trumpa, je tudi sam postal talec … lastnih odločitev. Kot opazovalec je 19. februarja sodeloval na prvem srečanju ”Odbora za mir”, ki ga je sklical ameriški predsednik, s kapo z napisom ”USA” na glavi sedel pred Javierjem Mileijem in Viktorjem Orbánom, se smejal lastnim burkam, ne da bi kazal kakršno koli zadrego.
Devet dni pozneje so izraelske in ameriške bombe padale po Iranu, ki je odgovoril s salvami raket in roji dronov Šahed. Roke na pokalu Fifine nagrade za mir še nikoli niso bile tako podobne rokam prekletih … ali žrtev, ki se obupano skušajo izvleči iz dimnih ruševin. Kaj sta od takrat povedala Fifa in njen predsednik? Nič.
Ni prvič, da je Iran zanju tabu tema. Molčala sta, ko je med krvavo represijo 8. in 9. januarja pod streli revolucionarne garde padlo več deset nogometašev in nogometašic, med njimi profesionalci iz iranske Pro League ter nekdanji reprezentanti v futsalu in nogometu (sodnik Sabah Raštian, nogometašica Mergan Pardik Zarah Azadpur, profesionalni nogometaši Ali Ajazi iz prvoligaškega Sepahana, Nader Molavi iz teheranskega Hamija, Mobin Ganbari iz Paykana idr.).
O dvomu predsednika iranske nogometne zveze (FFIRI) glede udeležbe svoje države (Iran naj bi prvi dve tekmi skupinskega dela igral v Los Angelesu, tretjo pa v Seattlu) na svetovnem prvenstvu, ki se začne čez dobre tri mesece na tleh države, ki jo je napadla, se vodstvo Fife do danes še ni izreklo … Kdo bi sploh lahko na hitro zamenjal Iran? Zopet molk. Ko je Donald Trump prejšnjo sredo zabrusil, da mu je »vseeno« glede morebitnega umika Irana, prav tako grobna tišina … enako ob zavrnitvi vizumov delu iranske delegacije za vstop v ZDA na decembrski žreb skupin za letošnji reprezentančni vrhunec.
Vojna, ki zdaj prizadeva ves Bližnji vzhod, ne zadeva le Irana. Katar in Saudova Arabija, oba prav tako udeleženca prihajajočega mundiala, sta tarča iranskih povračilnih napadov. Vsa katarska tekmovanja so bila prekinjena za nedoločen čas. Upravičeno lahko dvomimo, da bo t.i. Finalissima, ki bi morala biti odigrana konec meseca v Lusailu med Argentino, prvakinjo Južne Amerike, in Španijo, evropsko prvakinjo, potekala po načrtih. Molk. Tišina.
S kakšnimi besedami bi danes sploh lahko spregovoril Gianni Infantino, ko je svojo Fifo podredil ameriškemu nadzoru, ko je svojo usodo povezal z usodo bodočega osemdesetletnika z vse bolj nejasnimi izjavami, ki jih vodijo impulzi in ki mu je navsezadnje za svojega ”Johnnyja” prav malo mar?
To vedo vsi, tudi svet nogometa … in se bodo tega najbrž spomnili prihodnje leto, če bo do takrat sploh še ohranil svoj položaj. Spet drugi gredo še dlje in v povezavi z Infantinom vse glasneje poudarjajo starorimski rek, ki si ga je za naslov enega svojih najuspešnejših albumov izposodila švedska progresivna metal zasedba Opeth: ”In Cauda Venenum” (sl. strup je v repu). Bodoči 56-letnik se bo slej ko prej moral sprijazniti z naslovom zaključne pesmi istega albuma: ”Allting far slut”. Vsega je enkrat konec.
Foto: AP Photo/Jacquelyn Martin via Guliver Image
