Avtor: Nejc Mravlja
9. 7. 2020, 10.48
Kdo ve, na kaj je Musa Juwara mislil v trenutku, ko je žoga po njegovem močnem strelu končala za hrbtom Samirja Handanovića? Najbrž na marsikaj. Ali na nič. Skrivnost je poznana le njemu. Toliko bolje, ker je njegov zadetek shizmatsko razdelil in osupnil nogometno Italijo. Najprej zato, ker je Bologni prinesel izenačenje (in postavil temelje poznejši zmagi) na stadionu Giuseppe Meazza proti Interju (2-1) in slednjemu dodobra priprl vrata scudetta. Še pomembneje pa je osvetlil pustolovščino 18-letnega Gambijca, ki mu je uspel članski strelski prvenec. Mukotrpna in pisana pot, ki jo je pred štirimi leti pričel na drugi strani Mediterana, je polna posebnosti in poudarkov, ob katerih onemi marsikateri še tako izkušeni avanturist. Prav z nedeljskim prebliskom je Juwara dodatno zaznamoval novo etapo v svojem sila neznačilnem procesu dozorevanja.
5500-kilometrsko iskanje sreče
Vrnimo se za hip v leto 2016. 14-letni Musa je po prezgodnji smrti staršev prebival v pozabljeni gambijski vasi Tujereng in sanjal le eno – postati profesionalni nogometaš. Najstniku z že tedaj izraženimi zametki prefinjene tehnike čaranja z žogo je kmalu postalo jasno, da samouresničitve ne bo dočakal na tleh »Obale z nasmehom«, kjer se polovica prebivalstva utaplja v revščini. Neustrašni Juwara se ni prepustil stihiji in je obe roki docela namočil v kotel s pogumom (pogum najbrž ni zadostna beseda). Sprejel je zahtevno odločitev: poiskati srečo v Italiji. Drago potovanje je v želji po Musovem uspehu plačal starejši brat, sezonski delavec na plantaži arašidov, glavnega gambijskega izvoznega artikla.
Za mlajšega brata se je začel več kot 5500 kilometrov dolg in slabih 80 ur trajajoč doslej najzahtevnejši življenjski izziv. Od članov širše družine in prijateljev se je poslovil z oprtanim drobcenim nahrbtnikom in zanemarljivo vsoto denarja v natrganem hlačnem žepu. Zmogel je prečkati Senegal, Mavretanijo, Zahodno Saharo, Maroko, Alžirijo in naposled Tunizijo, od koder so ga v družbi rojakov migrantov v pretesnem čolnu ilegalno povedli na Sicilijo. Na cilju večdnevne pustolovščine so ga vajeni podobnih nezakonitih prihodov sprejeli predstavniki Rdečega križa. Leta 2016 je na italijansko obalo v iskanju boljšega jutri dospelo več kot 25.000 afriških mladoletnikov. Na največjem sredozemskem otoku se je Juwara zadržal le za kratko in bil kmalu po pristanku poslan v sprejemni center na jug Apeninskega polotoka v Potenzo, mesto, ki ga od Neaplja ločujeta dve uri cestne vožnje. Tu je zarisal prve črte usmeritve svoje karierne zgodbe.
Ključna odločitev
Mladi Gambijec je nogometne veščine takoj preizkusil na ulici in si nemudoma pridobil nekaj prijateljev. Nekateri so ga priporočili trenerju lokalnega kluba Virtus Avigliano, ki domuje na obrobju Potenze. Z Vitantoniem Summo je hipoma razvil idiličen odnos oče-sin, kar je pozneje odločilno vplivalo na igralčev športni vzpon. Plečati trener je nadarjenemu najstniku celo omogočil bivanje pod lastno streho in mu ponudil priložnost na igrišču. »Ob prihodu je imel kopico težav, največ jezikovnih. Silil se je govoriti italijansko, a bilo je zelo težko. Njegova edina zahteva je bila, da mu omogočim šolanje. Že tedaj je vedel, da karierne poti v nogometu ali drugje ne bo mogel uresničiti brez izobrazbene in kulturne spremljave,« je v nedavnem pogovoru za calciomercato.com izpostavila Summova življenjska sopotnica Loredana Bruno. Musa je ob nogometnih igriščih pridno obiskoval šolske klopi, čeprav je prav na travnih rušah vse bolj odločno pilil razkošen talent.
To je počel tako zavzeto, da se je njegovo ime znašlo v beležkah oglednikov Chieva. Predstavniki tedaj veronskega prvoligaša so navezali stik s trenerjem Summo, kar je Gambijca silno osrečilo. Kot vsaka zgodba, se je tudi Musova zasukala v nepričakovano smer. Italijanska nogometna zveza (FIGC) mu je nastavila novo visoko oviro. Preprečila mu je podpis pogodbe s Chievom. Razlog? Nova pravila, po katerih mladoletni afriški priseljenci brez spremstva staršev ali skrbnikov nimajo pravice do organiziranega športnega udejstvovanja. Juwari se je podrl svet in je bil tik pred tem, da življenjskim sanjam pomaha v slovo, a je rdečelični Vitantonio iz rokava v pravem trenutku potegnil novega aduta: s soprogo je sklenil posvojiti Muso. Odločitev, ki je mladeniču usodno spremenila karierno pot. Novembra 2017 je naveza Summa-Bruno-Juwara po večmesečni pravni bitki dosegla svoje. Musa je postal član letečih osličkov. Vrata v palačo velikanov so se končno odprla.
Ognjeni krst med elito
Na zeleno luč za nastopanje med mladinci Chieva je moral počakati do januarja 2018. Sprva je kazal imenitne predstave v srcu napadalnega dela zvezne vrste (ali na krilu), pri tem ni manjkala niti ljubezen do zadetkov. V 15 tekmah v rumeno-modrem dresu je zbral osem golov, kar štirje so mu uspeli na zadnjih treh preizkušnjah (eden proti Udineseju, z dvema je začaral Lazio, z enim pa matiral obrambo Napolija). V svoji prvi polni sezoni 2018/19 je bil stalnica v udarni enajsterici in postal nosilni člen čvrste hrbtenice svoje ekipe. Marca 2019 je sprejel vabilo k začasnemu sodelovanju v ekipi Torina na slovitem turnirju v Viareggiu. Na preblisk ni bilo potrebno predolgo čakati: tri tekme, trije goli. Prepričljiv vtis mu je tlakoval preskok v prvo moštvo Chieva in 25. maja lani mu je trener Clivensov Mimmo Di Carlo v zadnjem krogu minule prvoligaške sezone omogočil težko pričakovan karierni preskok. Juwara se je po nekajsekundnem živčnem prestopanju ob robu igrišča na stadionu Benito Stirpe v 79. minuti srečanja s Frosinonejem vpisal v zgodovino. Ne zaradi nepomembne tekme (končala se je z 0-0), tako Chievo kot Frosinone sta že prej potrdila sestop v drugo ligo, pač pa zato, ker tedaj 17-letnik ni delil usode kluba iz mesta Romea in Julije. Za Juwaro je bil predviden obstanek med elito.
Lani poleti je športni direktor Bologne Walter Sabatini znova sijal od sreče in zadovoljno pogledoval na finančno ugodno bilanco opravljenih prestopov. Uprava rdeče-modrih je za Gambijčeve usluge Chievu odštela pol milijona evrov in Juwaro sprva poslala na kaljenje v mladinsko ekipo. Musa je imel v glavi drugačen načrt. Med septembrom in februarjem je navdušil in osupnil vse: 16 tekem, 11 zadetkov, pet asistenc, vse skupaj pa je na slovenski kulturni praznik začinil z dvojcem golov za zmago nad nekdanjimi soigralci pri Chievu, kar je dokončno zadovoljilo petičen okus članskega stratega Bologne Siniše Mihajlovića. Ironija usode je zadostovala, da se v Primavero ni več vrnil. Po nesluteni tekmovalni prekinitvi je na premieri sezonskega podaljška proti Juventusu dočakal priložnost med profesionalci. Nekaj tednov pozneje se je zgodil 5. julij – dan velikega trenutka. Bologna je na travni ruši mitske milanske nogometne scale po golu Lukakuja v 22. minuti zaostajala z 0-1, v 57. minuti pa po izključitvi Soriana ostala še z nogometašem manj v polju. Mihajlović je okleval še nekaj trenutkov in se v 65. minuti v ogenj odločil poslati Juwaro, ki ni potreboval veliko časa za odločilen preblisk. Devet minut po vstopu je z desnico proti Interjevim vratom usmeril petardo, ki je z vso silo prekinila morečo tišino na praznem največjem italijanskem nogometnem stadionu. Najbrž nikoli ne bomo povsem natančno vedeli, na kaj je strelec krstnega zadetka med elito mislil v tem čarobnem trenutku, a nekaj je gotovo: pred domačim televizijskim sprejemnikom je objetima Vitantoniu in Loredani po z veselo rdečico obarvanih licih nedvomno steklo nekaj solz sreče.
Foto: Šport TV
