Fairplay v karanteni

Kaj imajo skupnega RK Celje, ŽRK Krim, OK ACH, ŽOK Calcit, ŽKK Celje? Vsi so novi državni prvaki. Prva dva v rokometnih, druga dva v odbojkarskih prvenstvih, slednji v ženskem košarkarskem prvenstvu. So si ti kolektivi naslove priigrali na igriščih? Ne.

Naslovi so jim bili podeljeni. Prvenstva so najprej za nedoločen čas prekinili, potem pa zaradi pandemije koronavirusa zaključili, ne da bi bila odigrana do konca. Vseh pet kolektivov je bilo ob prekinitvi prvenstev na prvih mestih lestvic in tako so postali nacionalni šampioni za sezono 2019/20. Ne da bi odigrali najpomembnejši in najtežji del sezone. Končnico. Je pravično in športno, da so postali prvaki? Po mojem mnenju ne.

Kapetan celjskih rokometašev David Razgor je ob osvojitvi 24. zvezdice povedal: “Seveda način, na katerega smo sedaj osvojili prvenstvo, ni želja nikogar, a situacija je, kakršna je, mi pa smo naslov osvojili povsem zasluženo. Priigrali smo si visoko prednost na lestvici, na tekmah pa pokazali suverenost in zanesljivo zmagovali. Tako sem prepričan, da kljub temu, da prvenstvo ni bilo odigrano do konca, nihče od konkurentov ne more reči, da si naslova nismo zaslužili, to pa potrjuje tudi lestvica.”

Ob tem bom spomnil na košarkarsko prvenstvo Jugoslavije v sezoni 1985/86. Zagrebška Cibona je šla v končnico prvenstva z razmerjem 21 zmag in 1 poraz. Mesec dni pred finalom je izjemna zasedba trenerja Mirka Novosela, katere prva violina je bil Dražen Petrović, suvereno premagala Sabonisov Žalgiris in postala evropski prvak. Tu se postavlja vprašanje, koliko možnosti je pred finalom DP kdorkoli pripisoval Zadru. Pa vendarle, Zadar je na koncu zmagal finalno serijo z 2:1 in postal presenetljivi prvak Jugoslavije. Proti Ciboni, za katero je takrat igrala ob košarkarskem Mozzartu še približno polovica jugoslovanske reprezentance. Če torej zaradi kakršnega koli razloga tista finalna serija ne bi mogla biti odigrana in bi Ciboni zaradi vsega, kar je naredila v tisti sezoni do sredine aprila, podelili naslov prvaka, najbrž ne bi našli prav mnogo tistih, ki bi temu nasprotovali. A vseeno, takšna odločitev bi bila (kot se je izkazalo na igrišču) napačna in nepravična.

Prav zato pozdravljam odločitev Košarkarske zveze Slovenije, ki je tekmovanje v aktualnem moškem državnem prvenstvu (Liga NKBM) zaključila brez razglasitve zmagovalca. In tako bi se morale po moje na trenutno situacijo odzvati tudi druga vodstva tekmovanj oziroma krovne zveze. Eno temeljnih pravil v športu namreč je, da na podlagi predhodnih dogodkov nikoli ni mogoče s 100-odstotno verjetnostjo napovedovati prihodnosti. Če ne verjamete, vprašajte tiste, ki igrajo športne stave.

Šport je namreč sila nepredvidljiv. In prav v tem je njegova draž, njegov čar. V moštvenih športih lahko že en sam droben dogodek poruši na videz idilično atmosfero znotraj enega kolektiva. Dva, trije zaporedni negativni rezultati lahko hitro privedejo do spirale krize. Da o poškodbah ne govorim. Sploh v končnicah sezon, ko je material (športnikovo telo) že precej obrabljeno in načeto od predhodnih naporov, je običajno poškodb še več, kot v preteklih mesecih. In že ena sama poškodba nekega nosilca igre, da ne govorim o tem, če se poškoduje več nosilcev hkrati, lahko do tistega trenutka zmagovito moštvo nenadoma potisne v velike težave. Ki pa jih lahko prav v končnicah prvenstev izkoristijo zasledovalci, ki enako tako kot ti, ki so vodilni na lestvicah, vso sezono pošteno in marljivo delajo, trenirajo in se odrekajo. Takšno zgodbo nam ponuja finale državnega prvenstva za košarkarje v sezoni 1999/2000, v katerem sta igrala favorizirano Laško in Krka. Vse je kazalo na veliko zmagoslavje pivovarjev. Toda tik pred začetkom finala so Laščani zaradi poškodb ostali brez treh nosilcev igre. Mileta Lisica, Gregor Hafnar in Boštjan Nachbar so končni poraz z 1:3 spremljali s tribune. Nikoli ne bom pozabil besa, obupa in nemoči trenerja Aleša Pipana.

Še bolj usodno kot v moštvenih lahko poškodbe spremenijo potek tekmovanj v individualnih športih. Poškodba na tekmi ali treningu lahko za posameznika pomeni konec sezone in tekmeci to pač izkoristijo. Prav tako je v individualnih športih še pomembnejše ustrezno tempiranje forme. V tej luči je vsaj zame popolnoma nerazumljivo, da je svetovna smučarska zveza dobitnike globusov razglasila, ne da bi bila izpeljane vse tekme. V alpskih disciplinah je pri smučarjih odpadlo zadnjih sedem tekem, pri smučarkah osem, pri smučarskih skakalcih pa zadnje štiri. Da ne govorim o tem, da finalne tekme prinašajo dvojne točke.

A če na koncu vzamemo za dejstvo, da so vodstva tekmovanj in zvez pač razglasili prvake, bi vsaj od športnikov in predvsem od vodstev klubov pričakoval drugačno držo. Fair play ali pa plemenitost, športnost. Prav vsi, ki so prvaki – nacionalni, celinski, svetovni – postali v času pandemije po dekretu za zeleno mizo, bi se morali po moje tem titulam odreči. In prav tako bi se morali odreči tudi vsemu sponzorskemu denarju ter drugim bonusom in privilegijem, ki jih običajno ti naslovi tudi prinašajo.

Prav s tega stališča je zame izjemno pomembna izjava lastnika in predsednika Juventusa Andree Agnellija, ki se je že vnaprej odrekel naslovu italijanskega prvaka v primeru, da se aktualno prvenstvo ne bi moglo odigrati do konca in bi vodstvo tekmovanja scudetto torinskim črno-belim dodelilo glede na trenutni vrstni red po odigranem nepopolnem 26. kolu. Če kdo, potem Agnelli ve, da tekme, dvoboja, prvenstva ni konec, dokler je dejansko ni konec (fino alla fine). Menim, da bi se po Juventusu morali zgledovati vsi. Brez izjeme. Tudi Liverpool in PSG. Tudi vsi smučarji. In tudi vsi slovenski klubi in športniki.

Foto. Guliver/Getty Images