Inter pred vrati obljubljene dežele

Še preden je covid-19 zamrznil dogajanje v elitnem italijanskem ligaškem žogobrcu, so si Nerazzurri grizli ustnice ob dveh trpkih porazih proti neposrednima tekmecema v boju za vrh: Laziu in Juventusu. Zdelo se je, da se je Contejev igralski ansambel upehal ob nepravem trenutku, a odmevna januarska okrepitev in nesluteno dolg premor po pandemični zaušnici bi lahko Interistom ustrezno napolnila baterije. Nekaj obrisov potrditve ali zavrnitve omenjene teze bo ponudila nocojšnja preizkušnja s Sampdorio.

Ves svet ve, da patološki perfekcionist Antonio Conte ne spada med tiste, ki se običajno zadovoljijo z zgolj do polovice napolnjenim kozarcem. Bodoči 51-letnik je prejšnji vikend po remiju v Neaplju (1-1, poraz na prvi tekmi z 0-1) s svojimi nogometnimi bojevniki nepričakovano tiho sklenil pokalno zgodbo, kar pa Interjevega stratega ni pretirano vznemirilo. Lombardski klub je naletel na izjemno razpoloženega nasprotnikovega vratarja Davida Ospino, ki je z izjemo prejetega zadetka po čarobnem Eriksonovem strelu neposredno iz kota odigral referenčno tekmo. Conte je po zadnjem pisku Gianluce Rocchija realno ocenil, da končni izid ni v sorazmerju s prikazano vsebino na mitskem San Paolu. »Videli smo šopek osupljivih posredovanj Ospine. Kljub neuspehu se moram tokrat zadovoljiti z našo predstavo. To je nogomet, ki ga želimo igrati. Prevladovali smo od prve do zadnje minute in si ustvarili kopico priložnosti.«

Primer Eriksen: napočil je čas za spremembo

Težko bi trdili nasprotno. Inter je na prvem izzivu po tekmovalni vrnitvi v splošnem pustil spodoben vtis. Conte se je Napolija lotil s preverjeno shemo 1-3-5-2, ki je delovala utečeno in z izjemo neučinkovitosti v napadu sledila trenerjevim zamislim. Če damo na stran nespretnost v zaključnih strelih, je Lukakujeva vloga stebra, okrog katerega so črno-modri gradili napadalne akcije in se nanj opirali v luči ohranjanja žoge v posesti, blagodejno vplivala na moštveno ravnovesje, rezervisti – v prvi vrsti Sánchez in Moses – so v igro vnesli pričakovano svežino, bočna branilca – Young in Candreva – sta z udarniškim nizanjem sprintov v napad in obrambo prevladovala na svojih delovnih mestih. Kaj pa Christian Eriksen? Vanj je bila uprta večina medijskih žarometov. Danskemu reprezentantu je že v drugi minuti s kančkom sreče in s pomočjo Ospinovega zdrsa uspel »gol olímpico«, do 88. minute, ko ga je zamenjal Sensi, pa je pustil soliden vtis in končno nakazal, da bi v zaključku doslej najdaljše sezone na italijanskem škornju lahko predstavljal dejavnik X in prepričal trenerja v novo razdelitev kart na sredini igrišča.

Conte se je srčiko zasedbe proti Napoliju odločil sestaviti iz treh dokaj napadalno usmerjenih ustvarjalcev: z Brozovićem, Barello in nekdanjim Tottenhamovim ideologom, za katerega je Inter januarja plačal 20-milijonsko odškodnino. Ideja, ki na papirju ponuja enostavno rešitev: prva dva bi prevzela obrambne zadolžitve in krila hrbet Eriksenu, ta pa bi se intenzivneje posvetil napadalnim nalogam. Pred obdobjem koronavirusa je Inter večino tekem odigral s precej bolj obrambno naravnanim in tekaško dovršenim triom vezistov, med katerimi je velika odgovornost pripadla vselej hvaležnemu urugvajskemu bojevniku Matíasu Vecinu. Slednji bo zaradi lažje poškodbe (tako kot Brozović) izpustil nocojšnji dvoboj s Sampdorio, ni pa še natančno znano, kdaj se bo vrnil v udarno enajsterico. Sestava terceta, ki bo v naslednjih dneh in tednih skrbel za umerjeno zmes čvrstosti in ustvarjalnosti na sredini igrišča, bo v veliki meri pogojena z rezultati, čeprav je Conte na srečanju z Napolijem videl več pozitivnih lastnosti kot razočaranj.

Ciljna ravnina

Dejavnost zvezne vrste pa še zdaleč ne bo edini element, ki ga bo javnost pri Interju spremljala s povečevalnim steklom. Kar zadeva obrambo, se je poletna sklenitev sodelovanja z Vecinovim trenutno poškodovanim rojakom Diegom Godínom za zdaj izkazala za neuspeh. Rekorderja po številu nastopov v urugvajski reprezentanci je Conte prebrisano zamenjal z mladim upom Alessandrom Bastonijem in zadel v polno. 21-letnik je upravičil večino pričakovanj, a si bo trajno umestitev na levi del osrednjega branilskega terceta moral še zaslužiti s stanovitno formo. V napadu Conteju nekaj skrbi povzroča Lautaro Martínez, ki ga v svoja nedra mamljivo vabi nepopustljiva Barcelona. Argentinec, ki ima v pogodbi z Interjem odkupno klavzulo nastavljeno na vrtoglavih 111 milijonov evrov, bo za Interjevo samouresničitev v zaključku sezone moral celotno glavo ohraniti v Milanu. Poglaviten cilj Beneamate je najvišji možen, a ni nedosegljiv. Za uresničitev misije nadoknaditi devet točk zaostanka (ob tekmi v dobrem) za vodilnim Juventusom imajo Contejevi varovanci na voljo trinajst izzivov.

Karizmatični trener pa končnice Evropske lige ne potiska na obrobje. Inter kani po koncu prvenstva zasijati še na mednarodnem obzorju. 5. ali 6. avgusta bodo črno-modri na enodejanjki z Getafejem nekaj dni po zaključku prvoligaškega dogajanja iskali pot v četrtfinale. Ob tem bo vodja stroke prisiljen v uravnoteženo deljenje minut v igralskem kadru, ki mu ne ponuja preširokega izbora. Če bomo za nosilce igre po koncu hipervitaminizirane sezone 2019/20 lahko upravičeno zatrdili, da so si zaslužili ležeči oddih, bo del odgovornosti v zgoščenem poletnem urniku padel tudi na D’Ambrosia, Asamoaha, Mosesa in ne nazadnje Sensija. V končni fazi je to v odgovoru na novinarsko vprašanje o kratkoročnih ciljih izpostavil tudi Conte. »Jasno je, da ni več prostora za napake, a želimo 100% izkoristiti zaključek sezone, brez da bi si postavljali kakršnekoli omejitve.« Znamenje, ki bo v povezavi z Interjem v prihajajočih tednih zagotovo sprožilo nekaj skrbi in strahov, a najverjetneje še več obetov.

Foto: Šport TV