Avtor: Klemen Verlič
23. 3. 2020, 17.55
“Osnovno načelo zame je, da se lahko vsi enakovredno pripravimo. Če to ni možno, naj se igre odpovedo. Vsi vemo, da še ni jasno, kako se bo kriza razpletla, kaj je z morebitnim širjenjem pandemije iz Evrope zdaj na druge celine. Če na igrah ne bo vseh, če tekmeci ne bodo pripravljeni, potem igre nimajo smisla. Tudi sam ne bi užival v kolajni, če bi del konkurence manjkal,” o olimpijskih igrah pravi Fabjan, ki je z Lucijo Polavder, Urško Žolnir, Tino Trstenjak in Ano Velenšek osvajal odličja na zadnjih štirih igrah, med njimi sta bili dve zlati.
“Letos igre zanesljivo niso izvedljive. Ne sme pa se zgoditi, da bi jih izsilili in bi bili športniki le orodje v rokah športnih funkcionarjev, ki bi igre izvedli zaradi pogodb in drugih obveznosti ter zadostili svojim apetitom,” še pravi 61-letni prvi mož celjskega Sankakuja Z’dežele in slovenske trenerske stroke.
Opozarja, da je zadeva veliko bolj kompleksna, kot se zdi, saj ne gre le za datum. “Mednarodne zveze bodo morale najti rešitev za posamične športe in za sisteme kvalifikacij. To je seveda boleče tudi za nas trenerje in športnike, saj se že tri leta pripravljamo na igre, velik del ima pot v Tokio zagotovljen, a ne vem, če zdaj ne bo prišlo do sprememb in bo šel naš trud v nič, kar se ne bi smelo zgoditi. To bi bilo nepravično, saj smo tik pred koncem štiriletnega načrta dela.”
V tem trenutku je več vprašanj, kot odgovorov. Tudi v zvezi z delom. Njegovi tekmovalci in tekmovalke se v tako rekoč nemogočih pogojih pripravljajo doma. “Vsak ima svoj plan in se javlja enkrat na dan. Delo je v izolaciji seveda močno oteženo, iščemo pa najboljše možne rezervne rešitve in sprašujem se, kje so zdaj vsevedni svetovalci, ki o športu vedo vse. Zdaj rabimo nasvet, kako se trenira na štirih kvadratnih metrih. Mi smo to nekako rešili. A zdaj šport potrebuje največ nasvetov in ne več tistih, zakaj je štirioglata utež boljša od okrogle. Vaditi se da tudi s steklenico, napolnjeno z vodo.”
Sam se boji tudi za usodo športa. Če kriza ne bo končana v zelo kratkem roku, bo šport po njegovem mnenju po njej zelo trpel: “Jasno je, da se s športom ne bo ukvarjal nihče. Najprej bo treba zagotoviti delovanje gospodarstva, da bodo imeli ljudje kruh in bodo lahko odplačevali kredite. Šport bo tukaj, to je razumljivo, nepomemben, a doživel bo hud udarec.”
Po drugi strani pa Fabjan poudarja, da bo to tudi konec funkcionarske dobe v športu z nočitvami in večerjami na banketih v petzvezdničnih hotelih. “Pametni funkcionarji bodo pač morali v gospodarstvo in tam pomagati reševati težave, lažne zadeve, ki so se vse bolj vsiljevale v šport, pa bo treba ukiniti. Športa, kot smo ga poznati pred 15, 20 dnevi, ne bo več. Posebej me seveda skrbi za borilne veščine, saj se bojim, da se bodo starši želeli izogniti vsakemu tveganju, torej tudi našim športom, mladi pa se bodo v teh dneh povsem posvetili drugim, nešportnim dejavnostim.”
Fabjan poudarja, da je v judo vključen že 50 let in da pričakuje, da se bo šport vrnil desetletja nazaj. “Mislim, da se bo treba vrniti v čase kampov, spanja v spalnih vrečah in podobnega, saj bo sponzorjev za šport manj. Vse to, kar smo poznali zdaj, na Japonskem sem bil z judom kar 38-krat in sam plačal le prve tri poti, se bo vsaj začasno spremenilo. Treba pa bo pogledati tudi, kam gre denar za šport, saj smo se zdaj že trudili s tem, da si izmišljujemo takšno in drugačno nepotrebno rekreacijo.”
V klubu pa v kriznih razmerah niso pozabili na širši družbeni kontekst, v katerega so lahko vključeni. Na svojih spletnih straneh pozivajo k odgovornemu ravnanju v času krize, intervencijskim skupinam v celjski regiji pa v klubu ponujajo tudi maske za zaščito.
