Avtor: Nejc Mravlja
20. 10. 2026, 11.00
Tekla je četrta minuta sodnikovega dodatka. Sabah je imel na voljo še zadnji poskus. Na prvi tekmi zadnjega kola kvalifikacij za ligo prvakov je proti Hapoelu iz Beer Sheve klonil z 1-2. Po rednem delu povratne v Bakuju je bilo 2-2. Premalo. Azerbajdžanski klub je bil na robu izpada. Potem pa se je v sodnikovem dodatku zgodil poslednji udarec iz kota. Žoga je priletela v kazenski prostor, branilec Tellur Mutallimov jo je z volejem poslal v gol. Vodstvo s 3-2 je prineslo podaljšek, v njem so Dambrauskasovi varovanci zadeli še dvakrat za končnih 5-2 in zgrabili vstopnico za ligaški del najprestižnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Stadion Tofiqa Bahramova je eksplodiral.
Takšni večeri preprosto prosijo za filmski scenarij. Ko dodamo še trenerja, ki je nekoč uspešno nastopil v televizijskem kvizu, se naslov napiše skoraj sam: zadel je milijon, postal nogometni strateg in neznan klub pripeljal pod najsvetlejše mednarodne žaromete. Težava je v tem, da je ta zgodba sestavljena nekoliko preveč površno. Milijona ni bilo. Trenerska zamisel ni nastala pod studijskimi lučmi. Med televizijskim nastopom in ligo prvakov pa je minilo debelih štiriindvajset let, ki jih je med pripovedovanjem še najlažje izpustiti.
Šest ničel v naslovu, štiri tisoč na računu
Danes 49-letni Dambrauskas je leta 2002 nastopil v kvizu »Šeši nuliai, milijonas«, po slovensko »Šest ničel, milijon«. Po vsebini je šlo za oddajo, ki je na las podobna tudi v Sloveniji uveljavljenemu Milijonarju. Podobnost s svetovno uspešnico se zdi nedolžna, dokler se skupaj z imenom oddaje ne poveča še dobitek.
Dambrauskas si je v kvizu prislužil nagrado 4000 litovskih litasov – dobrih 1150 evrov. Zanj je bil to pomemben denar, ki je zadostoval, da je s partnerico lažje izpeljal selitev v Anglijo in začel vlagati v izobraževanje. Zagotovljene prihodnosti s tem nikakor ni dobil, a si je drznil poskusiti. Takrat se tudi ni šele odločil, da bi bilo morda zanimivo postati trener. Nogomet ga je zaposloval že od otroštva. Denarna nagrada je popestrila življenje, v katerem je načrt že obstajal.
Prav to je razlika, ki je bleščeči povzetki ne razkrivajo. Televizijski dobitek je oprijemljiv, ima številko in arhivski posnetek. Dolgoletno zanimanje je težje pokazati. Še zahtevneje je v trideset sekund spraviti vse, kar človek naredi potem, ko porabi nagrado in mora naslednjo najemnino plačati iz lastnega žepa.
Dambrauskasu se zdi nenavadno, da je podatek o kvizu leta in leta sameval na njegovi strani najpriljubljenejše spletne enciklopedije, po nedavnem evropskem preboju pa je čez noč postal najpomembnejši del njegovega življenjepisa. Več kot dve desetletji nogometnega dela sta dobili konkurenco v enem televizijskem večeru.
Trener je nastajal že pred kvizom
»Na nogomet sem nor, odkar pomnim,« je navrgel v nedavnem intervjuju za britanski BBC. Eden njegovih prvih velikih spominov sega v svetovno prvenstvo leta 1986: tekmo med Italijo in Bolgarijo je gledal v očetovem naročju. »Takratni enajsterici še danes lahko stresem iz rokava.«
Štiri leta pozneje ga je na mundialu v Italiji očaral Kamerun. Seveda Roger Milla, toda tudi Cyrille Makanaky in Emmanuel Kundé. Pri trinajstih je pisal natančna poročila s tekem, zapisoval postave, strelce in taktične podrobnosti. Obnašal se je, kot da mu je nekdo zaupal športno redakcijo, čeprav je pisal predvsem zase.
V tem je že mogoče prepoznati obrise bodočega trenerja: zanimalo ga je, kako se tekma pripravi, kje kdo stoji in zakaj določena poteza uspe. Gol je bil vrhunec dogajanja, vendar je hotel razumeti tudi vse, kar je vodilo do v nogometu najpomembnejšega cilja.
Živel je v majhnem mestu Pakruojis na severu Litve, daleč od običajnih poti do velike nogometne kariere. Kdo bi ga tam sploh opazil? Kateri zahodni klub bi poslal oglednika prav na njegovo igrišče? Rojak in ostrostrelec Valdas Ivanauskas je sredi devetdesetih res prišel do dunajske Austrie in nemškega Hamburga, toda takšen primer je bil zanj prej oddaljena možnost kot uporaben napotek. Začel je razmišljati, da bi mu morda lahko uspelo ob igrišču. Po šoli je sicer izbral nekaj, kar zveni precej varneje: gradbeništvo. Tega poklica ni nikoli opravljal.
Ob prelomu tisočletja sta se s partnerko odločila za selitev na Otok. »Takrat smo v Litvi vsi razmišljali tako: če hočeš kaj doseči, moraš oditi,« opisuje tedanje razpoloženje. Povabilo v kviz je prišlo med pripravami na selitev. Za človeka, ki rad bere – med priljubljenimi avtorji vselej izpostavlja Harukija Murakamija ter Karla Oveja Knausgårda –, je bil televizijski preizkus znanja priložnost, ki jo je z veseljem sprejel.
London, daleč od rdeče preproge
V filmski različici bi zdaj sledil kratek niz prizorov ob navdihujoči glasbi. Letalo, London, trenerska licenca, prva velika pogodba. Dambrauskasova različica vsebuje precej več zasukov in nepredvidenih pasti. V Londonu je študiral športno znanost in se izobraževal za delo v nogometu. Ko je denarja iz kviza zmanjkalo, je drgnil tla v pubih, polnil police supermarketov, raznašal časopise in delal na gradbiščih. To je bil njegov način financiranja vsakdana, medtem ko je iskal prostor v poklicu, za katerega se je preselil v drugo državo.
Ob tem se je ure in ure vozil z vlakom po Londonu in okolici, da je lahko popoldne treniral otroško ekipo. Do takšnega dela je bilo treba najprej priti, nato pa ga opravljati dovolj dobro, da je nekdo opazil tudi trenerja. Te vožnje so manj privlačne za naslov kot televizijski dobitek, vendar o njem povedo več. Otrokom je moral znati razložiti vajo, organizirati trening in obdržati njihovo pozornost. Pridobival je izkušnje, ki jih noben pravilen odgovor v studiu ne more nadomestiti.
Profesionalnim klubom je pošiljal prijave. Odgovore, tudi zavrnitve, je shranjeval. »Z leti se jih je nabralo za poln fascikel.« Ta fascikel bi si zaslužil vsaj toliko pozornosti kot posnetek njegovega nastopa na televiziji. Vsak nov poskus je sledil sporočilu, da nekje zanj žal ni prostora. Z današnje perspektive je v teh zavrnitvah razbrati stopnice proti uspehu. V času, ko so prihajale, naslednjih, ki so mu koreniteje spremenile življenje, še ni mogel poznati.
Priložnosti so se vendarle začele vrstiti. Delal je z mladimi v okoljih Fulhama, Brentforda in nogometnih šol Manchester Uniteda. Velika imena, a začetek je še vedno pomenil učenje in dokazovanje pri delu z otroki. Leta 2007 je prevzel nižjeligaša London Tigers. V roke je dobil krmilo članske ekipe, odgovornost in reference, s katerimi je lahko potrkal na naslednja vrata.
Tudi pravljica potrebuje pogoje za delo
Sledila so leta trenerskega potovanja po Evropi. Litva, Hrvaška, Bolgarija, Grčija, Ciper … S Hajdukom je osvojil hrvaški pokal, z Ludogorcem iz Razgrada bolgarsko prvenstvo. Ko je lani sprejel ponudbo Sabaha, je v Azerbajdžan prišel trener z izkušnjami in lovorikami.
Sabah je mlad klub, ustanovljen leta 2017, že dobro leto zatem – torej precej pred Dambrauskasovim prihodom – se je prebil v prvo ligo. Litovec ga je nato v zlati sezoni 2025/26 pripeljal do prvega naslova državnega prvaka in pokalne lovorike. Ob vsej romantiki velja v tej zgodbi izpostaviti tudi klubsko ozadje. Sabah je ambiciozen podjetniški projekt z močnim finančnim zaledjem. Njegova kratka zgodovina ne pomeni, da mora trener moštvo sestavljati iz prostovoljcev in dobre volje.
Zanimivo, kako različno pripovedujemo oba dela iste zgodbe. Pri trenerju štiri tisoč litasov lahko hitro napihnemo v milijone. Pri klubu denar zdrsne v ozadje, da lahko bolj nemoteno občudujemo malega junaka. Denar ustvari pogoje, trener mora iz njih narediti rezultat. Dambrauskasov dosežek ostaja velik, praviloma jasnejše pa so okoliščine, v katerih je nastal.
Po kvalifikacijah je Sabahov evropski razpored bogatejši za imena, kakršna so Manchester United, Borussia Dortmund, Barcelona in Arsenal. Za Dambrauskasa je imel septembrski prvenec na Old Traffordu posebno težo: v Anglijo se je vrnil kot trener tekmeca kluba, v čigar nogometni šoli je nekoč nabiral dragocene izkušnje. »Zaupam procesu,« pravi. Iz ust človeka, ki je do te točke prišel skozi študij, priložnostna dela in fascikel zavrnitev, ima ta sicer precej obrabljena nogometna fraza nadvse konkretno vsebino.
Rogličevih sedem let in Dambrauskasovih štiriindvajset
Slovenci imamo za razumevanje takšne poti Primoža Rogliča. Nekdanji smučarski skakalec je postal vrhunski kolesar in serijski zmagovalec Vuelte. Stavek, ki ga poznamo skoraj na pamet in je tako učinkovit prav zato, ker preskoči večino zgodbe. Roglič je smučarske skoke dokončno opustil leta 2012, prvo Vuelto pa osvojil leta 2019. Vmes je bilo sedem let učenja novega športa, treningov in dirk. Če iz njegove biografije vzamemo samo smuči in rdečo majico, dobimo odličen poster, o športnikovi poti pa izvemo bore malo.
Z Dambrauskasom počnemo nekaj podobnega. Na eno stran postavimo stol v televizijskem studiu, na drugo trenersko klop v ligi prvakov. Vmes pustimo praznino, kot da se je srečen prehod preprosto zgodil. Toda prav v tej praznini tiči njegova zgodba. Tam so tla londonskih pubov, otroška igrišča, predavalnice in prijave, na katere je dobil odklonilen odgovor. Tam je nastajal trener, ki je s Sabahom prišel do gala evropskih večerov v Bakuju. Pripisati Dambrauskasovo ligo prvakov televizijskemu kvizu zato zveni enako absurdno, kot bi Rogličevo Vuelto pripisali nakupu prvega kolesa.
Foto: Ernest Kolodziej ernestkolodziej_manchester_sabah_2627_OL_1683 via Guliver Images
