Avtor: Nejc Mravlja
12. 11. 2019, 10.39
Tekla je 65. minuta na spodobno zasedeni Sardegna Areni. Cagliari je vodil s 4-0 proti povsem razglašenemu tekmecu, a se s tem ni zadovoljil. Radja Nainggolan je ostal osamljen na 25 metrih od nasprotnikovega gola. Brez oklevanja je sprožil močan strel in … zbrano občinstvo je še petič v zgodnjem nedeljskem popoldnevu pozabilo na lačne želodce pred to pot znova zapoznelim kosilom. Gostujoči vratar Drągowski je s soigralci bledo spremljal simultanko od milanskega Interja izposojenega belgijsko-indonezijskega vezista. Z golom in triom asistenc je potrdil, da v novi sredini že lepo število tednov »hodi po vodi«. In ni edini.
Še pred popoldansko zasluženo zmago Lazia nad Leccejem je Cagliari začasno segel celo na tretje mesto, a je prekaljeni vezist znal umiriti žogico, ne nazadnje je sklenjena zgolj slaba tretjina prvenstva. »Jaz super junak Cagliarija?! Nikakor. Strinjam se, da je za nami odličen uvod v sezono in da iz tedna v teden kažemo všečen obraz. V prejšnjem krogu v Bergamu smo slavili z našo igro, danes smo si tekmeca podjarmili že v prvih minutah. Iz tedna v teden napredujemo, kar je potrditev popolnega zalaganja vseh vpletenih in rezultat neizmerne želje po uspehu.« Trezne besede karizmatično razvpite osebnosti, ki je prav na drugem največjem sredozemskem otoku prvič odmevno opozorila nase (med leti 2010 in 2014) in ki se je letos poleti po skromni sezoni pri Interju vrnila na Sardinijo s ciljem povrnitve delno zbledelega osebnega sijaja, z bivanjem v idiličnem okolju za rakom zboleli soprogi olajšati trpljenje, predvsem pa Cagliari ob prihajajoči 100. obletnici ustanovitve kluba vrniti v zgornji dom elitnega »calcia«.
Prestopni rok za čisto desetko
Vrnitev »Nindže« v »obljubljeno deželo« so mnogi strokovnjaki ocenili za temeljni kamen letošnje poletne nogometne tržnice na razširjenem italijanskem škornju. Šlo je za nadaljevanje razumno zastavljene klubske vizije in sad dela skupka mož, ki so prevzeli vajeti Cagliarija poleti 2014. Pridobitev Nainggolana je pomenila »izkoriščeno priložnost«, kar je ob igralčevi predstavitvi izpostavil predsednik Tommaso Giulini. Slednji je s sodelavci tedaj še skrival prihajajoče okrepitve. Šele 15. mesto v minulem prvenstvu samo po sebi še ni ponujalo dovolj zapeljivega izhodišča in mikavnosti za odmevnejši prestopni rok, kar je 42- letnik pravočasno spoznal. Odkar je prevzel vodenje rdeče-modrih, niti eno tekmovalno obdobje ni bilo lahko. Dokaz je prva sezona, ko je klub sestopil v pekel druge lige. Na sprožilni moment ugodnejšega razvojnega cikla pa je bilo potrebno čakati le 12 mesecev. Ekspresna vrnitev med elito spomladi 2016 je z uspešno izrabo omejenih prihodkov omogočila Cagliarijevo stabilizacijo med smetano domačega ligaškega žogobrca in ga umestila med finančno najbolj zdrave klube.
Ko je uprava Interja spomladi potrkala na vrata klubske pisarne v barviti sardinski vasi Assemini, da bi s čekom za 45 milijonov evrov (plus dodatki) v svoja nedra zvabila nadarjenega Nicolòja Barello, v zadnjih letih nesporno najbolj obetavnega igralca iz rdeče- modre akademije, je sledil hipen odziv. »Vso kupnino za Barello smo vložili v skok čez visoko oviro.« Ne, ne, Giulini v kratki oktobrski izjavi za italijanski Sky ni spomnil na zaljubljenost v konjski šport, še manj na priljubljeno atletsko disciplino. »Barellov razvoj sem spremljal od začetka. Pri nas je iz Primavere napredoval v člansko reprezentanco, kar mu je dvignilo vrednost. Kot zamenjavi zanj smo privedli Marka Roga in Nahitana Nándeza, z njima pa okrepili konkurenčnost.« Z razlogom je izpostavil prav hrvaškega in urugvajskega reprezentanta, čeprav je klubu v celoti uspel izvrsten prestopni rok. Dokaz? Po dveh uvodnih domačih porazih z Brescio in Interjem, dveh težjih poškodbah prvega vratarja Alessia Cragna in Leonarda Pavolettija, prvega strelca ekipe v prejšnji sezoni s 16 goli, se je majoneza odlično prijela in Cagliari po 1. septembru ni več izgubil tekme
Da bi slavje ob jubileju postalo še lepše …
Da bi čim bolj nazorno pojasnili Cagliarijev dvig iz povprečja, je potrebno začeti s shemo 1-4-3-1-2, ki jo je trener Rolando Maran prvič uporabil v 3. krogu na dvoboju s Parmo. Za parom Giovanni Simeone-João Pedro (skupaj 10 golov) kot povezovalec niti v igri deluje Radja Nainggolan, ki mu hrbet krijejo trije gibki, neizprosni, tehnično in fizično čvrsti vezisti. Vse naštete odlikujejo odzivnost, zdrava agresivnost po izgubljeni žogi in nenehna težnja k napadalni usmeritvi. Vodila, ki so ob zavzeti izvedbi zlomila številne tekmečeve obrambe in to ne zgolj doma, kot se je dogajalo še v minuli sezoni. Otočani so z izjemo prvega kroga zadeli na vseh prvenstvenih izzivih, skupaj z Interjem pa trenutno premorejo drugo najboljšo obrambo lige. Ekipa cveti v vse smeri, na kar je po prepričljivi nedeljski zmagi spomnil 56-letni trener: »Ne morem se znebiti občutka, da od konca poletja naravnost lebdimo. Igralci se vsakodnevnih nalog lotevajo z nasmehom na obrazu. Tudi po zmagi v Bergamu (3. novembra, 2-0) so ostali mirni, prestižen uspeh jim ni zmešal glav. Hočem, da moštvo ostane zbrano, še posebej, ker je bilo poleti precej spremenjeno in deluje skupaj le nekaj mesecev. Na vseh področjih se še lahko izboljšamo in nadaljujemo z rastjo.«.
Predsednik Giulini si ob opazovanju poliranja članske ekipe mane roke. Klub bo prihodnje leto praznoval častitljivo stotico in 50 let od čarovnij Gigija Rive, ki je kot vodja nepozabne generacije (vratar Enrico Albertosi, hitro krilo Angelo Domenghini, neizprosni branilec Comunardo Niccolai, vselej hvaležni napadalec Bobo Gori …) pod taktirko »filozofa« Manlia Scopigna v 5. krogu zavzel vrh lestvice, ga do konca sezone ni prepustil konkurenci in osvojil do danes edini naslov prvaka, se zdi, da se bo s strani lokalnega prebivalstva odkrito ljubljeni Casteddu tokrat izognil vnovičnemu neizprosnemu bojevanju za obstanek. »Ko sem pričel novo zgodbo, je bil moj cilj do častitljivega jubileja nadgraditi to, kar imamo. Spomladanska polovica prvenstva bo dokazala, ali smo tega sposobni. Najprej se moramo izogniti padcu v rdeče območje.« Zagotovo obetavna usmeritev za sredino, ki se bo leta 2023 preselila na nov imeniten stadion in se je še ne tako daleč nazaj več ukvarjala z rasističnimi prestopki svojih navijačev kot s predstavami ekipe na travnih rušah. Uresničitev evropskih sanj? Na odgovor bo potrebno počakati še vsaj nekaj mesecev, čeprav se je težko znebiti občutka, da je pomik v pravo smer učinkovito opravljen. V Cagliariju poletje še traja.
Foto: Šport TV
