Avtor: Nejc Mravlja
25. 3. 2021, 12.12
63-letni strokovnjak iz Lombardije se je v dolgoletni karieri nemalokrat spomnil na čarobne besede enega svojih vplivnejših mentorjev Giovannija Trapattonija. »Trener je velikokrat obsojenec, ki čaka na končno sodbo, a nikoli ne ve, kdaj se bo zgodila.« Da bi prehitel rablja, se je že v preteklosti odločal sam pospravljati umazano perilo. Samovoljno je sklenil svoje trenerske pustolovščine pri Lecceju, Hellasu iz Verone, v Valencii in ne nazadnje v vlogi selektorja italijanske reprezentance, ne da bi zahteval odpravnino. »Denar je bil vselej drugotnega pomena,« se glasi ena njegovih pogosto izrečenih povedi. Dovršenih čarovnij z žogo željno občinstvo je tako skoraj prepričal, da se v začetku lanskega novembra na vroče delovno mesto vodje Fiorentinine stroke ni vrnil zgolj zaradi plemenitenja tekočega računa, temveč ga je v prvi vrsti zamikal poskus dviga Lilij iz sivega povprečja 12. mesta na prvoligaški lestvici, posledice skromnega uvoda v novo sezono. Štiri mesece pozneje je ugotovil, da se ni veliko spremenilo. Vijoličasti bodo v aprilske prvenstvene boje krenili kot 14., še bistveno bolj zaskrbljujoča je skromna vsebina, ki je na papirju domiselno sestavljen igralski mozaik nikakor ne uspe preseči, prej obratno. Za tako tenkočutnega in k tradicionalizmu zapriseženega moža očitno preveč in posledično je Prandelli v torek kar sam povlekel prelomno potezo.
Umik je beseda, ki se pogosto znajde v Prandellijevem življenjepisu. Fiorentina je klub, v katerem je dokončno izpilil in skrbno pološčil svoj strokovni pedigre. Med leti 2005 in 2010 je Toskance dvakrat povedel do visokega četrtega mesta med domačo prvenstveno smetano in jim enkrat omogočil nastop v Ligi prvakov. Lilije so si pod njegovo taktirko spomladi 2008 ubrano priigrale polfinale Pokala Uefa, kjer jim je vrata raja zaloputnil škotski Rangers. A moža s skrbno urejeno pričesko si bo javnost zapomnila po nečem drugem – po vestnem zatekanju k nogometni prvinskosti. »V duši slehernega nogometaša se skriva zmes volje in želje po zmagi. Na trenerju je, da igralcu dopove, da do uspeha vodi le nadpovprečna vsebina,« je novembra 2012, nekaj mesecev po uspešni epopeji na Euru v Ukrajini in na Poljskem, kjer je radoživo in ravno prav vihravo Italijo pripeljal do velikega finala, izpostavil v obširnem pogovoru za slovito Gazzetto. Ko Prandellijeva načela ponotranjijo igralci, se zdi, da mu ekipa postaja vse bolj podobna. Prežeta z uglajenostjo in sem ter tja povišanim odmerkom sicer umerjenega žogobrcarskega uživaštva je njegova Fiorentina delovala kot skrbno uglašen, a nikakor ne pretenciozen simfonični orkester, ki je v središče pozornosti pogosto izvrgel kakovostne solistične vložke. Tisto moštvo je delovalo v harmoničnem vzdušju, z nasmeški na obrazih in je morebitne šume reševalo z obilico solidarnosti … Ob spremljanju Violinih predstav se je marsikateri opazovalec spomnil na uživajoče preživljanje popoldanskih uric v prijetnem ozračju toplega toskanskega podnebja v objemu znamenitih cipres. Za Prandellija bi bolj kot trener veljala oznaka kipar. Kot najimenitnejši plastiki je v svojih stvaritvah upošteval zakone umetnosti. Z odkritosrčnostjo in metodičnim pristopom do navijačev in medijev pa je le stežka sledil v sodobnem športu vse bolj zadušljivi prežvečeni retoriki, pogosto narobe razumljenim izjavam, udarcem pod mizo, zahrbtnostim in s figo v žepu izrečenim obljubam.
Pred jesensko vrnitvijo v Firence si ni niti predstavljal tako hipnega zaključka drugega mandata v vijoličastem klubu. Bil je prvi, ki je priznal del krivde za stagnacijo in misli izlil v zajetno pismo, namenjeno zvestim Violinim tifozom. »S trenutnim položajem težko shajam. To službo sem sprejel iz ljubezni do kluba in veselja do dela, gnal me je entuziazem novih lastnikov. Morda me je zaslepila prav pretirana navezanost na mesto, da se nisem prej zavedel znakov pretresa …« Težko je izluščiti dejanski razlog za zapisano žalostinko. Če gre razumeti Prandellija, je ta obstal na postaji, medtem ko je vlakovna kompozicija nogometnega razvoja odpeljala v negotovo prihodnost. »V zadnjem času je v meni rasla vse večja senca in je celo povzročila, da na stvari gledam drugače … Zavedam se, da bi to bila lahko zadnja pika v moji trenerski karieri. Nimam za čem in nočem za ničemer žalovati. Morda me svet, ki sem mu namenil vse življenje, ne prepozna več za svojega. Stvari se odvijajo hitreje, kot sem si predstavljal. Verjamem, da je napočil pravi trenutek za prelomno odločitev, da v sebi znova poiščem, kdo v resnici sem.« Njegova trenerska metoda, v kateri se zlahka razbere petičnost in občutljivost za sleherno podrobnost, mu je iz telesa očitno iztisnila vse energijske sokove. Kam jo bo ubral Prandelli? Najprej v Orzinuovi, očetovo rojstno vas, kjer prebiva, ko ni na trenerskih misijah. Tam bo iz okna prvega nadstropja lahko nemoteno spremljal vragolije z žogo na bližnjem igrišču za mini nogomet na dvorišču oratorija Jolly, kjer se vsakodnevno poti gruča nadobudnih mladeničev iz deprivilegiranih okolij. »Najprej so prostore oratorija oklepala številna razkošna drevesa, potem pa so se upravitelji čez noč odločili, da čisto vse posekajo,« je decembra 2018 navrgel za priljubljeni spletni portal l’Ultimo Uomo. » Prepričan sem, da se je s tem neznano kam izgubil tudi del poezije …«
Foto: Šport TV
