BLOG: Juventus umrl pod lastnim mečem

Kljub temu, da sem zadnje čase vsem razlagal, da sicer navijam za italijanske klube v Evropi, a da mi bo ob morebitnem neuspehu Juventusa proti Realu prav malo mar, ni ravno tako. Žal mi jih je. In to bom v nadaljevanju sestavka verjetno ponovil še velikokrat. Ker je res, to si moram priznati. A težko me kdo prepriča, da ima Stara dama kakršnokoli pravico izvajati ogorčenje in udrihanje zavoljo nepoštenega izpada. Nima. Juventus že ne. Gre namreč za klub, ki je definicija makiavelizma v nogometu. Cilj opravičuje sredstva, nas leta in leta uči torinski klub. Vse lepo in prav. A, kot so nam na srca polagali v otroštvu, vedno se najde večji norec, bolj pameten, močnejši in pomembnejši frajer.

Niccolo Machiavelli (kako zanimivo, Italijan) je ime, ki ga dobro poznate. Saj veste, “cilj opravičuje sredstva”. Juventus pooseblja vse to, tako zavoljo dokazanih in sankcioniranih nečednostih, kot tudi svojega položaja v nogometu in družbi na Apeninskem polotoku nasploh. Družina Agnelli je (verjetno) najmočnejša, najbolj vplivna družina v Italiji. Zaradi posla, nogometa in politične moči lahko odloča o marsičem. Bojda tudi o poteku prestopnih rokov, pravijo po zimskem prestopnem roku. Juventus pa je v zadnjih letih premočna ekipa, preveč uigrana ter kakovostna, da bi morala direktno vplivati na sodnike za svoje rezultate. Mu pa vsa moč in vpliv, hote ali nehote, prinaša tisto malo vetra v jadra, da vseeno še uspevajo iz tedna v teden nizati zmage, tudi ko igra ni lepa in si je nemara niti ne bi zaslužili. A to je vse naravno, to ni v nasprotju z zakonom (vsaj upam, da je temu tako) in vse je v službi rezultata. Tudi to je v dobi sodobnega nogometnega posla več kot razumljivo. A na tej točki je bilo povsem jasno, da bo nogomet nekoč nekdaj udaril nazaj. In je.

V razmaku le nekaj dni je pravzaprav Juve na lastni koži občutil karmo. Sobota, tekma s premočno zadnjim v Serie A, Beneventom, sodniški dodatek prvega polčasa, padec Pjanića v kazenskem prostoru in vehamenten odmik z roko glavnega sodnika. Nato pa, stop, pregled VAR in najstrožja kazen Juventusu. Sledi prednost z 2:1 in 15-minutni premor. Nato izenačenje malčka z juga, ki se nam vsem že prav pošteno smili, ker ne uspe premagati praktično nikogar in se mu teorija v boju za obstanek že pošteno izmika. Hitro za tem pa padec Higuaina, kot bi ga nekdo s strehe snel s snajperjem, hiter pisk najstrožje kazni in brez pregleda VAR, kljub prošnjam domačih, naj si vendarle vzamejo čas in si ogledajo posnetke. Ne. Gol, prednost 3:1 in praktičen konec tekme. In nov korak k scudettu.

Nato pa tekma Lige prvakov, kjer je Stara dama naletela na, kot sem izpostavil na začetku besedila, večjega, uspešnejšega, bolj pomembnega frajerja “izven lastne soseske”. In boleče spoznanje, da v Evropi ne ganeš kaj prida nikogar. Na prvi tekmi izključitev Dybale, ki je v ligi nikoli ne bi bilo, neprestano padanje po terenu, ki je, kakopak, ostajalo pospremljeno z rahlimi ironičnimi nasmeški. Na povratni tekmi pa enkratna predstava belo-črnih na zelenici in le še sekunde do popolnega preobrata. A tu nastopi nogomet. Tu nastopi karma, če želite. Vsem nam je zelo žal italijanskega prvaka, tudi zavoljo Buffonove usode se mi je orosilo oko (ne povsem zares), a nekje se je vse, kar se kopiči že leta, moralo vrniti. In se je. In zagotovo zelo boli, ker je bil trenutek (za Juventus) pa prav zares najbolj napačen. Sledijo ostre besede vodilnih z Agnellijem na čelu. Ostre puščice velikega Gigija. Geste Chiellinija, češ, podkupili ste sodnike. Boleče, pravim, zagotovo! A tu mora nastopiti samorefleksija in spoznanje, da se tako tekmeci v “domači soseski” počutijo iz tedna v teden. Tako se je počutil nenazadnje Tottenham na prejšnji stopnički Lige prvakov, vemo, da je trener Spursev javno izpostavil, da so pri Stari dami dokaj neposredno pritiskali na delivce pravice, ko jim ni dobro kazalo.

Pod črto. Nogomet je enako življenje. Lahko kažeš mišice, izsiljuješ in ne izbiraš sredstev za uspeh. In vse to lahko počneš tudi “by the book”. A v ozadju moraš imeti v glavi, da se lahko za vogalom zdaj, zdaj pojavi tisti večji, močnejši, bolj podel in pomembnejši frajer…