Avtor: Nejc Mravlja
17. 7. 2026, 09.15
Tik pred zmagoslavno epopejo na Euru 2024 je že tedaj nosilec španske izbrane vrste Dani Olmo v enem od zadnjih intervjujev kot igralec RB Leipziga za lokalni saški dnevnik navrgel par bistvenih iztočnic, ki nam pomagajo dojeti bistvo razumevanja nogometa v za Švico drugi najbolj gorati deželi na stari celini. Na novinarjevo vprašanje o pregovorni španski dominaciji v posesti žoge se je odzval s povednimi besedami: “Ko obvladuješ žogo, nadzoruješ vsebino. Z žogo v nogah so možnosti igre neskončne. Lahko se braniš s spretnim podajanjem, napadaš, vsiljuješ svoj ritem … Brez žoge imaš samo eno možnost: braniti se.”
Če je Španija med zmagovito potjo na zadnji evropski vrh prejela le štiri zadetke – po enega na vsaki tekmi izločilnih bojev turnirja v Nemčiji –, je Olmo s soigralci fenomen branjenja dobri dve leti pozneje izpopolnil do vrhunskosti. Rdeči bes je vključno s torkovim polfinalom prejel le en gol, obenem pa je iz tekme v tekmo dokazoval, da zna zmagovati na različne načine. Na krilih čvrste enotnosti in osupljive večplastnosti je Španija dospela do poslednjega izziva na turnirju: bitke z Argentino.
View this post on Instagram
Aktualna evropska šampionka je to poletje dolgo ostajala nekoliko v senci največjih papirnatih favoritov, v prvi vrsti svoje poznejše žrtve Francije. Vse od prve tekme skupinskega dela je tiho, samozavestno in brez odvečnega pompa polagoma gradila svojo zgodbo. V polfinalu, ko je bilo to najbolj potrebno, pa je znala pokazati pravi obraz ter povsem zasenčiti nemočne in blede Francoze.
Na turnirju smo videli več različic rdečega besa. Proti Avstriji in Portugalski je prevladoval, proti Belgiji je moral najprej nekoliko potrpeti, preden je tekmeca preplašil v ključnem trenutku, proti Franciji pa je deloval tako prepričljivo, kot od njega pričakujejo številni navijači, in zasenčil svojo vzhodno sosedo. Španska pot do finala ima veliko obrazov, vsak od njih pa je za nasprotnike predstavljal novo težavo.
Marsikdo še danes ne more mimo enega samcatega prejetega zadetka, ki ga je jeklena zadnja vrsta z izjemnim ožjim branilskim parom Aymeric Laporte-Pau Cubarsí v četrtfinalu dopustila belgijskemu napadalcu Charlesu De Ketelaereju. Luis de la Fuente je z igralci znova dokazal oguljeno nogometno resnico, da največjih tekmovanj praviloma ne osvajajo ekipe z najbolj bleščečim napadom, temveč tiste z najbolj trpežno obrambo.
Po nekoliko medlem začetku skupinskega dela, ki ga je zaznamoval nepričakovan remi z Zelenortskimi otoki, so Španci postopoma stopili na plin. Na uvodu izločilnih bojev so proti Avstriji prikazali prvo zares vrhunsko predstavo na prvenstvu in z njo navdušili celo trenerskega avantgardista, ki ga v domovini ljubkovalno kličejo “druid” – selektorja naših severnih sosedov Ralfa Rangnicka. “Morda s to izjavo nekoliko tvegam, vendar me sploh ne bi presenetilo, če smo danes igrali ne le proti aktualnim evropskim prvakom, ampak tudi proti naslednjim svetovnim prvakom. Če bodo nadaljevali na tej ravni, jih bo izjemno težko premagati.” Z drugimi besedami: minimalizem ali dominanca. Po potrebi.
V osmini finala proti Portugalski je sledila povsem drugačna vsebina. Daleč od spektakularne igre proti Avstriji se je Španija tokrat dokazala v veščini pragmatizma. Brez obilice priložnosti, brez napadalnega ognjemeta. Lamine Yamal je bil večino tekme – vsaj do poškodbe Nuna Mendesa sredi drugega polčasa – odrezan od igre. Nato pa je udaril super rezervist Mikel Merino in Španci so navzlic nenavdihnjeni predstavi izločili še manj prepričljivo Portugalsko. Težje, kot kaže rezultat, a brez panike. Nova kljukica.
Četrtfinale proti Belgiji je spet ponudilo nov scenarij. Španija je prevladovala, vendar je bila prvič na turnirju prisiljena tudi nekoliko trpeti. Po izenačenem prvem polčasu je po odmoru močno pritisnila. Razmerje strelov 17 proti 5 in 68-odstotna posest žoge sta dovolj zgovorno opisala dogajanje v Inglewoodu. Belgijci so s posameznimi prebliski mestoma konkretno zapretili, a so Španci na sredini igrišča ostali razred zase. In ko je bilo najbolj potrebno, je še drugič v izločilnih bojih odločil joker Merino. Zadetek v izdihljajih tekme je Španijo prvič po letu 2010 popeljal v polfinale svetovnega prvenstva in sprožil resno dilemo: je tako večplasten rdeči bes sploh mogoče ukrotiti?
Španci proti favorizirani in visokoleteči Franciji niso spreminjali svoje identitete, čeprav jim je nasproti stal najbolj supersoničen napad dotedanjega poteka prvenstva. Prav nasprotno. Nebogljenost francoskega “doble cinca” (po slovensko para obrambnih vezistov) je bila voda na mlin ubranemu španskemu triu na sredini igrišča.
Rodri, Fabián Ruiz in Dani Olmo so povsem zasenčili Manuja Konéja in Auréliena Tchouaménija, ki je namesto igre večino večera neuspešno lovil tekmece. Trio uigranih vezistov je nenehno menjaval položaje in ustvarjal številčno premoč. Čeprav je bila posest žoge skoraj povsem izenačena (v odstotkih: 51 proti 49), je Španija ves čas dajala občutek popolnega nadzora. Največji dosežek pa ni bila le zmaga, temveč dejstvo, da je povsem utišala francoski napad, ki je do tedaj veljal za strah in trepet slehernega tekmeca.
Na bokih sta Pedro Porro in Marc Cucurella vrhunsko zapirala dostop tekmečevim krilom, osrednja branilca skupaj z vratarjem Unaiem Simónom – najbrž nihče od francoskih napadalcev po tekmi ni vedel za barvo njegovega dresa – nista dopuščala prostora za globinske podaje, v napadu pa so Španci navduševali z igro enega dotika in razglašeno nasprotnikovo obrambo vešče spravljali v obup.
Vse to brez neštetih priložnosti in brez vehementnega obleganja vrat Mika Maignana. Španiji je uspelo nekaj precej zahtevnejšega: z ritmom, postavitvijo in razumevanjem igre je prepričljivo vzdrževala popoln nadzor nad vsebino. Dirigentsko palico je čvrsto držal Rodri, ki je po nizu nekoliko manj vidnih predstav ponovno zablestel, kot se od nekdanjega dobitnika zlate žoge pričakuje. Njegovo razumevanje prostora in sposobnost pospeševanja ali umirjanja tempa sta bila odločilnega pomena.
“Rodrija kakorkoli postavljati pod vprašaj bi bila žalitev za inteligenco,” ga je po tekmi odločno branil Luis de la Fuente. Med linijami je z obračanjem smeri napada in z odpiranjem prostora soigralcem blestel Dani Olmo, Fabiánu Ruizu je z nizom natančnih podaj in zdravo agresivnostjo v dvobojih uspela ena najboljših tekem prvenstva, Lamine Yamal in Mikel Oyarzábal pa sta sodelovala v malodane sleherni obetavni akciji.
Po koncu tekme je španski selektor posebej izpostavil neomajno vero igralcev v skupni načrt. “Danes smo igrali proti eni najboljših reprezentanc na svetu. Toda v resnici je ona igrala proti najboljši ekipi na svetu. Z redom, ravnotežjem, požrtvovalnostjo, trdim delom in izjemnim nogometnim znanjem lahko razorožiš vsakogar. Vselej pravim, da je španski nogometaš prav zaradi svojega razumevanja igre najboljši na svetu.”
Še enkrat se bomo vrnili k Olmovim besedam izpred dveh let. “Dolgo časa so ljudje mislili, da znamo v Španiji zgolj teči za žogo. Ampak daleč od tega, da bi bili neumni. Če nimaš nič v glavi, danes preprosto ne moreš igrati na najvišji ravni.” Prav to razumevanje je Španijo pripeljalo do finala. Zdaj jo čaka še zadnji korak.
V East Rutherfordu ji bo nasproti stala Argentina, ki je v minulih tednih prav tako zaslovela s tekmovalnostjo, neomajno voljo, prilagodljivostjo in z dokazano sposobnostjo igranja velikih obračunov. Belo-modri – tako kot Španija – znajo dominirati, po potrebi napeti mišice, čakati ali udariti v zanje najboljšem trenutku … Rdeči bes v primerjavi z dosedanjimi nasprotniki na turnirju v nedeljo čaka povsem drugačen tekmec in z njim povsem drugačen izziv.
Foto: AP Photo/Eric Gay via Guliver
