šport TV 1 logo
19:55 PRVIČ
Jan Pancar V družbi prvakov
šport TV 2 logo
19:00
Bilbao - Real Madrid Španska liga
šport TV 3 logo
19:30
Krim - Savehof EHF Liga prvakinj

Da Juventinom ne bo treba več v cirkus …

Avtor: Gregor Gajšek
23. 4. 2019, 14.11

Juventus je v soboto osmič zapored, skupaj pa že 35. osvojil naslov najboljšega v italijanskem kampionatu. Dosežek, vreden vsega spoštovanja, so navijači proslavili približno tako navdušeno, kot da bi belo-črni zmagali na nekem obskurnem pripravljalnem turnirju. Tudi med nogometaši in strokovnim vodstvom kakega posebej norega in nebrzdanega veseljačenja ni bilo.

Glavni cilj Juventusa v tej sezoni je bil seveda srebrni pokal z velikimi ročaji, ki ga je v zadnjih treh letih ponosno dvigoval Sergio Ramos. A tudi 23 let po tem, ko so Vialli, Del Piero, Ravanelli in drugi pokorili Evropo, Stari dami ni uspelo.

Potem ko je Allegrijevo »škvadro« popolnoma potolkel Ajax, je najprej sledilo razočaranje, nato kritiziranje, zdaj pa se komentatorji počasi obračajo že k naslednji sezoni ter nizajo predloge, sugestije, prepričanja o tem, kaj bi bilo treba narediti, da bo Juve leta 2020 končno spet stal na vrhu Evrope.

Pomladitev moštva ter ohranitev aktualnega stratega je ena od zahtev oziroma smernic. To seveda nujno pomeni velike spremembe v igralskem kadru, ki je med najstarejšimi v Serie A. Eden tistih, ki naj bi imel glavno besedo pri vsem skupaj naj bi bil kar Ronaldo oziroma CR7, ki naj bi od Paraticija pričakoval nakup določenih igralcev, kot so Rapahel Varane, Kostas Manolas, Tanguy Ndombele, Isco, Federico Chiesa in Joao Felix. Seznam igralcev, ki jih Juventusu za prihodnjo sezono ponujajo mediji, je še bistveno daljši.

Nekateri menijo, da bi bilo treba hkrati z obsežno spremembo igralskega kadra zamenjati tudi trenerja. Na mestu velikega Maxa bi najraje imeli Zidana, a je bila ponudba Florentina Pereza očitno boljša. Potem sta tu Deschamps in Pochettino , nekateri stavijo na Conteja.

Moje mnenje je nekoliko drugačno. Če se najprej ustavim pri igralskem kadru, želim izpostaviti, da ima Juventus po mojem prepričanju na veliki večini igralnih mest že ta trenutek boljše ali vsaj tako kakovostne nogometaše kot Ajax ter da posledično ni potrebe za velike spremembe in razmetavanje denarja. Paulo Dybala je zame vrhunski nogometaš. Hiter, spreten. Vrhunsko obvlada žogo in ima močan ter tehnično dovršen strel.

A nenadoma je ta Dybala postal nogometaš, ki ni več dovolj dober za Juventus. Proti istim izhodnim vratom kot mladi Argentinec naj bi se po koncu sezone napotil tudi Pjanić – vrhunski vezist, sposoben čarati z žogo.

A če je kdo mislil, da bo Pjanić novi Pirlo, se je uštel. Nihče ni in ne bo enak Pirlu.

Moja poanta gre v to smer, da so tako Dybala kot Pjanić, pa seveda tudi Bernardeschi, Kean, Ronaldo, Bentancour, Alex Sandro, Douglas Costa, Cuadrado, Cancelo sposobni igrati vrhunski, gledljiv in atraktiven nogomet. To niso igralci, ki bi bili programirani zgolj in samo za slog, ki ga neguje študiozni in preračunljivi Allegri. Iz tega izhaja moje prepričanje, da je ta Juventus, z aktualno postavo, sposoben igrati tako kot igra Ajax. Tu pa pridemo do bistva problema Stare dame.

Slog igre in nogometna filozofija. Trenutno Juventus deluje v to smer, da poskuša svojo igro podrediti nasprotniku, mu s taktično prilagoditvijo igralnega sistema odvzeti vse njegove napadalne potenciale ter potem z ravno še zadostno angažiranostjo v napadu – včasih tudi na silo – priti do zmage. Dva gola v povprečju na tekmo v tej serie A in to je to. Vse, kar šteje, je zmaga. V tej Juventusovi maksimi ni prostora za presežke, ni prostora za estetiko, ni prostora za zabavo. Če želite vse to, pojdite v cirkus, je pred kratkim navijače oštel Allegri.

A strateg Juventusa je zanemaril dejstvo, da tak nogomet – atraktiven, vznemirljiv, hiter, nepredvidljiv, celo nekoliko romantičen in učinkovit – na Stari celini zmaguje. Kluba, ki gojita obrambni slog, ki taktizirata, ki stavita na fizično moč, ki zmagujeta iz protinapadov – Juventus in Atletico Madrid – sta vselej ostala praznih rok, četudi sta se prebila do finala. Tam je v zadnjih petih letih zmagoval Nogomet.

Na tem mestu se postavlja vprašanje, ali je Allegri, ki je petkrat dobil potrditev, da njegova usmeritev ni prava za naskok na evropski tron, strateg, ki lahko Juventus – v tej ali drugačni postavi – pripelje do ultimativnega cilja belo-črnih. Moj odgovor je negativen. Allegri se bo vselej, ko bo šlo zares, zatekel k taktiziranju. Verjamem, da lahko posnema Ajax, da lahko igralce natrenira, da bodo igrali tekoče in tudi lepo v formaciji 4-3-3, ne verjamem pa, da bo tako igral, ne glede na nasprotnika, kot to med drugim recimo počne Klopp pri Liverpoolu.

Če torej trener (morda) ne bo Allegri, kdo bi potem lahko bil? Veliko se piše in govori o Conteju. Menim, da Conte ni prava rešitev. Pochettino? Ne vidim pravega razloga, da bi zapustil Tottenham. Kot možna naslednika Allegrija imam v mislih dva italijanska strokovnjaka. Prvi je Maurizio Sarri, drugi pa Gian Piero Gasperini.

Nekdanji toskanski bančni uslužbenec je v treh sezonah z Napolijem dokazal, da je tudi v italijanski ligi mogoče igrati tako, kot danes igra Ajax. Pod njegovim vodstvom je bil Napoli pravi in edini italijanski antipod Juventusu, ali če hočete popoln anti-Juve. Sarrijev Napoli je igral lepo, navdušujoče, učinkovito, sodobno. In s takšno igro je prav pred letom dni sredi Torina pometel z Juventusom. A Napolijev patron De Laurentis je, namesto da bi bil potrpežljiv in moštvo nadgradil z enim ali dvema igralcema, raje spodil Sarrija ter Napoliju in italijanskemu nogometu napravil težko popravljivo škodo. Torej, Sarri je tisti, ki menim, da lahko Juventus približa igralskemu slogu Liverpoola, Ajaxa, Barcelone, M. Cityja.

Drugi, ki kot edini v aktualni Serie A poskuša igrati podobno, kot je igral lani Napoli, a je od takšne igre še kar daleč, pa je Atalantin strateg Gasperini. Nenazadnje je s silovito, hitro in učinkovito igro Atalanta Juventusu prizadejala najhujši poraz v tej sezoni (0:3). Gasperini ima za razliko od Sarrija še eno pomembno vrlino: odlično zna razporejati minutažo med svoje varovance ter na ta način vsakemu izmed njih da vedeti, da je zanj in za moštvo pomemben. Za nameček pa je Gasperini znan tudi po tem, da zna delati z mladimi, jih uvesti v člansko moštvo ter jih pripeljati do tega, da igrajo vrhunski ter hkrati lep nogomet.

Torej, z Allegrijem ali s kom drugim, s temi ali drugimi nogometaši, Juventus lahko po evropski kroni poseže le tako, da v prvem koraku svojo trenutno prevladujočo nogometno filozofijo postavi v kot ter jo označi za zastarelo. V drugem koraku pa mora poseči po najnovejših smernicah igranja vrhunskega nogometa. To nenazadnje ne bi bilo blagodejno zgolj za Staro damo temveč tudi za vse najboljše italijanske klube, ki se še vedno bistveno preveč zatekajo k prvinam žlahtnega, a antičnega calcia. V nasprotnem primeru se bodo Juventini čez leto dni veselili še devete zaporedne tolažilne nagrade.

Foto: Guliver/Getty Images

Priporočamo še

1

Cagliari, ne odhaja(j) poletje...Več

2

Niko Kovač, vprašanje časti...Več

3

Izkušnje in zmagovalna miselnost...Več

Najbolj brano ta mesec

1

SIMULACIJA LETA? Tako je branilec Torina želel izključiti Ronalda (video)...Več

2

VIDEO: Buffon prejel gol, kot ga še v Fifi ne boste videli...Več

3

VIDEO: Super Jojo z utekanjem in golom osmešil obrambo Napolija...Več