Avtor: Nejc Mravlja
26. 11. 2020, 14.25
Sreda, 25. november 2020, 13:14 po lokalnem času: argentinski dnevnik Clarín je na priljubljenem družabnem omrežju pravkar objavil vest o smrti Diega Armanda Maradone, enega od dveh največjih čarovnikov z žogo vseh časov. Zlati deček (orig. El Pibe de Oro) je po operaciji možganov pred dobrimi 14 dnevi zapustil bolnišnico v La Plati in mirno okreval v domači oskrbi. Mnogi smo verjeli, da je bitko s smrtjo znova prebrisano obrnil v svojo korist. Aprila 2004 (srčna anomalija), marca 2007 (hepatitis) in, če smo skromni, še nekajkrat bi kmalu moral poravnati račune za vehementen način življenja, v katerem ga nihče ni pustil pri miru. Niti tokrat. Kabinet argentinskega predsednika Alberta Fernándeza je takoj po objavi novice razglasil tridnevno žalovanje. »Maradonova Argentina je postala svetovni prvak (1986) le nekaj let po koncu diktature in njenih grozodejstvih (1976-1983), štiri leta po Falklandski vojni, ki je pripadla Britancem,« je Diegov vpliv za Clarín osvetlil pisatelj Eduardo Sacheri. »Za našo srečo in žalost je Maradona trpel stare in nove, globoke in površinske rane. Najsibo Messi ali kdo drug – Diegovo ero bo težko ponoviti. Gre za vprašanje usode. Ni pomembno, od kod Diego izhaja, važno je mesto, kamor je popeljal Argentince.«
Revščina, diktatura, kokain
Za Diegovo poreklo vedo vsi rojaki. Tako kot je Johan Cruyff petnajst let prej navduševal nizozemsko televizijsko občinstvo, je argentinsko občinstvo osupnil čokati deček, ki se je sredi črnobelega zaslona čarobno približal žogi in z njo vešče žongliral v premoru med polčasoma na tekmah njegovega prvega kluba Argentinos Juniors. »Imam par sanj. Igrati na Mundialu in ga osvojiti.« Z besedami, ki jih je tedaj 11-letnik z iskro v očeh izrekel v novinarski mikrofon, je dokončno omamil TV gledalstvo. Kot večina vrstnikov se je osnovnih nogometnih prijemov, trikov in vsega tistega, kar ni v programu klubskih akademij, priučil na znamenitih potrerih, širokih površinah, kjer se je žoga neprestano kotalila od zore do mraka.
Odraščal je v Villi Fiorito, velikem barakarskem naselju v južnem predmestju Buenos Airesa. Pri 16. letih je pri Koloradskih hroščih (vzdevek Argentinos Juniors) dočakal debi na članski prvoligaški ravni in si zacementiral mesto v udarni enajsterici. Čeprav v rdeče-belem ni osvojil lovorike (115 golov na 166 tekmah), je v veliki meri poskrbel za dvig ekipe v širši vrh domače nogometne elite. Še več. Februarja 1977 je star komaj 16 let in tri mesece pričel dolgoletno romanco s člansko reprezentanco. Nedozoreli najstnik je postal zvezdnik nacionalnega slovesa. Največji argentinski klubi so se posledično pulili za njegove usluge. V začetku 80. let ga je uspelo zapeljati Boci Juniors, a je strokovna javnost že tedaj vedela, da v bo kratkem sledila selitev v Evropo.
Prve lovke po desetki je stegnila Barcelona, a je vojaška hunta pod taktirko nadmočnega Leopolda Galtierija vložila veto na Diegovo selitev v Katalonijo. Še prej se je moral dokazovati pod zategnjenim domačim oblastnim jarmom in na španskem svetovnem vrhu 1982 zgledno braniti lovoriko. Štiri leta prej ga je kot še ne osemnajstletnika zmagoviti selektor César Luis Menotti tik pred domačim turnirjem umaknil s spiska udeležencev. Prvi neuspeh in začetek vznemirljive zgodbe s kraljevskim reprezentančnim tekmovanjem. V Španiji 1982 se Argentina ni izkazala in je komaj napredovala iz prvega skupinskega dela, v nadaljevanju pa neuspešno kljubovala Sócratesovi Braziliji in poznejši laureatki Italiji. Nesreča je imela mlade. Jezen nad predstavo soigralcev je Maradona nekaj minut pred koncem tekme z Brazilijo tekmečevega branilca Batisto brcnil v trebuh in na znamenitem stadionu Sarrià, v tedanji Espanyolovi nogometni školjki, prejel rdeči karton. Ne najboljša popotnica pred selitvijo k Barçi nekaj tednov pozneje.
Bitka za Bilbao
Navijači Blaugranas El Diezovega obnašanja niso pozabili. Dve sezoni na Costi Bravi sta sledili v podobnem slogu, do pravega sožitja s katalonskim ponosom ni in ni prišlo. Argentinec se je decembra 1982 spopadel s hepatitisom, se redno soočal z nasiljem tekmečevih branilcev (Andoni Goikoetxea mu je obrusil gleženj), trpel jezo predsednika Núñeza, bil nezadovoljen s svojimi predstavami in z neodobravanjem sprejemal nogometna prepričanja tedanjega Barçinega stratega Uda Latteka. Niti menjava na mestu vodje stroke in prihod nekdanjega argentinskega selektora Menottija tedaj predestiniranega najboljšega nogometaša na svetu ni vrnila na začrtano pot do uspeha. Maradona se je v Kataloniji izgubljal, pretežno v nočnem življenju. »Tu sem odkril kokain,« je pozneje priznal.
Postal je reden obiskovalec prodajalk ljubezni in zato še bolj zanimiv paparacom, ki ga niso več izpustili iz objektiva. Zbogom, prosto gibanje. Zbogom, svoboda. Prvo sezono v rdeče-modrem dresu je sklenil z naslovom pokalnega zmagovalca, ki ga leto zatem ni zmogel ubraniti. Za pogubno se je izkazala nepozabna bitka z Goikoetxeovim Athletic Clubom v Bilbau. Ne glede na nezavidljivo telesno višino (165 cm) se je boril z visoko dvignjenimi nogami, spretno dajal in prejemal udarce na način, kot se je naučil na potreru v Villi Fiorito. Navijaškim množicam se je prikupil tudi s tem, da je bil pravo nasprotje »pecha fria« (sl. strahopetca).
Dopolnil je 23 let in pol in se znašel na kariernem križišču. Doma je z Boco osvojil argentinsko prvenstvo, z Barcelono Copo del Rey, a pred njim se je razprostiralo morje izzivov. Do tedaj še nič ni pokazal v domači reprezentanci, za rojake edinem pravem merilu kakovosti nogometaša. Napočil je čas za izbiro, ki bi mu ključno ukrojila nadaljevanje športne poti. Po dveh nihajočih tekmovalnih zgodbah v Barceloni so se zanj potegovali angleški in italijanski klubi. Proti vsem pričakovanjem se je odločil za sredino iz drugega plana, za institucijo, ki je na Apeninskem polotoku komaj zmogla leteti nad rdečim območjem, in klub brez slavne preteklosti, vredne Diegovega talenta (svetla izjema je pokalni naslov 1976): Napoli.
Ko se strast dobitno pomeša z užitkom
Diego dejansko ni imel veliko izbire. Hotel je povrniti izgubljen zanos. Njegov nogometni zastopnik in prijatelj razvpitega pedigreja Jorge Czysterpiller, znan po hazarderstvu in reden gost neslavno proslulih paragvajskih igralnic, se je sestal z Napolijevim predsednikom Corradom Ferlainom, ki je poldrugo desetletje na čelu kluba iz Kampanije skušal ornamentirati s posebno okrepitvijo. Sloviti l’Ingeniere je glasno vzkliknil: »Kdo je najboljši igralec na svetu? Potrebujemo ga!« A v to je morala privoliti katalonska stran. Ta je za Diega tudi z odmevnim medijskim lajanjem želela na vsak način iztržiti največ, a je v svojem zanosu potrdila reklo, da pes, ki laja, pogosto ne grize.
Na ta gumb je močno pritisnil Ferlaino in dejal: »20 milijard lir (danes dobrih 15 milijonov evrov)? Niste resni! Moja ponudba je 13 milijard lir (10 milijonov evrov) v treh obrokih v treh letih z garancijo italijanske centralne banke?« 5. julija 1984 se je več kot 82000 tifozov nagnetlo na tribune stadiona San Paolo, da bi videli zlatega dečka iz mesa in kosti. Tribune so bile prekrite s številnimi preroškimi transparenti: »Diego, uresniči naše sanje!« Navijaške želje so kmalu postale resničnost.
Leto 1986: angel z umazanim obrazom
Kar je sprva spominjalo na plan B ali na samomorilsko misijo, se je kmalu izkazalo za več kot donosno kupčijo. Pravi igralec v pravem trenutku na pravem mestu. El Pelusa je iz novih soigralcev znal iztisniti največ (nekaj podobnega mu je dve leti zatem uspelo z reprezentanco na Mundialu v Mehiki). Napolijevi navijači se z nobenim predhodnikom niso tako hitro in močno poistovetili kot prav z zlatim dečkom iz Ville Fiorito. V njihovih očeh je postal ‘terrone’, južnjak, ki je prišel od nikoder. Na vrhuncu moči in forme je Maradona hitro pozabil na nestanovitne katalonske predstave, a mu stalno igranje ni odvzelo preveč energije, da bi se odpovedal mamljivi vročici neapeljskih noči. Spogledovanje z lokalnimi brhkimi mladenkami se je stopnjevalo do točke, ko se je leta 1986 zgodil prvi nezakonski otrok. Zanemaril ni niti ljubezni do belega prahu in ob že tedaj preveč površnih doping kontrolah pogosto prosil soigralce, naj v analizo namesto njegovega oddajo svoj vzorec.
Telo mu je tedaj še omogočalo razuzdan način življenja. Z Napolijem je prvo sezono sklenil na osmem mestu italijanske prve lige, drugo leto na tretjem. Najboljše je šele prihajalo. Vmes je z reprezentanco v Mehiki 1986 skočil na planetarni prestol in kot še nihče dotlej zaznamoval najodmevnejše žogobrcarsko tekmovanje. V znameniti generaciji Brazilije iz leta 1970 se je Pelé lahko stalno oprl na imenitne soigralce Gersona, Tostãa, Jairzinha, Rivelina in ostale. Diego je v nekdanji domovini Aztekov večino dela opravil sam. V epskem četrtfinalnem dvoboju z Anglijo je v razmiku petih minut demonstriral dva obraza svoje hudičeve nravi: z božjo roko je dosegel najbolj ikoničen gol v zgodovini svetovnih prvenstev, drugi napadalni preblisk pa prispeval z epskim slalomom, v katerem je osmešil več kot polovico nasprotnikovega moštva. V omenjenih dejanjih se je javnost dokončno prepričala v Diegovo zmes virtuoznosti in uličarstva »angela z umazanim obrazom«, kot je najbolj znamenite reprezentante v modro-belem dresu v sijajni knjigi z istim naslovom opisal Jonathan Wilson. O Maradonovem razkošnem talentu vključno ni dvomil nihče več. Niti Barcelona. Kot kapetan izbrane vrste lumpov je El Pibe de Oro upravičil vzdevek in v srednji Ameriki dvignil najbolj cenjeni pokal. Južnjakovo maščevanje je uspelo.
Slavje pod Vezuvom, pozitiven test na kokain in bitka preveč
Klubske sezone se za sveže osvajalce reprezentančnih vrhov praviloma pričenjajo s kopico težav. Povsem drugače je bilo z Diegom, ki je v svojem tretjem tekmovalnem poglavju pri Napoliju zlati val prenesel pod Vezuv in se s Partenopei okitil z dvojno krono. Tresel se je ves Mezzogiorno. Po Cagliariju Gigija Rive leta 1970 je šele drugič v zgodovini instituciji z razširjenega juga uspelo prehiteti konkurenco v prvoligaškem maratonu. Tifozi so priložnost ovekovečili s številnimi grafiti, ki še danes krasijo neapeljske ulice: »Nebesa lahko počakajo, mi jih že poznamo«, »Neapelj, odpri oči in poglej v nebo, ki edino ostaja nad tabo«. Diegovemu Napoliju je kmalu šlo še bolje in je spomladi 1990 znova osvojil scudetto pred izjemnim Sacchijevim Milanom, leto prej pa po zmagah nad Bordeauxom, Juventusom, Bayernom in Katančevim Stuttgartom v vse bolj polno vitrino dodal še Pokal Uefa. Tistega majskega večera 1989 se je zgodil odločilen prelom. Corrado Ferlaino je Argentincu obljubil, da bo po finalu lahko zapustil Neapelj, a predsednik ni želel postati tisti, ki bi za navijače božanskemu Diegu omogočil beg iz vznožja Vezuva. Leto pozneje je dosje znova padel na predsednikovo delovno mizo. V polfinalu svetovnega prvenstva v Italiji sta El Diez in La Albiceleste izločila gostiteljico turnirja po izvajanju enajstmetrovk v … Neaplju.
Nogometna Italija mu tega »zločina« z izjemo Kampanije nikdar ni odpustila. Pa vendar: bi se sploh lahko razpletlo drugače? Diegova sedma in hkrati zadnja sezona na Apeninskem polotoku je postala pričakovano usmerjena v slepo ulico z edinim možnim razpletom. Marca 1991 ga je pospešilo odkritje jemanja prepovedanih poživil (uganili ste, kokaina) in 15-mesečni suspenz. Ferlaino, ki je magično desetko leto prej skoraj prodal Olympiquu iz Marseilla (manjkal je le igralčev podpis), mu je dokončno odtegnil podporo. Maradona je zapustil Neapelj kot kradljivec. Po skoraj letu premora se je pridružil Sevilli, v družbi Davorja Šukerja in Diega Simeoneja odigral spodobno sezono (8 golov na 29 tekmah), a daleč od svojih visokih standardov. Podobno kot v mnogih primerih odsluženih glasbenikov, ki na stara leta želijo obuditi svoje zlato obdobje, in pogosto trpkih zapoznelih vrnitvah boksarjev iz zasluženega pokoja se je začel padec v globoko brezno propada. Pri Newell’s Old Boys in v Boci, kamor se je sredi 90. let vrnil po zadnji dotik slave, je bojeval nekaj bitk preveč. Čeprav je bilo pomežik genija sem ter tja še zaznati, so navijači zaman čakali na nov Južnjakov grom.
Lahko bi sodeloval celo na petih svetovnih prvenstvih, a je igral »zgolj« na štirih, ki v celoti povzemajo sinusoido njegove kariere. Leta 1990 je v dresu Albiceleste v vlogi branilke lovorike klonil že na prvem izzivu, a dospel do finala, kjer je argentinske sanje po izmišljeni enajstmetrovki pokopal Andi Brehme. Poraz, ki so si ga želele Nemčija, Italija in Fifa. Diegu ni bilo nič prihranjenega. Štiri leta pozneje se je vrnil med žive zahvaljujoč petični pripravi, ki ji je njegovo telo komaj zmoglo slediti, a si je s pozitivnim testom na efedrin zadal samomorilski strel v koleno in se dokončno poslovil od reprezentance, ki v nadaljevanju prvega ameriškega mundiala oslabljena ni uspela ponoviti zanosne vsebine iz prvih dveh tekem. Maradona se je še drugič zapored zlomil na planetarnem odru. Po koncu nogometne kariere je sledilo podobno nadaljevanje. Nizal je trenerske epizode v domovini, na bližnjem vzhodu, v Mehiki, zdelo se je, kot da ni ustvarjen za novo vlogo in poklic.
Deček iz Ville Fiorito je domači potrero v nekaj letih zamenjal za zvezdniški rock’n’roll, ki mu ga je omogočila neizmerna nadarjenost, a za novo življenje ni bil opremljen s pravimi orožji, niti ni bil obdan z ljudmi, ki bi ga pred preštevilnimi stranpotmi znali ustrezno zaščititi. Od Buenos Airesa do Neaplja, od Barcelone do Seville … njegovo življenje je prepogosto spominjalo na pekel, iz katerega se ni zmogel dvigniti niti v objemu lastnega doma. Običajni pogovori s prijatelji in umirjeno vsakodnevno življenje stran od soja žarometov so bili zanj nedosegljiv ideal. Hudičeva nrav se je počasi in vztrajno pričenjala obračati v njegovo škodo. Izvajati njegovo umetnost na najvišji ravni zaobjema neskončno ljubezen do žoge, a zahteva vsaj tako visoko raven predanosti. Planetarno spoštovanje si je zaslužil predvsem zato, ker je postal kontroverzna pop ikona, daleč od prvakov in šampionov tipa Pelé, Cruyff, Beckenbauer, Cristiano Ronaldo. Diego Armando Maradona je bil in bo ostal idol Južnjakov, mož, ki je izšel iz tretjega sveta, iz pozabljene polovice, bil prijatelj Fidela Castra, Huga Cháveza in desničarskega predsednika Argentine Carlosa Menema na eni strani, hkrati pa posnel oglas za najbolj priljubljeno brezalkoholno pijačo. Biti genij nikakor ni enostavno …
Foto: Šport TV
Vir: youtube.com, Twitter.com
