single
[158,2]
124562

Andrea, kaj ti je bilo tega treba?

Avtor: Luka Cotič
28. 4. 2021, 10.54

Andrea Pirlo ima v svoji prvi sezoni na klopi Juventusa sicer še vedno možnost osvojiti dve lovoriki, a v zgodovino bo šel predvsem kot trener, pod vodstvom katerega se je končala neverjetna serija uspehov črno-belih iz Torina.

Antonio Conte jo je pričel, Massimiliano Allegri z dodanimi evropskimi uspehi nadaljeval, Maurizio Sarri je poskrbel za devetega po vrsti, Andrei Pirlu pa ne bo uspelo postaviti pike na i z desetim zaporednim naslovom italijanskega prvaka. Deset zaporednih scudettov Juventusa je bila velika želja predsednika Andree Agnellija in prav on je, bržčas v dobri veri, lastnemu klubu preprečil okrogel dosežek, samemu sebi pa naziv najbolj uspešnega predsednika v zgodovini kluba. Brez tehtnega razloga je pred dvema letoma odpustil Allegrija, ekipo napolnil z zvezdniki in jo nazadnje potisnil v roke popolnemu novincu v trenerskem poklicu.

Andrea Pirlo je v igralski karieri dosegel vse, kar se doseči da. Osvojil je številne lovorike z Milanom, postal svetovni prvak z Italijo in bil ena izmed osrednjih figur v prvih letih devetletne vladavine Juventusa. V svoji biografiji “Mislim, torej igram” je med drugim zapisal, da nima namena postati trener. Nekaj let po koncu kariere je postal prav to. Čakala ga je lagodna služba na čelu druge ekipe Juventusa, pri kateri bi lahko v miru opravljal prepotrebno prakso in vmes ugotavljal, ali je sploh pripravljen na neizprosen trenerski poklic, ki mu lahko še kako omadežuje nadvse bleščečo igralsko kariero, polno uspehov in priljubljenosti.

Namesto normalnega začetka je čez noč prevzel prvo moštvo Juventusa. Po bitki je lahko biti general, zato bom zapisal, da je prevzel razbito vojsko. Ekipa je po uspehih v zadnjih devetih letih preveč zasičena in ji kronično primanjkuje motivacije za dokazovanje. Nosilci igre so iz leta v leto starejši in jih vedno bolj ovirajo poškodbe. Hierarhija v moštvu morda še ni porušena, se je pa s prihodom Cristiana Ronalda in Matthijsa de Ligta zagotovo porušila plačna hierarhija. Novinci, z redkimi izjemami, so v Torino očitno prišli prepričani, da se pri Juventusu vse zgodi samo od sebe, da bodo samo pobrali denar, nekaj lovorik in potem odšli.

Niso računali na dejstvo, da je italijanska liga daleč najtežja v Evropi, ker se je sleherno moštvo sposobno disciplinirano in organizirano postaviti po robu vsakemu. Morda ne v kontinuiteti, zagotovo pa na nekaj posameznih tekmah. Niso računali niti na vstajenje obeh milanskih velikanov, ki sta tradicionalno največja tekmeca Juventusa. Stara dama je že v pretekli sezoni pod vodstvom Sarrija pogosto kazala znake utrujenosti in notoričnega pomanjkanja motivacije za igranje “majhnih tekem”. Toda zlasti Inter v obdobju 2019/20 še ni bil dovolj konstanten, da bi to lahko kaznoval. Da o ostalih kandidatih za naslov niti ne govorim.

Andrea Pirlo se je prav gotovo zavedal vsega naštetega, a je vseeno pogumno sprejel vlogo glavnega trenerja. Najbrž je s strani predsednika dobil določeno zagotovilo, da bo obdržal službo tudi v primeru neuspeha. Pričakoval je, da mu bo po imenih vrhunsko moštvo, v katerem je še vedno tudi nekaj njegovih prijateljev iz igralskih časov, olajšalo delo. Očitno se je uštel. Kot da vse zgoraj našteto in poleg tega še pomanjkanje trenerskih izkušenj, prijateljskih tekem pred sezono, uničujoč ritem tekem, poškodbe in pozitivni COVID testi niso bili dovolj, je vzklila še afera Superliga, ki je serijskega italijanskega prvaka pretresla do temeljev.

Maestro iz Flera v Brescii, ki je v igralskih časih najbrž zaslužil dovolj, da bi se v pokoju lahko mirno posvečal vinarstvu in neobremenjeno komentiral dogajanje v neštetih nogometnih studiih, si je s prevzemom Juventusa umazal ime. Bil je referenca na svojem igralnem položaju, gospod na in izven igrišč, ki je skorajda nesmrten postal z zmago na mundialu v Nemčiji leta 2006. Zdaj njemu in njegovemu 17-letnemu sinu zakrinkani in brezumni sovragi na družbenih omrežjih privoščijo celo smrt! Kaj mu je bilo tega treba? Svet nogometa je vse bolj krut. Vprašanje, če bo Andrea Pirlo imel priložnost in voljo za popravo vtisa.

Iz Italije prihajajo informacije, da v prihodnji sezoni zagotovo ne bo več trener prve ekipe Bianconerov. V primeru neuspeha na tekmi 34. kroga proti Udineseju bi se lahko poslovil že prej. Eden izmed njegovih pomočnikov Igor Tudor, s katerim se menda ne razumeta več najbolje, bi v tem primeru moštvo vodil na zadnjih tekmah. Poleti naj bi sledila vrnitev Massimiliana Allegrija. Če se bo to uresničilo, bo predsednik Andrea Agnelli priznal svojo napako izpred dveh let, Juventus pa se bo vrnil h koreninam. To bi predsedniku morda lahko vsaj delno povrnilo zaupanje navijačev, ki jim je nova usmeritev iz tekme v tekmo manj všeč.

Pregovorno pragmatični Juventus, ki po besedah prvega moža deluje dolgoročno in načrtno, bi po opisanem scenariju v treh sezonah štirikrat zamenjal trenerja. Poraja se vprašanje, zakaj je potem sploh predčasno odslovil Allegrija, si s tem nakopal nepotrebne stroške, izgubil naslov, se oddaljil od evropskega vrha in vrgel madež na obetavnega trenerja? Na napakah se učimo, pravijo modri ljudje. Pirlo svojih bržkone ne bo imel priložnosti popraviti, morda bo imel pri tem več sreče Agnelli, a tudi to ni povsem gotovo. Lahko se zgodi, da bo prejel nezaupnico delničarjev kluba in bo moral položaj prepustiti komu drugemu.

Foto: Guliver/Getty Images

Zadnje video vsebine

1

Cairoli: Tim je pravi ambasador motokrosa (VIDEO)...Več

2

VIDEO: Ko za zmago ”strgaš” nasprotnikovo mrežo...Več

3

Nagrada Puskas že oddana? Škorpijonski udarec presenetil vse na stadionu!...Več

Najbolj brano ta mesec

1

VIDEO: Honda obiskala dom Gajserja in pripravila krajši dokumentarec...Več

2

Victor Osimhen: nov neapeljski vladar...Več

3

Kek utišal samozavestne Ruse: ”V Ljudskem vrtu ni favorita!”...Več