Avtor: Žiga Ikič
1. 5. 2020, 14.35
Bližamo se prelomni točki, ko se bodo vodilne strukture počasi morale opredeliti o nadaljevanju prvenstev po svetu, kar seveda vključuje tudi tista iz skupine petih najbolj čislanih na planetu Zemlja. Očitno so v Franciji že podpisali kapitulacijo in uradno zaključili z najboljšima dvema ligama in podelili naslove ter nazive, mesta v Evropi, vročili sestopa med drugoligaše in dve ekipi razveselili z nadgradnjo med elito.
Ostala državna prvenstva velike peterice še nimajo dokončne odločitve, tudi če se bo sezona nadaljevala, pa bodo prizorišča še nekaj časa brez prisotnosti navijačev. “Le nekaj okuženih ljudi med 60.000 gledalci na stadionu lahko znova zaneti nekaj zelo resnega,” je za Times dejal ameriški epidemiolog Zach Binney. Saj ne, da so ZDA a priori glas, ki mu je treba sveto prisluhniti, vseeno pa v boju s še vedno neznanim sovražnikom previdnost nikoli ni odveč.
In kdo ve, če ne bo prav virus predstavljal odločilen potisk k povsem novem pristopu izgradnje nogometnih stadionov in športnih prizorišč nasploh. Tega še posebej potrebujejo v Italiji, kjer imajo v veliki večini nogometne objekte krvavo potrebne obnove, prenove, morda celo potrebo po na novo zgrajenih stadionih.
“Nadzor, prostor, avtomatizem”
Fokus na Italijo, kjer je velika večina nogometnih stadionov še vedno tistih, ki so zrasli ob koncu 70 ali 80 let. Italija je leta 1990 gostila svetovno prvenstvo, desetletje prej pa evropsko. V takratnem valu so bili zgrajeni ali prenovljeni številni objekti, ki so kasneje doživljali le manjše lepotne korekcije. Tudi v veliki meri zaradi (ne)lastništva klubov, a na tej točki se v te podrobnosti ne bomo spuščali.
“Nadzor, prostor, avtomatizem”, so vodilo Marka Fenwicka. Fenwick je arhitekt in bdi nad tremi od osmih stadionov, ki bodo gostili svetovno prvenstvo leta 2022 v Katarju. Ključni točki njegovega pogleda pri izgradnji modernega nogometnega stadiona po pandemiji sta “žrtvovati kapaciteto na račun večjega osebnega prostora obiskovalca” in “uvesti uporabi brezstične tehnologije kolikor je le mogoče”, je Fenwick dejal za Corriere della Sera.
V prihodnje bo ključno, da bo medsebojni stik minimalen vse od vstopa v okolico stadiona do zapuščanja po koncu tekme. Pametni telefoni bodo z aplikacijami nadomestili plačevanje z gotovino pri točilnem pultu ali v klubskih trgovinah. Zelo pomembna bodo javna stranišča, ki bodo morala biti samoočiščevalna in z brezstičnim odpiranjem vode ter doziranjem mila.
Obvezno sedenje med tekmo? Ne, hvala!
Corriere della Sera navaja, da bi se lahko zgodilo celo, da bodo navijači primorani sedeti na svojih sedežih ves čas tekme. “Ne zaradi varnostnih razlogov, pač pa, da ne bi prestopali mej osebnega prostora ostalih gledalcev,” je dejal Stefano Perrone, svetovalec Serie A za managment na stadionih.
Hja, bi rad videl pravega navijača in navdušenca, ki bo ob zadetku svoje ekipe obsedel na svojem mestu. Pod prisilo. Nemogoče. Ne, hvala! Kdor pa v takšnem primeru dejansko zadrži običajen srčni utrip in zavrne sicer podzavestno reakcijo dviga zadnjice s stola in dviga rok k višku, pa ga težko okarakteriziramo kot nogometnega navdušenca in tipičnega obiskovalca nogometnih stadionov.
Kakorkoli, podobna mantra, kot zapis na samem uvodu uvodnega nagovora pričujočega besedila, je tudi, da je v vsem slabem vselej tudi nekaj dobrega. Te se držim tudi sam. V tem primeru je lahko prav aktualna kriza sprožilec sprememb v italijanskem nogometu (in športu nasploh), v katerem je prav infrastruktura tista, ki še caplja za sicer velikimi koraki naprej na ostalih področjih.
Foto: Guliver/GettyImages
