Avtor: Luka Cotič
2. 5. 2020, 09.18
Italijanska reprezentanca je na 14. evropskem prvenstvu nastopila v velikem finalu, kar je bil napredek po dveh razočaranjih v obdobju od osvojenega svetovnega naslova leta 2006. Leta 2008 je Italija na Euru izpadla v četrtfinalu, dve leti kasneje pa se na mundialu v Južnoafriški Republiki ni uspela uvrstiti v izločilne boje. Leta 2012 je imel Cesare Prandelli v vlogi selektorja zahtevno nalogo in opravil jo je skorajda z odliko. Manjkala je pravzaprav samo še lovorika, za katero pa se je na koncu izkazalo, da so bili Azzurri od nje precej oddaljeni. Španci so bili za razred boljši in Italija je ostala pri edinem naslovu z domačega zaključnega turnirja leta 1968.
V takratni izbrani vrsti naših zahodnih sosedov je izstopal predvsem izbor starterjev v konici napada. Mister Prandelli je zaupanje poveril notorično problematičnima Antoniu Cassanu in Mariu Balotelliju. Fanta sta odigrala izvrstno in na splošno gre za odlična nogometaša, ki pa sta še bolj bleščeči karieri zapravila s pogostim neprofesionalnim vedenjem. Super Mario je na EP 2012 štel 21 let. Po eksploziji pri milanskem Interju je pred evropskim prvenstvom z Manchester Cityjem osvojil angleški naslov. Še vedno je aktiven, a se je v osmih letih iz potencialno enega najboljših napadalcev sveta spremenil v igralca, s katerim nihče več ne želi imeti opravka.
Pri 29 letih bi moral igrati za enega izmed velikanov italijanskega nogometa in se boriti za najvišja mesta v Serie A. Pri tem bi moral biti ključen igralec, saj je v najboljših nogometnih letih. Toda Balotelli je do tega trenutka že igral za Inter, Manchester City, Milan, Liverpool in Marseille, ki vsi po vrsti sodijo med največje klube v svojih državah. Lovorik se je nabralo kar precej, trije naslovi državnega prvaka, italijanski pokal in super pokal ter Liga prvakov z Interjem in FA pokal ter Premiership z Manchester Cityjem. Vse našteto je Balotelli osvojil do začetka evropskega prvenstva 2012, na katerem je očitno doživel vrhunec kariere. Pri samo 21 letih!
Tri od skupno štirinajstih zadetkov za Italijo je Balotelli dosegel na Poljskem in v Ukrajini. Z doppietto je v polfinalu torpediral Nemčijo in poskrbel za finalni nastop, na olimpijskem stadionu v Kijevu pa se je njegova pot začela obračati navzdol. Sledili so številni prestopi ter še bolj številne kontroverzne dogodivščine in Italijan ganskega porekla je pristal pri Brescii sredi srditega boja za obstanek v prvi italijanski ligi. Načrt je bil, da se v domačem okolju dokaže sedanjemu selektorju Robertu Manciniju, ki še ni obupal nad njim, čeprav sta se na treningu Cityja nekoč celo fizično spopadla. Vse kaže, da se načrt ne bo uresničil in Balotelli ne bo nastopil na Euru.
Ne kriminalec, pač pa mesar ali prodajalec
Njegova zvezda počasi zahaja, morda je celo že zašla, kar se je pred časom zgodilo Antoniu Cassanu, njegovemu napadalnemu partnerju na evropskem prvenstvu 2012. Danes že tri leta upokojeni 37-letnik iz Barija je prehodil zelo podobno športno pot. Navdušil je pri domačem Bariju, kjer je prvič prejel nagrado za najboljšega mladega igralca Serie A. Sledil je 30-milijonski prestop v Romo, v dresu katere je omenjeno priznanje prejel drugič. Po sporu zaradi podaljšanja pogodbe je po petih letih v Rimu za samo pet milijonov prestopil v madridski Real. V španski prestolnici je osvojil državni naslov, a prijel se ga je tudi vzdevek Gordito ali Debelušček.
“Nori genij, ki ne igra po pravilih, nikoli ne uresniči svojega potenciala. Resnično sem prevečkrat prečkal mejo dobrega okusa. Najbolj obžalujem obdobje pri Realu, ki ga pri 23 letih nisem znal izkoristiti. Igral sem z Zidanom in Ronaldom, bil sem menjava za Figa in Owna, a povzročal sem katastrofo za katastrofo. Pod vodstvom Capella sem shujšal za 16 kilogramov, odigral tri odlične tekme, na četrti pa sem pristal na klopi. Znorel sem in zaradi nespoštovanja me je Capello odrezal. Kasneje mi je dal še eno priložnost, veliko je naredil zame, a mu tega nisem vračal,” se je pred kratkim v italijanskih medijih pokesal Antonio Cassano.
Že sredi druge sezone v Madridu je začasno prestopil v Sampdorio, za katero je v treh letih in pol dosegel 35 zadetkov in v napadu blestel z Giampaolom Pazzinijem. Sampdoria je bila v tistem obdobju uspešna, čeravno ni osvojila nobene lovorike. Slednja je za Cassana prišla leta 2011, ko je v dresu Milana osvojil scudetto in super pokal. Pri Rossonerih ni zdržal dolgo, na lepem se je oklical za Interista in prestopil na črno-modro stran Milana. Pri interju je prebil samo sezono 2012/13, nato je dve leti nastopal za Parmo, zadnji dve sezoni v karieri pa spet za Sampdorio. Poškodbe in težave s srcem so že pri 34 letih končale njegovo športno pot.
“Najboljše obdobje sem preživel pri Sampdorii, kamor sem prišel po 18 mesecih teme v Madridu. V Genovi sem se znova našel in pomagal klubu do uspehov. Osvojili smo četrto mesto v Serie A in igrali v finalu pokala, čeprav smo v resnici imeli povprečno ekipo. V tistem času sem spoznal tudi ženo Carolino, zato bom za vedno ostal v Genovi. S predsednikom Sampdorie se pogovarjava o možnosti prevzema nalog športnega direktorja,” je dejal Cassano in dodal: “Na začetku v Bariju ne bi mogel zabresti v kriminal, ker bi to preveč prizadelo mojo mamo. Če ne bi postal nogometaš, bi bil najbrž mesar ali prodajalec.”
Fantantonio Cassano je na 514 uradnih tekmah v karieri zabeležil 141 zadetkov in 109 asistenc. Za člansko izbrano vrsto Italije je zbral 39 nastopov in 10 zadetkov. Super Mario Balotelli je do danes odigral 383 tekem in zabil 151 zadetkov. Za Italijo je na 36 tekmah dosegel 14 golov. Vsekakor je govora v spoštovanja vredni statistiki, a ne morem se znebiti občutka, da bi glavna junaka pričujočih odstavkov lahko ali celo morala doseči še precej več. Najbrž nisem edini, ki razmišlja v tej smeri. Nadarjenost je v nogometu izjemno pomembna, a še zdaleč ni dovolj. Glava mora biti na pravem mestu, razum mora pogosto premagati srce.
Foto: Šport TV
