Avtor: Blaž Magdič
4. 4. 2020, 10.07
Na klopi Cedevite Olimpije ste v tekmovalni sezoni 2019/20 preživeli natanko 10 tekem. Z ekipo ste zabeležili osem zmag, doživeli pa le dva poraza. Če pogledate nazaj na teh deset tekem, kaj ste lahko videli?
Postopoma smo začeli igrati vse bolje in bolje in delati dobre stvari. Razumeti moramo, da je ekipa, poleg spremembe na trenerskem stolčku, doživela tudi kar nekaj sprememb na seznamu igralcev. Če potegnem črto, se je vse izšlo tako, kot bi si sam želel. Dva poraza zagotovo nista bila v načrtu, a tudi porazi so enostavno del športa. Prepričan sem, da bi še naprej kazali vse boljše in boljše predstave, če ne bi prišlo do prekinitve zaradi epidemije koronavirusa.
Omenili ste, da bi šla krivulja uspehov zgolj navzgor, če ne bi prišlo do prekinitve tekmovanj. Na zadnjih nekaj tekmah je resnično delovalo, da ekipa diha kot eno. Vam je žal, da je prišlo do prekinitve oz. odpovedi slovenskega državnega prvenstva?
Zagotovo. Tako, kot vsem, ki so del športa, in ki spremljajo šport. Nismo dokončali, kar smo konec januarja začeli, in za to mi je resnično žal. Prepričan sem, da smo bili na pravi poti, da do konca sezone spišemo lepo zgodbo. Fantje so se trudili in delali maksimalno zavzeto. Resnično smo dihali kot eno. Dejstvo je sicer, da v zadnjem kolu rednega dela Lige ABA, ki še vedno sicer ni prekinjena, ne moremo oziroma ne bi mogli vplivati na preostale rezultate, ampak verjamem, da če bi se nam ponudila priložnost in bi se uspeli prebiti v končnico, bi lahko presenetili tudi nekatere favorite za osvojitev naslova prvaka regionalnega tekmovanja.
Ob prihodu na klop Cedevite Olimpije ste izpostavili, da bo najbolj potrebno delati na dvigu energije in borbenosti v igri. Sta bila cilja dosežena?
Fantje so se trudili na čisto vsakem treningu. Zadnja tekma v Ligi ABA, ko smo doma premagali Budućnost VOLI, je bila odraz njihovega pristopa k delu. S podgoriškimi košarkarji smo se tepli, borili smo se za vsako žogo in igrali energično. Videlo se je, da smo igrali na povsem drugi ravni, kot morda nekatere tekme pred tem. Uspeli smo doseči to, da se je vsak igralec podredil ekipnemu uspehu, kar je tisto, kar je najbolj pomembno.
Čvrsta obramba in nesebična igra sta bila temelja igre Zmaga Sagadina. Rečemo lahko, da enako velja tudi za ekipe, ki ste jih v svoji karieri vodili vi. Ste nekatere stvari črpali prav iz znanja, ki vam ga je ponudil Sagadin?
Ne samo od njega. Sam menim, da so to temelji vseh trenerjev, ki želijo doseči nek dolgoročni cilj, in ki želijo biti uspešni sezono za sezono. Vsi, ki to počnejo, strmijo k temu, da ustvarijo ekipo, saj posameznik enostavno ne more nič napraviti sam. Vsak posamezen del ekipe je tako dober, kot je dobra celotna ekipa. To je in to bo moj glavni cilj in glavni cilj moje ekipe. Zmago Sagadin je imel takšen pristop k igri in od njega sem se naučil veliko, ogromno pa sem se naučil tudi od vseh ostalih trenerjev, s katerimi sem sodeloval, pri vseh pa je bilo glavno vodilo, da je moštvo pred posamezniki.
Kateri od trenerjev, s katerimi ste sodelovali, je imel na vas največji vpliv?
Kot sem že nekajkrat omenil prej, bi tu izpostavil Iliasa Zourosa, ki je bil nenazadnje tudi moj trener, ko sem še igral, obenem pa je bil trener po celotni Evropi. Smatram ga kot enega od mojih mentorjev. Sodelovala sva v gruzinski članski reprezentanci, in z njim sem v neprestanem kontaktu. Vplival je name predvsem v pogledu, da je ekipa vedno na prvem mestu. Velik vpliv na moje delo je imel tudi Željko Obradović, pa Zmago Sagadin in Neven Spahija, ter še veliko drugih trenerjev, s katerimi sem sodeloval kot igralec.
Ste mlad trener, ki je v svoji karieri dosegel številne uspehe. Na slovenskem prostoru ste osvojili vse, kar se osvojiti da, obenem pa s Koper Primorsko osvojili še naslov prvaka Lige ABA 2. Dejstvo pa je, da lahko človek vedno napreduje. Kje vidite priložnost za vaš napredek vi?
Vse lovorike ne pomenijo veliko. Pomembno je tisto, kar je, in tisto, kar bo. Tudi trenutno prekinitev tekmovanja skušam izkoristiti za to, da napredujem in analiziram delo drugih trenerjev in ekip. S številnimi trenerji sem tudi v kontaktu, z njimi se pogovarjam o njihovi igri, in vsak dan skušam izkoristiti za napredek. Sam menim, da je moja zgodba še čisto na začetku, in da se moram še veliko naučiti. Le na takšen način in s takšnim pristopom si lahko boljši, kot trener, posledično pa je lahko boljša tudi ekipa.
Za vami sta malo več kot dva meseca dela kot glavni trener Cedevite Olimpije. Pred tem ste dres Zmajev nosili kot igralec. Kako ste začutili košarkarski utrip v Ljubljani v teh dveh mesecih?
Imam izkušnje z igranjem v Ljubljani, tu sem preživel kar lep del svoje kariere, in vem, da ima Ljubljana zelo rada košarko. Ljubljančani in Ljubljančanke potrebujejo majhen ‘klik’, da se znova vrnejo v dvorano. Prepričan sem, da bo košarkarska Ljubljana znova zaživela z dobrimi rezultati. Na žalost skupina navijačev, ki bi vsak dan stala za nami in z nami, ne obstaja več. Ljudje enostavno potrebujejo uspeh, da se vrnejo nazaj v Stožice, in to je dejansko ta majhen ‘klik’, da Ljubljana znova začuti košarko. Odkar sem se vrnil in sem na ulicah začel srečevati poznane ljudi, so me začeli ogromno spraševati o košarki in o Cedeviti Olimpiji, zato zanimanje zagotovo obstaja povsod.
Zaenkrat je v tekmovalni sezoni 2019/20 edina neznanka, kaj se bo zgodilo z zaključkom Lige ABA. Vam misli morda že uhajajo k prihajajoči sezoni?
Povsem normalno je, da nam misli tu in tam zaidejo v prihodnost, a ta je, vsaj na prvi pogled, zelo negotova. Nihče ne ve, kdaj se bomo lahko vrnili v telovadnice, in kdaj, če sploh, se bo ta sezona nadaljevala, obenem pa to čakanje lahko vpliva tudi na prihodnjo sezono. Sam gledam v prihodnost in se nanjo tudi pripravljam.
Kako potekajo vaši dnevi v času tega tekmovalnega premora?
Verjetno počnem to, kar vsi. Vsak dan se skušam zaposliti, da nekoliko analiziram nekatere zadeve, obenem pa delam na sebi. Spremljam delo drugih trenerjev in razmišljam o tem, kakšne principe dela bi lahko uvedli tudi pri nas, da pospešimo kakovost dela. Dejstvo je, da smo vsi navajeni na to, da si tekme sledijo v neprestanem ritmu, zato je to obdobje, ko ne smemo v dvorano, kar nekoliko dolgočasno, a skušam ga zapolniti tako, da stalno nekaj počnem.
