Avtor: Nejc Mravlja
19. 2. 2019, 12.31
Sezona 2016/17 je bila za »Deo« (sl. boginjo) nekaj posebnega. Četrto mesto s 72 točkami. Nov klubski rekord. Pred slabima dvema letoma se je črno-modrim za las izmuznil preboj v Ligo prvakov, a pot v drugem evropskem tekmovanju ni bila nič manj častna. Sklenili so jo v šestnajstini finala, potem ko so v skupinskem delu porazili tako Everton kot Lyon. Sobivanje mednarodnih s prvenstvenimi izzivi jim ni povzročalo pretiranih težav. Niso ponovili sezone presežkov, a so s sedmim mestom zadovoljili apetite večine.
Z odmevnimi izidi običajno vzajemno raste zanimanje za glavne adute, s prodajo katerih si je klub finančno precej obogatil finančno stanje. Januarja 2017 so črno-modri iz Milana za Roberta Gagliardinija plačali 28 milijonov (sprva posoja, nato odkup), pol leta zatem je Atalanta za prodajo Andree Contija in Francka Kessiéja v AC Milan skupaj prejela 52 milijonov, julija letos jih je Juventus za Mattio Caldaro nakazal 25 (dogovor je bil sklenjen januarja 2017, a je v branilec v Bergamu poldrugo leto nastopal kot posojen nogometaš), a ga v nadaljevanju poletja prodal v Milan za 35 milijonov, vodstvo Rome pa je za Bryana Cristanteja plačalo 20 milijonov (+ 10 milijonov dodatkov). Leonardo Spinazzola, ki ga je Juve med leti 2016 in 2018 posodil v Bergamo, se je tu izkazal in si ustvaril nogometno ime. Za večino njih je med poškodbami in srditim bojem za igralne minute travna ruša izven Bergama sicer nekoliko bolj zelena. Novembra je bil tako med vpoklicanimi za člansko reprezentančno akcijo le Gagliardini …
Alessandro Bastoni preprosto ni imel časa, da bi se dokazal pod Gasperinijem. Mladi branilec je okrepil Inter za 31 milijonov. Na prvo žogo bi lahko dejali nova bleščeča kolegialna računovodska izmenjava med kluboma … Toda Bastoni se uspešno dokazuje pri Parmi, kamor ga je nov klub poslal na začasno kaljenje z namenom, da v bližnji prihodnosti postane članski reprezentant in gre po poti že prej odkritih vrstnikov Tonalija in Zaniola.
Atalanta, vodnjak brez dna
Nenehni odhodi so vplivali na idilično življenje prvega moštva in v veliki meri povzročili medel začetek sezone. Zgoden izpad v kvalifikacijah za Evropsko ligo proti Københavnu in skromen vstop v prvenstvo (17. mesto po 8 krogih) sta okrepila razmišljanja o preveliki oslabitvi ključnih členov verige Gasperinijeve sheme. Predsednik Antonio Percassi bi lahko izgubil potrpljenje.
Toda sledil je prelom in nepričakovan dvig forme. Hateboer in Gosens sta na bočnih položajih povzročila pozabo para Spinazzola/Conti. De Roon je po mnenju trenerja postal »vezist z redko videno stanovitnostjo«. Freuler iz kroga v krog dokazuje vlogo pridne mravljice. Trequartisti Jojo Iličić (»šampion, če in ko to hoče«) ter kapetan Papu Gómez sta nesporna nosilca igre v napadu, ki ga izvrstno dopolnjuje najdražja okrepitev kluba vseh časov, Duván Zapata (dogovor o dveletni posoji je črno-modre stal 12, potencialni odkup jih bo še 14 milijonov). »Če bo razprl krila, bo Atalanta suvereno letela,« je ob predstavitvi preroško dodal Gasperini.
Razočarali niso niti najmlajši. 22-letni Gianluca Mancini navdušuje v obrambi in je jeseni debitiral v mladi reprezentanci na prijateljski tekmi z ZDA. 20-letni Musa Barrow ima več težav z dokazovanjem svojih napadalnih odlik, a razkošen talent Gambijca ni sporen. 23-letni Pierluigi Gollini nudi močno konkurenco prvemu vratarju Berishi. Gasperini vse bolj redno oznanja postopen preboj 18-letnega vezista Kulusevskega, ki se je za zdaj moral zadovoljiti s prgiščem minut.
Podobno, kot to počne Sassuolo od vzpona med elito, je tudi Atalanta veliko stavila na redno vključevanje mladih upov. Naključje ali ne, prav »Neroverdi« in »Nerazzurri« sodijo med najbolj večplastne in gledljive zasedbe na trenutnem italijanskem nogometnem obzorju. Obe ekipi vodita trenerja z jasno izraženimi in uveljavljenimi principi, tako za De Zerbija kot za Gasperinija velja, da je na dolgi rok nemogoče zmagovati brez všečne igre. V Bergamu so v ne tako davni preteklosti igralsko vzniknila imena, kot so Montolivo, Pazzini, Bonaventura in Gabbiadini, danes moštvo bogatijo številni domači in tuji mladci, ki s pridom izkoriščajo umirjeno okolje za nabiranja dragocenih izkušenj.
Na tem mestu velja izpostaviti skoraj četrtstoletno delo Mina Favinija. Sprva iskalec talentov in pozneje vodja akademije (do poletja 2015) je še danes, ko šteje častitljivih 77 let, stalen gost preštevilnih lombardijskih stadionov, kjer išče obetavno mladež za svoj klub. Pri najmlajših, med 6 in 8 leti, spremlja predvsem otrokov način dela z žogo, njeno sprejemanje in podajanje ter veselje do ukvarjanja s športom. Vse ostalo (telesna priprava, tehnika in taktika) pride na vrsto v poznejših letih.
Fizična moč in pogostost sprintov
V nogometu videz pogosto vara in statistika lahko omeji poglede. V primeru Atalante iz tedna v teden že ob pogledu na številke zaznamo fizično prevlado. Gasperinijeva ekipa poseduje ustaljene fizične lastnosti: močan vpliv igre z glavo (12 prvenstvenih golov, največ med prvoligaši) in visoko število sprintov, predvsem zveznih igralcev (vključno z bočnima v shemi 1-3-4-2-1). Remo Freuler in Marten de Roon sta uvrščena med 15 igralcev z največ pretečenimi metri v tej sezoni, na 21. mestu jima sledi Hans Hateboer.
Napredek v fiziki si lahko razlagamo s prihodom Danca Jensa Bangsboja, ki je poleti zasedel mesto svetovalca v Gasperinijevem strokovnem štabu. Ugleden raziskovalec na področju športne znanosti velja za utemeljitelja slavnega »yoyo testa«, s katerim se meri fizična vzdržljivost športnikov, na podlagi katere se oblikuje program individualne vadbe. Bangsbo je v preteklosti sodeloval z Ancelottijevim Juventusom, dansko reprezentanco, tvrdko Nike, za katero je oblikoval posebne programe za izbrane nogometaše mdr. Cristiana Ronalda. Gasperini je nad Dančevim sodelovanjem navdušen, kar je novembra izpostavil v intervjuju za Gazzetto dello Sport: »Je psiholog, ki preučuje učinke napora, utrujenosti in regeneracije. S svojim znanjem spretno dopolnjuje strokovni štab. Nenazadnje moramo za končni uspeh na vseh ravneh slediti modernim smernicam.«
Posledično je »Boginja« jeseni ponovno vzcvetela. Oktobrsko-novembrski poker zaporednih zmag z zaključnim posladkom v obliki zmage s 4-1 nad Interjem je osupnil mnoge in nakazal strm vzpon. Kljub predhodnemu postu sedmih tekem brez uspeha, je ekipa konec avgusta remizirala na obisku pri Romi (3-3) in mesec zatem v Milanu (2-2). Brez glave v zvezdah je »Mister« Gasperini nadaljeval sanje o četrtem mestu v prvenstvu, ki »… je za vodilnim Juventusom precej izenačeno.«
Dobre tri mesece kasneje se je ekipa iz primeža rdečega območja dvignila v bližino Gasperinijevih »sanj«. S trenutnim 6. mestom in 4 točkami zaostanka za 4. Milanom »Bergamaschi« ohranjajo kandidaturo za presenečenje ob koncu pomladi. Steber zgodbe o uspehu je trener, ki z jasnim skupkom zamisli in izdelanim pogledom na nogomet goji gledljivo, pogosto spektakularno igro, osnovano na mladih silah. Z vsem naštetim je vzbudil silno zanimanje javnosti, kar bržčas ni njegova zadnja zmaga te sezone.
Neuspeh v Interju
Če 60-letnik res premore toliko odlik, zakaj ne deluje v večjem, uglednejšem klubu?
Zasuk v karieri strokovnjaka, rojenega v idiličnem piemontskem mestecu Grugliasco, se je zgodil pred dobrimi sedmimi leti. Inter »post-triplete« je poskusil z dvema pristopoma pogasiti »gorečo zemljo« po odhodu Joséja Mourinha in z Benítezom v prvem ter Léonardom v drugem delu sezono naposled sklenil kot drugi. Junija 2011 je Massimo Moratti poskusil z Gasperinijem, ki je pred tem prebudil Genoo. Po uspešnem pričetku v Crotoneju, s katerim se je spomladi 2004 dvignil v 2. ligo, je nekdanji vezist brez uglednih referenc prevzel ligursko ekipo, ko je ta tavala v peklu Serie B. V eni zgodovinsko najtežjih drugoligaških sezon po aferi Calciopoli (2006/07) je klub po najkrajši poti vrnil med elito in zaostal le za Juventusom in Napolijem. Še več, moštvo je pod njegovim vodstvom postalo stabilen prvoligaš, kar je potrdilo s petim mestom v sezoni 2008/09, sopomenko za prvo evropsko uvrstitev po 18-letnem postu. Začetek jeseni 2010 je bil preveč rezultatsko nemiren (11 točk po 10 krogih), da bi mu predsednik Preziosi še nudil polna pooblastila.
Interjevo poglavje njegove trenerske poti velja za kataklizmično. Poraz v superpokalu proti mestnemu tekmecu, remi in trije porazi na začetku prvenstva, domač neuspeh proti Trabzonsporju v Ligi prvakov … 20. septembra je postal preteklost »Beneamate« in do danes edini trener (ob začasnem vršilcu dolžnosti Corradu Verdelliju leta 2003) brez ene samcate zmage.
Še danes meni, da klub »… tedaj preprosto ni bil zgrajen za zmagovanje. Jeseni sem na tekmi Inter – Barcelona po daljšem času srečal Morattija. Srčno sva se pozdravila in si izmenjala nekaj misli. Iz tistega časa ničesar ne obžalujem.«
Nova karierna prelomnica. Leto pozneje je začel pri dnu prvoligaške hierarhije, v Palermu, kjer je igral med leti 1978 in 1983. Septembra 2012 je privolil v sodelovanje ob pogoju, da je v pogodbo vključena t.i. »proti-odpustitvena« klavzula, a se »Veliki« Zamparini za to ni zmenil in se mu 4. februarja naslednje leto sprva zahvalil za sodelovanje, ga 24. februarja spet vpoklical na »električni« trenerski stol in 11. marca dokončno odpustil, na njegovo mesto pa ustoličil Sannina, ki je kot glavni trener pričel sezono …
Okolje za umirjeno ustvarjanje je znova našel v Genovi. Septembra 2013 je začel novo pustolovščino, klubu zagotovil obstanek (13. mesto) in »Rossoblù« v naslednji sezoni povedel do 6. mesta, a zaradi neizpolnjenih pogojev za pridobitev licence ostal brez evropskega nastopa. Zadnja sezona je minila mirno (10. mesto). Poleti 2016 pa je sprejel mamljivo ponudbo za vrnitev v Lombardijo, kjer se mu je sreča tokrat nasmehnila.
1-3-4-3: srčika filozofije
Gasperini velja za preudarnega stratega, ki ne blesti z vehementnimi medijskimi predstavami. Izogiba se izpostavljenosti in ne lovi priznanja s strani drugih. Leta 2017 je zasedel drugo mesto na lestvici uveljavljene trenerske nagrade »Panchina d’Oro (zaostal je le za Massimilianom Allegrijem), lani se mu je zmagovalni oder izmaknil, za kar se ni pretirano obremenjeval in dodal, da: »naslov običajno pripade prvaku«. Nedavni izjemi sta Francesco Guidolin (2011) in Maurizio Sarri (2016). Kljub nerazvpitosti ga je zanimivo poslušati. Govori zelo jasno in odkritosrčno. Nenazadnje je z nekaterimi inovativnimi prijemi sooblikoval podobo današnjega »calcia«. Oboževalec patenta Enrica Catuzzija in Arriga Sacchija (slednji mu hvalnice laskavo vrača) – prostorskega pritiska na tekmečevo zasedbo – ne sledi Bariju in Pescari z začetka 80. ali Milanovi shemi 1-4-4-2 iz začetka 90. let. Gasperini je bil v uvodu trenerske kariere, ko se je ukvarjal s podmladkom Juventusa, često naklonjen postavitvi 1-4-3-3. »Opazoval sem van Gaalov Ajax in sistem 1-3-4-3. To je bilo nekaj posebnega, nogomet za sladokusce. Imel si občutek, da so igralci plesali,« je leta 2014 zaupal Gazzetti dello Sport.
Od pričetka službovanja v Serie C v Crotoneju leta 2003 je preizkusil Ajaxov model z vztrajanjem na moštveni agresivnosti. »Tekmečeva napadalca nista videla žoge. Obrambna črta treh igralcev mi je omogočila pripravo napadov že iz zadnje vrste.« V trio branilcev je pogosto vključeval vsaj enega nekdanjega bočnega igralca, da bi izboljšal pretok žoge in bolje pokrival prostor.
Leta 2015 je ustaljeni shemi v Genoi dodal novost: posamično obrambo (mož na moža). »Za to potezo me je navdihnil Nicolás Burdisso. Višek igralca v obrambi sem imel za dogmo. Proti Juventusu sem se Tévezu in Llorenteju zoperstavil z Burdissom in de Maiojem. Odigrala sta vrhunsko tekmo (0-1). Tako sem dobil dodatnega igralca (tretji branilec, v tem primeru Facundo Roncaglia), ki je sodeloval v gradnji napadov. Tveganje se je izplačalo.« Pri Atalanti branilci, ki napadajo in zadevajo (Caldara, Mancini, Masiello …) izhajajo iz te premise, ki jo je trener razložil 15. novembra v »Gazzetti« in dodal: »Govoriti o obrambi treh dandanes nima smisla. Proti tekmečevemu napadalnemu trikotniku se lahko braniš s štirimi ali petimi, pa vse skupaj na prvi pogled deluje, kot bi se mu zoperstavil s tremi. Štejejo principi, ne modeli. Enako velja za boke in krila.«
V trenutni Atalantini shemi si Gómez in Iličić, ki v osnovi nista tipična krilna igralca, delita vlogo »trequartiste« in nudita oporo napadalcu. Nahajata se med tekmečevima zvezno in obrambno vrsto. Po sprejemu žoge s hrbtom proti vratom imata na voljo veliko prostora za hiter obrat, izmenjavo podaj z bočnim igralcem in lahko koristita zmožnost pospeševanja. V tej sezoni sta stroja za asistence (skupaj 25) in gole (vsak po 12). Njuno podporo s pridom izkorišča Duván Zapata, ki je po slabšem uvodu postal serijski strelec kluba (15 golov na zadnjih 11 prvenstvenih izzivih). Sprva nizki blok obrambne postavitve 1-5-4-1 se tako lahko hitro spremeni v napadalno 1-3-2-4-1 (lep primer je spodnja karta podaj in pokritega prostora igralcev Atalante na novembrski tekmi z Interjem).
V tej ekipi vsak igralec daje vtis, da se znajde v vseh okoliščinah: od dejavnosti v obrambi in pridobivanja/odvzemanja žoge in nato projekcije v napad ter iskanja praznih prostorov. V praksi se je za kronično slabost te sheme izkazalo pretirano (inertno) sledenje v pokrivanju gibljivih tekmečevih napadalcev s strani treh osrednjih branilcev, ki za sabo posledično pogosto puščajo prazen prostor, kar kakovostni nasprotnikovi napadalci z natančnimi podajami spretno kaznujejo. Nazoren primer je januarska domača tekma z Romo (3-3), ko so Tolói, Djimsiti in Mancini precej trpeli ob vragolijah Edina Džeka. Na naslednjih treh tekmah (v pokalni rapsodiji proti Juventusu, ki sta ji sledili rutinirani zmagi nad Cagliarijem in Spalom) so ob nadmočnem napadu manj opazno napako odpravili. V soboto jo je obudil v tej sezoni nenadkriljivi »Piątekstein«, ki je z Milanom prekinil skoraj dvomesečno neporaženost črno-modrih in ji začasno priprl vrata lige vseh lig.
Značilnosti, pogledov, idej Gasperiniju ni bilo dano umestiti v izkušeno Interjevo slačilnico, ki se je tedaj šibila pod težo lovorik, a bila manj dovzetna za spremembe. Še posebej, ker so se te oblikovale v glavi trenerja brez ugleda in podpore v njegovih težnjah s strani uprave, ki je celo javno trmasto izpostavljala svoj modus operandi. »Zagotovo zahtevna izkušnja, ki so jo spremljale nenehne in mestoma celo nasilne kritike,« pripoveduje Gasperini. »Prekinitev sodelovanja z Interjem danes jemljem kot enega najpomembnejših trenutkov kariere. Ta izkušnja me je utrdila,« je jeseni 2017 zaupal v pogovoru za radio Deejay. Dejstva, da kot trener še ni osvojil lovorike, ne obžaluje. »Obstaja toliko drugih pokazateljev uspeha kot je osvojitev scudetta. Zadovoljen sem, če dosežemo ali presežemo ambicije klubske uprave.«
Če Massimiliano Allegri iskalcem užitka in vragolij v nogometu pogosto priporoča obisk cirkuške predstave, Gasperini vztraja pri bistvu najpopularnejše športne panoge: »Z Genoo sem osvojil 70, z Atalanto 72 točk. Ljubim zmagovanje, vendar največ šteje všečna in gledljiva igra. Pravo zadovoljstvo je spremljati huronsko navdušenje navijačev. Iskanje teh čustev me žene naprej.«
Doma v Italiji
Vlak za odhod v tujino je najbrž je odpeljal. Pri 61 letih ima veljavno pogodbo s črno-modrimi do poletja 2021 (prejema milijon evrov na leto in je 9. najbolje plačan trener v domačem prvenstvu). Veliko govori o prihodnosti in komaj čaka na obnovo stadiona Atleti Azzurri d’Italia, ki bo predvidoma letos in prihodnje leto bogatejši za prenovljeni navijaški tribuni, po novem naj bi spominjali na sloviti Die Gelbe Wand (rumeni navijaški zid na jugu Signal Iduna Parka, stadiona Borussie Dortmund).
»V Italiji se odlično počutim. Lahko bi sprejel izziv in odšel treniral na otok in bil pri tem morda uspešen, ker verjamem v odlično taktično podkovanost italijanskih trenerjev. Nisem se odločil za ta korak, ker bi moral tam prebivati od ponedeljka do sobote, v kar pa me pri moji starosti ne vleče. Preprosto sem vse bolj navezan na domače okolje.«
Strateg iz Piemonta tako ne bo osvajal Anglije, kot so jo (in jo še) Ranieri, Mancini, Conte ali Sarri. Konec novembra je Gasperinijev nekdanji varovanec v Genoi, brazilski Italijan Thiago Motta, v pogovoru za Gazzetto izpostavil: »Mister Gasp mi je v Genovi (2008-09) olajšal delo, kar trenutno počne mnogim v Atalanti. Upam, da se mu bo ponudila nova priložnost v enem od velikih klubov. Radoveden sem, kako bi se znašel.«
In zakaj ne reprezentanca?
»Ko se je leta 2016 potegoval za funkcijo direktorja reprezentance, me je poklical Lippi, kar je bila zame velika čast.« Sprejet je bil Ventura. Nadaljevanje poznamo … Nenazadnje bo vlak kmalu znova pripeljal mimo, morda že prihodnje leto. Ob Golliniju, Manciniju, Caldari, Bastoniju, Gagliardiniju, Grassiju, Contiju, Spinazzoli, Cristanteju, Pessini, Petagni … mu vsaj hrbtenice ne bo potrebno iskati.
Foto: Šport TV
