Avtor: Nejc Mravlja
19. 4. 2021, 10.03
Nečesa se ne da zanikati. 18. april 2021 je datum, ki je zaznamoval začetek za mnoge nepričakovane shizme v evropski žogobrcarski krajini. Vest o nenadni potrditvi ustanovitve evropske Superlige sta včeraj oznanila priznana Sunday Times in New York Times, ki jima je nehote uspelo sprožiti ironičen odziv nepregledne množice zavzetih sledilcev dogajanja v Ligi prvakov. Naj ne bo razumljeno napak. Za idejo o ločitvi nekaterih klubov od Uefine popkovine smo slišali že vsi, redkokdo pa je pričakoval, da se bo sprva fikcija nekoč prelevila v resničnost in da bodo imena ekip ustanoviteljic novonastalega tekmovanja dejansko pricurljala v javnost. Liverpool, Manchester United, Manchester City, Tottenham, Chelsea in Arsenal z Otoka, iz Španije madridska Real in Atlético ter Barcelona, iz Italije pa so vabilo na razrez mikavne finančne pogače sprejeli Juventus, Milan in Inter. Nemški in francoski predstavniki so za zdaj zadržani in ostajajo zvesti tradiciji. Od leta 1955 so v 66 izvedbah elitnega evropskega klubskega plesa lovoriko kar 36-krat osvojili klubi, ki so od včeraj označeni za prevratniške. Da, te pridobitniške institucije želijo dokončno zapustiti Ligo prvakov, ki jih je z razširjenimi rokami sprejela na nogometni Olimp, pod predpostavko, da priljubljeni turnir ni več dovolj dobičkonosen. Z drugimi besedami gre za odkrito napoved vojne. Bi nas moralo skrbeti? Niti ne. Ravno nasprotno.
Se vidimo v Rimu, Amsterdamu, Atenah, Kijevu in Leicestru!
Četudi bo novonastalo tekmovanje z močnim priokusom elitnih severnoameriških lig (NFL, NBA, MLB, NHL) ugledalo luč sveta, zagrizenim privrženkam in častilcem Lige prvakov in Evropske lige ne bo zmanjkalo motiva za spremljanje tekem. Navzlic odhajajočim upornikom bi veljaki, kot so Bayern, PSG in Borussia Dortmund ohranili vlogo legitimnih favoritov, a bi za konkurenco ostalo dovolj prostora za preboj v zaključni del tekmovanja. Porto, Ajax, Sevilla, Napoli, Roma, Lille, Monaco … bi imeli lepe možnosti za nastop v velikem finalu. Posledično bi se vsaj v širši celinski vrh lahko vrnile nekatere zgodovinsko pomembne sredine, za katere so tovrstni tektonski premiki danes praktično nemogoči. Se Dinamo Kijev, Glasgow Rangers in Panathinaikos v prihajajočih letih upravičeno nadejajo uresničitve sanj in kredibilno potegujejo za evropski naslov? Si lahko predstavljamo, da bi Leicester City in West Ham United (trenutno tretja in četrta ekipa na lestvici Premier League) v dvajsetih in tridesetih letih 21. stoletja postala nova Aston Villa in Nottingham Forest? Pogumna teza, ki ostaja v mejah mogočega. Odkrito povedano, se v njej skriva precej mikavnosti, morda celo dobrodošle novosti.
V enega od polfinalnih parov letošnje končnice v ligi vseh lig je žreb prvič v njuni bogati evropski zgodovini združil Real Madrid in Chelsea. Če se na prvi pogled zdi izvirna, bo ustanovitev Superlige spremenila dojemanje nogometa. Preprosto zato, ker bi čar danes elitnega dvoboja Real-Chelsea zaradi prevelikega števila ponovitev v prihodnje lahko izpuhtel podobno hitro kot v spopadih Barcelone z Juventusom, Milana z Liverpoolom ali manchesterskega derbija. Liga prvakov bi brez odpadnikov, ki hlastajo po vseh možnih lovorikah, ohranila nepredvidljivost, izvirnost in posledično večjo zanimivost. Poglejmo dejstva. Bi strelske presežke Roberta Lewandowskega in Erlinga Haalanda, vragolije Youssefa En-Nesyrija in preigravanja Wissama Ben Yedderja spremljali manj podrobno od bravur Bruna Fernandesa, Romeluja Lukakuja in Riyada Mahreza? Najbrž ne. Je gol Mohameda Salaha nujno večja mojstrovina od tistega, ki ga dosežejo Kylian Mbappé, Lorenzo Insigne ali Mislav Oršić? Še en ne. Bo nogometni svet še naprej počival na kulturno-narodnostni raznolikosti ali pa se bo navijač dokončno predal stalnemu opazovanju enih in istih triumfatorjev? Da, eksotika še nikoli ni škodovala nikomur. Še več. Je zagotovilo za svežino idej in pogledov.
Po poti Fergusa Suterja
Od trenutka, ko se je po zemeljski obli pričela kotaliti prva predhodnica tistega, čemur danes pravimo žoga, je šlo za prostočasno dejavnost, ki ni služila zgolj zabavi elit. Enako idejo je gojil Fergus Suter, skromni škotski kipar in kamnosek, ki je leta 1880 postal prvi profesionalni nogometaš v dresu angleškega Blackburn Rovers. Izhajal je iz delavske družine in je po zaslugi bogatega žogobrcarskega znanja nogomet odprl širšim množicam, kar je pomenilo osnovo za vse večjo priljubljenost panoge v britanski družbi. 140 let pozneje se skupek oligarhov na čelu evropskih velikanov požvižga na principe, ki so utemeljili najpriljubljenejši šport, toda tisti, ki smo že pred časom ponotranjili neizmerno ljubezen do žoge, na korenine ne moremo pozabiti ali jih še bolj bogokletno zanikati. Nogomet živi zaradi ljudi. Karkoli bodo osnovalci Superlige s to satanistično tvorbo počeli, naj se z njo v svojem privatnem krogu zabavajo, kolikor si želijo. Njihovi igralci so nehote postali talci in bodo poslej še toliko bolj blagovno-tržne marionete v predstavah aristokratskih lobijev. Zaverovanci v svoj prav pa ne računajo, da navijači, če ne bodo pozabili na bistvo nogometa, ne bodo prisiljeni slediti njihovim na novo vzpostavljenim postulatom. Superliga si ne bo in si ne more privzeti vseh vibracij in čustvovanj ob zmagah in porazih, vznesenosti ob lovorikah ali jadikovanja nad nesrečno izgubljenimi finali. Zatorej, pravi navijači, brez skrbi, nogometnih presežkov tudi brez na novo vzpostavljene samooklicane elite ne bo zmanjkalo.
Foto: Šport TV
