pismo ikona
šport TV 1 logo
04:30
Rally Magazin, 12. oddaja WRC
šport TV 2 logo
03:05
Milan - Cagliari Serie A
šport TV 3 logo
03:10
Marseille - Rennes Ligue 1

Arsenalov semenj ničevosti

Avtor: Nejc Mravlja
25. 6. 2020, 09.38

V Indiji rojeni angleški romanopisec viktorijanskega obdobja William Makepeace Thackeray bi se ob pogledu na današnje dogajanje v londonskem Arsenalu posmehljivo muzal. Eden največjih literarnih satirikov 19. stoletja je planetarno slavo dosegel z romanom Sejem ničevosti, v katerem je slikovito in na široko prikazal podobo britanskega meščanstva in aristokracije v Napoleonovi dobi, ki mu je omogočila dovolj snovi za poigravanje z lutkami, kot je nazorno označil svoje glavne junake. Naslov dela je z zanj značilno odrezavostjo opisal kot »prostrano, propadlo, pozabljeno in zakleto območje človeške praznine, prežeto z nesrečnimi povzpetniki in na neuspeh obsojenimi hinavci«. Par stoletij pozneje se je v podobno smer alarmantno nagnila razvojna krivulja nogometnih Topničarjev, ki iz tedna v teden ne nehajo nizati razočaranj.

Kje pravzaprav začeti? Z apologetskim vložkom Davida Luiza »od Poncija do Pilata« proti Manchester Cityju? Z Brazilčevim nedavnim parafiranjem nove pogodbe? S polnim klubskim zdravstvenim kartonom po poškodbah Lucasa Torreire, Granita Xhake, Sokratisa Papastathopoulosa, Bernda Lena in Pabla Maríja? Saj res, pozabili smo na mladega Gabriela Martinellija, ki je zaradi počenega meniskusa na ponedeljkovem treningu predčasno sklenil
sezono. Je sodu izbilo dno nič osvojenih točk od možnih šestih po tekmovalni vrnitvi, čeprav so se tri zdele že obkljukane proti Brightonu, nocoj pa bo na ranjeni igralski ansambel Mikela Artete prežal Southampton, ki je pred dnevi suvereno s 3-0 preskočil Norwich? So kapljo čez rob pomenili ustni in ostali povečini razvpiti prebliski prekomerno zgovornih igralcev (v prvi vrsti Mattea Guendouzija), ki so pozabili na nogomet, čeprav v njihovem osnovnem poslanstvu sploh še niso dozoreli? Se je Arsenalova stavba dokončno zatresla z vse manj prikritimi odzivi razočaranih navijačev in podpornikov, ki so v zadnjih dneh preplavili družabna omrežja s ključnikom #ArtetaOut?

Vsi našteti povodi se zdijo upravičeni, vse je enostavno utemeljiti in na dovolj nazoren način kažejo na Arsenalovo ujetost v okove ničevosti, kjer rdeče-beli klub spokojno in navidez nemoteno biva, ne da bi se sploh poskusil lotiti reševanja iz utesnjujočih spon. Še več: omenjena ničevost je postala celo del Arsenalove identitete. Arsenal will Arsenal. Kot bi škorpijon z enkratnim ugrizom pokončal žabo, potem ko ga je ta varno prenesla na drugo stran potoka in se samokaznovala z resignirano utopitvijo (»Oprosti, taka pač sem, ne morem iz svoje kože.«). Arsenal niti noče skriti, da je Arsenal. Njegov nasprotnik v trenutku, ko navijaška vojska Topničarjev začuti, da njene miljence oblije val strahu po zmagi, dočaka odrešitev. Tako je bilo v soboto v vzhodnem Sussexu. »Moj bog, Pépé je zadel. Zdaj bomo prejeli enega, najverjetneje po prekinitvi. In potem še enega, po možnosti v končnici tekme. In? Kaj se je zgodilo? Sem vam rekel …«

»Mesut, o Mesut …, David Luiz, o David Luiz …«

Lahko bi dejali, da nič ni novega pod Arsenalovim soncem, ki pridno počiva nad stadionom Emirates, kjer je z vsemi žarki le redko posijalo. V zadnjih mesecih je že bežen pogled na pričevanja strokovnjakov in objave najbolj uveljavljenih novinarskih peres zadostoval za oris poglavitnih potez stranpoti, na katere se je podal nekoč ponos londonskega severa. K bogati medijski produkciji bi lahko dodali še razkošen šopek grotesknih prigod, ki so prežete s tragikomično noto zaznamovale tekmovalno vrnitev kluba po pandemični zaušnici. Tudi v tem pogledu izbor še zdaleč ni skop.

Na tem mestu se pomudimo ob primeru Mesuta Özila, ki ima veljavno pogodbo s klubom še za naslednjo sezono. Če bi vezista opisali v eni povedi, bi dejali, da nekdanjega nemškega reprezentanta ni moč prodati. Zdelo se je, da bo po slovesu Unaija Emeryja s mesta strokovnega vodje našel nov zagon. Čeprav mu je trajna umestitev v udarno enajsterico pod Mikelom Arteto omogočila večjo stanovitnost, vendarle ni uspel dokončno ozdraviti. Da se je motiti res človeško, je Arteta nakazal, ko nekdanjega svetovnega prvaka ni povedel na obisk k Manchester Cityju, proti Brightonu pa mu je namenil zgolj mesto med rezervisti. Igralec, ki bi moral postati rešitelj, je tako ponovno postal težava. Ta vsak teden klubsko blagajno olajša za slabih 400.000 evrov … in v sivo obarva nekaj managerjevih sicer skrbno negovanih las.

A to še ni vse. Özil je bil eden od dveh manjkajočih nogometašev na Zoom konferenci, ki jo je v času karantene organiziral Arteta in eden od trojice, ki je odkrito zavrnila znižanje plače za obdobje tekmovalnega mrka, za kar je sin turških staršev imel svoj razlog: želel se je seznaniti s posledicami kljubovanja krčenju osebnih prihodkov. Özila po drugi strani počasi, a zanesljivo rastoča peščica opazovalcev (mednje sodim tudi sam) umešča v Arsenalovo preteklost. Ob prihodu v klub septembra 2013 je bil spoznan za znanilca bleščeče klubske prihodnosti in simbol Arsenalovega povratka na elitni angleški in evropski nogometni dvor. Od prizorov vznesenega navijaškega plesa po soseskah Highbury in Islington po objavi vesele novice je minilo že skoraj 7 let. Pri 31 letih pooseblja skrbno pološčenega Rolls-Roycea, ki ga prekritega s pregrinjalom lastnik sploh ne vozi več iz garaže, a ga ob slehernem pogledu nanj spomni na zlate čase, ko je z njim vzbujal spoštovanje in si z njim božal ego. Ob tem se dobro zaveda, da je to življenje postalo del preteklosti, ampak ne včerajšnje preteklosti …

Smola ali neznanje?

Kaj in kdo se skriva v ozadju strmega padanja? Novi vodstveni garnituri, od katere so mnogi pričakovali, da bo pometla z zadnjimi leti Gazidis Wengerjevega poglavja, je uspelo ravno obratno. Mnogim se celo toži po časih, ko je sivolasi Alzačan poveljeval ekipi z roba igrišča in jo v veliki meri usmerjal tudi zunaj njih. Vodja nogometnega oddelka Arsenalove uprave Raúl Sanllehi, nekoč član slovite generacije Nepremagljivih (orig. The Invincibles) in danes športni direktor Brazilec Edu ter nadmočni iransko-angleški agent Kia Joorabchian po mnenju mnogih v klubu gojijo in izkoriščajo preveč permisivno delovno okolje. Za samooklicanega prostega igralca Davida Luiza je uprava namenila dobrih 24 milijonov funtov, od katerih je četrtina končala v žepih posrednikov. Medtem pa Bukayo Saka, morda najprijetnejše presenečenje Arsenalove sezone, zaman čaka na naklonjenost klubskega vodstva, ki obetavnemu 18-letniku še ni ponudilo zasluženega podpisa nove pogodbe (obstoječa mu poteče poleti prihodnje leto).

Zgodbice in anekdote, ki dnevno curljajo iz slačilnice, niti v obrisih ne nakazujejo vsaj drobnega pomika na bolje. Gre zgolj za splet nesrečnih okoliščin? Je za hudournik pomanjkljivosti kriva nekompetentnost odgovornih? Odgovor se bržčas skriva nekje vmes. Nazoren primer je nedaven logistični zaplet, ki je nastal pred gostovanjem pri Manchester Cityju. Ker vodstvo kluba ni našlo hotela, v katerem bi igralci s strokovnim štabom in spremljevalnim osebjem v sproščenem vzdušju preživeli dan pred večerno tekmo, je odprava Topničarjev iz Londona poletela šele tri ure pred pričetkom dvoboja in se po tekmi vrnila domov prek letališča v Liverpoolu. Groteskna prigoda bi se težko končala s drugačnim koncem kot z novim porazom brez izstreljene krogle. Da so topovi Londončanov v zadnjih treh sezonah proti tekmecu s stadiona Etihad povsem zarjaveli, je dokazal niz šestih zaporednih ligaških porazov z vsaj dvema goloma razlike.

V farsični skupek pa se je povrh vsega vmešal še najbolj nepredvidljiv dejavnik. Če je verjeti vse bolj prodornemu spletnemu portalu The Athletic, je bil v tednu pred obiskom Manchestra neimenovan Artetov varovanec pozitivno testiran na covid-19 in umaknjen v osamo. Podobno velja za soigralca, ki sta v njegovi bližini preživela več kot s strani drakonskega premierligaškega zdravstvenega protokola dovoljenih 15 minut. Na srečo nihče od trojice ni kazal najmanjših simptomov okuženosti, zdravniško osebje v klubu je dotične čez vikend ponovno testiralo z negativnimi izsledki. Vsi trije so v torek popoldne že vadili s soigralci, a šele po štirih zamujenih dneh priprav na srečanje z lanskim prvakom.

Koronavirus pa bo v svoji mogočnosti tudi po Topničarjih zamahnil še enkrat, a tokrat s precej večjo močjo in s še neslutenimi posledicami. Noben član elitne Premier League in noben evropski velikan ni tako zelo odvisen od prihodkov na dan domače tekme kot prav Arsenal, ki na ta način dobi dobro četrtino skupne vsote prilivov. V primerjavi z Juventusom (14,4%) in Manchester Cityjem (9,8%) gre za osupljivo visok delež. Ob tem velja spomniti, da Topničarji po podatkih revizijskega giganta Deloitte niso več del z blaginjo poškropljene evropske nogometne elite in so po zadnjem poročilu zapustili elitno deseterico razvrstitve slovite Football Money League.

Kje torej začeti? Odgovor na ključno vprašanje ostaja nejasen. Nejasen je tudi nadaljnji razvoj zgodbe. Morda se za hip vrnimo k Thackerayju. Svojo mojstrovino je na več mestih začinil z nepozabnimi citati, zelo poveden je naslednji: »Svet je veliko ogledalo, ki sleherniku ponuja odsev lastnega obraza. Potrebno je zbrati dovolj poguma in pogledati vanj.« Le da pri Arsenalu tega še niso storili. Kdaj bodo? Uganili ste. Ni (še) jasno.

 

Foto: Guliver/Getty Images

 

 

Zadnje video vsebine

1

VIDEO: Zlatan najprej “zamočil”, nato razparal mrežo Cagliarija...Več

2

VIDEO: Pot Iličića od neprepričljivega Palerma do dominantne Atalante...Več

3

VIDEO: PSG po enajstmetrovkah do domače trojne krone...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Posterji Iličića preplavili Bergamo...Več

2

Bomba iz Anglije: Ronaldo se je dogovoril z Newcastlom!...Več

3

Tri tedne pred nadaljevanjem MXGP sezone Gajser trenira na vso moč (VIDEO)...Več