Avtor: Nejc Mravlja
18. 7. 2026, 09.55
Po zadnjem sodnikovem pisku na stadionu Mercedes-Benz v Atlanti je bilo jasno, da je Argentini uspelo novo v nizu neverjetnih poglavij tega prvenstva. Še pet minut pred koncem tekme je zaostajala proti Angliji, nato pa je v slogu ekip, ki nikoli ne odnehajo, pripravila nov spektakularen preobrat. Messi je z mojstrsko podajo najprej zaposlil Enza Fernándeza za izenačenje v 85. minuti, nato pa v sodnikovem dodatku s še eno vrhunsko asistenco našel glavo Lautara Martíneza, ki je dosegel odločilni zadetek.
Če so se soigralci takoj po koncu tekme predajali slavju, je osemkratni dobitnik zlate žoge na zelenici ostal nekoliko dlje. Olajšano je sprejemal ovacije argentinskih navijačev, vpijal vzdušje in skušal doumeti, kaj je njegova reprezentanca pravkar dosegla. Zdelo se je, kot da si želi vsak trenutek vtisniti globoko v spomin.
»Že med himno smo vsi čutili, da je to nekaj posebnega. Nihče v slačilnici ni imel občutka, da gre za še eno običajno tekmo. Proti Angliji preprosto nismo smeli izgubiti. Takšni obračuni imajo posebno težo. Na njih se piše zgodovina,« je povedal Messi. Če je pred polfinalom še kdo dvomil v trdoživost argentinskega značaja, ga je obračun z Anglijo dokončno prepričal.
Scaloneta je na poti od skupinskega dela do finala hodila po robu prepada. Proti Zelenortskim otokom se je rešila s tekmečevim avtogolom v 111. minuti, proti Egiptu je še v 79. minuti zaostajala z 0-2, Švico je uspela zlomiti v 112. minuti, proti Angliji pa je znova pokazala, da je nov zaostanek – še v 85. minuti je bil izid 0-1 – ne bo vrgel iz tira.
Skupni imenovalec vseh teh tekem ni bila sreča, temveč neomajna vera. »Ko je postalo najtežje, nismo niti za trenutek nehali verjeti. Še naprej smo igrali svoj nogomet, prevzeli pobudo in jih potisnili pred njihov gol. Takrat smo pokazali, kdo v resnici smo,« je poudaril Messi.
Čeprav je bil preobrat dramatičen, ga po njegovih besedah ni presenetil. »V to ekipo sem verjel že pred začetkom prvenstva. Vedel sem, da zmoremo priti med najboljše štiri. Zdaj smo v finalu. Za mnoge zveni impresivno, a mene ne preseneča. Pozivam rojake, naj – tako kot mi – uživajo v teh čudovitih trenutkih. Zadnja štiri leta smo najboljša reprezentanca na svetu, če je to komu všeč ali ne. Le peščici ekip se lahko pohvali z dvema zaporednima finaloma svetovnega prvenstva. Nam je uspelo.«
Besede argentinskega selektorja Lionela Scalonija razkrivajo, zakaj ta reprezentanca deluje drugače od večine težkokategornikov. »Moji igralci igrajo tako, kot da jutri ne obstaja. Ko ima Messi žogo, vsi še naprej tečejo, odpirajo prostor in verjamejo. Kot otroci, stari sedem ali osem let. Ne razmišljajo, kaj bo, če naredijo napako ali izpadejo. Preprosto igrajo nogomet, kot so ga nekoč na ulici, ko so bili še otroci.«
Prav ta brezskrbnost je postala največje orožje Argentine. Namesto da bi jo pritisk branjenja naslova svetovnih prvakov ohromil, jo je – ravno nasprotno – očitno osvobodil. Na igrišču deluje kot moštvo, ki nima česa izgubiti, čeprav lovi četrto svetovno zvezdico. Vsak igralec je pripravljen narediti dodatni sprint, se spustiti v dodatni duel in se žrtvovati za sotrpina.
Če Španija deluje kot popolno uigran nogometni mehanizem, kjer vsak zobnik deluje brezhibno, Argentinci živijo v navideznem kaosu, v katerem je osnovno poslanstvo: preživeti. Še en napad … Še eno tekmo … Skupaj. Argentinska zgodba vzbuja zavist. Ker ne osvaja le z nogometom, temveč s čustvi, ki jih sproža na vsakem koraku.
Tudi Lautaro Martínez, strelec zmagovitega zadetka proti Angliji, meni, da je skrivnost predvsem v mentaliteti. »Treba je garati, teči, ostati skromen in biti za ekipo pripravljen storiti vse. Sledimo zgledu najboljšega nogometaša na svetu. To, kar se nam dogaja danes, je nagrada za vse ure dela, ki smo jih vložili že kot otroci.«
Eden najbolj zanimivih delov Messijevega nastopa pred novinarji ni bil povezan z zadnjo tekmo proti Angliji, ampak z njegovo pripravo na prvenstvo. Zimzeleni 39-letnik ničesar ni želel prepustiti naključju. »Do zadnjega trenutka sem skupaj s Scalonijem puščal odprto vprašanje, ali bom sploh igral na tem mundialu. Nanj sem se pripravljal vse leto. Decembra sem bil v Argentini in treniral dvakrat na dan: zjutraj in popoldne.«
Razlog je bil jasen. Na zadnjem južnoameriškem prvenstvu ga je že v drugem kolu poškodba proti Čilu močno omejila, posledice pa je čutil vse do konca tekmovanja. »Takrat fizično nisem bil tam, kjer bi moral biti. Tokrat sem želel na mundial priti popolnoma pripravljen, da bi lahko resnično užival v vsakem trenutku.« Statistika potrjuje, da mu je uspelo. Z osmimi zadetki in štirimi asistencami je spretno zatrl oholo domišljavost otoških medijev, ki so ga pred dnevi označili za »nespornega kralja hodečega nogometa«.
Zadnji argentinski nasprotnik na turnirju bo Španija, reprezentanca s prepoznavno prefinjeno nogometno identiteto in osupljivim nizom neporaženosti. Messi se dobro zaveda, kaj ga čaka. »Gre za izjemno ekipo z vrhunskimi posamezniki in jasno filozofijo igre. Poznam veliko njihovih igralcev, nekatere spremljam že vrsto let, številni so povezani z Barcelono, klubom, ki mi pomeni ogromno. To bo poseben finale in pričakujem zelo izenačeno tekmo.«
Tudi Scaloni skuša pred odločilnim obračunom zmanjšati pritisk na svojo ekipo. Španijo označuje za favorita, hkrati pa poudarja, da njegova reprezentanca nikoli ni zadovoljna s tem, kar je že dosegla. »Vedno najdemo nekaj dodatne energije. Ta ekipa se nikoli ne preda.«
Vse bolj očitno je, da jih ne vodi le želja po četrtem naslovu svetovnih prvakov, ampak jo povezuje skupna misija: Messiju pripraviti popoln zaključek reprezentančne kariere. Argentina za konkurenco ne deluje sentimentalno, ampak zastrašujoče. Ker je v najtežjih trenutkih sposobna trpeti in počakati na svoj zlati trenutek. Ker verjame tudi takrat, ko večina že obupa. In ker igra z otroško svobodo, o kateri govori Scaloni: torej brez strahu, kalkulacij in z neomajnim prepričanjem, da je vselej mogoče obrniti navidez izgubljeno tekmo.
Messija in druščino od zgodovine ločuje le še korak. Čeprav bo na nasprotni strani stal doslej najpopolnejši nasprotnik na prvenstvu, je Argentina v minulih tednih že večkrat dokazala, da jo je najtežje premagati prav takrat, ko se zdi, da je na kolenih.
Foto: Guliver Images
