BLOG: Drama, kjer je ni. In je ne bo.

Vem, prestopni rok iz ljubiteljev nogometa vselej izvabi tisto najbolj primitivno, nagonsko. Vedno. Pozimi in poleti. Sploh pozimi, ko klubi, za katere stiskate pesti, želijo reševati sezono ali jo še dodatno nadgraditi. V tej luči se pogosto takšne in drugačne govorice povzpnejo v neslutene višave, a vseeno je treba zadržati določeno mero zdrave pameti, zadihati in ne delati drame iz vsega, kar nam servirajo mediji.

Naključje ali ne, v aktualnem januarskem prestopnem roku so bolj ali manj na tapeti napadalci. Ne katerikoli, napadalci s samega svetovnega vrha, napadalci z elitnega spiska, okoli katerih se vrtijo preštevilna ugibanja o selitvah. Bodisi o prestopih, posojah z možnostjo odkupa, z obveznim odkupom, za eno leto, za eno leto z možnostjo podaljšanja še za leto dni … Ni videti konca. A tu je treba ohraniti nekaj distance od vsega, kar preberete, v enačbo vključiti zdrav razum in preprosto kmečko pamet ter trezno stvari oceniti vsaj približno realno.

Jasno je, prvi prestop katerega od napadalcev, ki so bo zgodil, bo sprožil domino efekt. Verjetno bo to selitev Gonzala Higuaina iz Milana, pravzaprav pa iz Juventusa, v Chelsea. Za tem bodo verjetno sledile še selitve Piatka, Morate, Kalinića, Batshuayija … A v ta razred ne gre resno vnašati Maura Icardija, kapetana milanskega Interja.

Od začetka januarja se pojavlja n-število zgodbic, o Icardijevi selitvi, plači, preslabi ponudbi Interja za podaljšanje pogodbe, zahtevah gospe Nara/Icardi, sporih … Vse to, še preden so se vpletene strani sploh usedle za isto mizo in še preden je bila izrečena črka A o podaljšanju sodelovanja. Kot moteč faktor je to izpostavil tudi Mauro Icardi sam, ob tem je s pomočjo družbenih omrežij dal jasno vedeti, da se bo o podaljšanju pogodbe govorilo takrat, ko bo pač prišel čas za to.

In zdaj počasi prihaja, z naslednjim tednom se bodo deležniki začeli pogajati o podaljšanju pogodbe, v zadnjih dneh pa obe strani dajeta občutek, da se bo rešitev našla zelo hitro. Če bi Argentinec želel oditi iz Milana, bi to lahko v zadnjih letih storil večkrat. Če bo Inter Diegu Godinu namenil 6 milijonov evrov letne plače, potem bo svojemu kapetanu, vodji, obrazu kluba in prvemu strelcu brez težav ponudil vsoto, ki ga bo zadovoljila. Finance pri Nerazzurih več kot očitno niso težava, ko pa je ob tem prisotna še volja za skupnimi cilji, potem ovir ne bi smelo biti.