Avtor: Urban Kolman
5. 5. 2026, 09.48
V deseti minuti tekme med tigri in Mazatlánom je več kot 40.000 gledalcev na Estadiu Universitario pozabilo na dogajanje na igrišču. V čast svoji magični številki deset – Gignacu – so privrženke in pristaši čez ves stadion razgrnili veličastno koreografijo. Na glavni tribuni in na navijaški “curvi” je začel vrveti modro-rumeni val … Simbol strasti, nepopustljivosti, drznosti, moči in spoštovanja, torej vrednot, ki jih kitajski horoskop pripisuje tigrom, na igrišču in poleg njega pa jih pooseblja istoimenski mehiški klub.
Najbolj vneti navijači so nenadoma izoblikovali ogromno podobo junaka Gignaca. Od prve do zadnje vrste so z domiselno stvaritvijo prikazali lik svojega aduta, ki ga je pospremil napis »Gracias Gignac«. Takoj zatem so se na nasprotni tribuni zableščale črke »APG«, njegove inicialke v črnem na trobarvni podlagi, navdihnjeni z zastavo Mehike. Kaj pa na tribuni za nasprotnim golom? Ogromen transparent v barvah francoske trobojnice, na beli podlagi pa “Dédéjeva” številka. Ko se je nepozabni kulisi pridružila še pesem – na melodijo slovite uspešnice Beatlov “Hey Jude” je iz tisočerih grl zadonelo: »Na, na, na, na, na, Gi-gnaaaac!«, je bil večer popoln.
Tekma proti Mazatlánu je bila bržčas zadnja Gignacova domača tekma v rednem delu ligaške sezone za Tigres. Francoz je decembra lani dopolnil 40 let, njegova pogodba se izteka in je ne bo podaljšal. Ali si bo drznil začeti še eno poglavje ali končal kariero, še ni povsem jasno, a slednje je po poročanju mehiških medijev najverjetnejši scenarij. Navijači Tigresa so se bili od svoje največje legende dolžni dostojno posloviti.
Najuspešnejše obdobje v zgodovini kluba
Gignacov pomen in teža sta razvidna iz preproste ločnice. Zgodovino kluba iz Monterreyja najlažje razdelimo na dve obdobji: tisto pred Gignacom in tisto po njem. Pred njegovim prihodom leta 2015 so se tigri lahko pohvalili s tremi naslovi mehiških šampionov. V zadnjih enajstih letih jih je sledilo novih pet. V severnoameriški različici lige prvakov je klub pred tem sodeloval le štirikrat, a nikdar ni dospel dlje kot do polfinala (leta 1979). Z Gignacom so Tigres štirikrat zaigrali v finalu in leta 2020 predvsem po Gignacovi zaslugi – šest minut pred koncem zaključnega obračuna proti Los Angeles FC je dosegel odločilni gol za zmago z 2-1 – osvojili naslov.
Francozu je v dobrem desetletju z rekordnimi 222 zadetki uspelo pretresti večno klubsko hierarhijo strelcev. Za primerjavo: drugouvrščeni na večni lestvici, Walter Gaitán, jih ima 77. A navijače ni navduševal le s svojimi predstavami na igrišču, temveč tudi s tem, kako hitro in učinkovito je sprejel zakonitosti okolja, v katerem klub deluje.
»Države nočem več zapustiti. Ko sem na dopustu v Franciji, si vselej želim vrnitve v Mehiko,« je Gignac ob koncu leta 2021 zaupal v intervjuju za vodilni francoski športni časnik. »Počutim se kot Mehičan. Kariero želim končati pri UANL in preostanek življenja preživeti v Monterreyju.«
Ljubezenska izjava, ki so jo navijači z veseljem zapopadli in vanjo popolnoma verjamejo. V zadnjih letih so po družbenih omrežjih pogosto krožili posnetki, kako Gignac v prostem času igra nogomet s člani navijaških skupin tigrov. Od leta 2019 imata s soprogo tudi mehiško državljanstvo. »Ko bi le lahko zaigral za El Tri,« je poudarjal napadalec. Po poročilih medijev pa naj bi Gignac tudi po koncu kariere ostal povezan s klubom, z upravo ima že sklenjen ustni dogovor za prevzem ene od vlog v klubskem vodstvu.
Nenavaden prestop
Do te ljubezenske zgodbe je prišlo, ker se je Gignac poleti 2015 zavestno odločil, da ne bo naredil običajnega »naslednjega kariernega preskoka«. Bil je eden najmanj predvidljivih napadalcev na stari celini. V komaj sklenjeni sezoni je za marsejski Olympique dosegel 21 golov in bil na lestvici strelcev francoskega prvenstva tudi pred enim in edinim Zlatanom Ibrahimovićem. Več golov je tedaj dosegel le Lyonov Alexandre Lacazette. Prvič po letu 2010 se je Gignacu uspelo zacementirati v francoski reprezentanci.
Tisto poletje mu je potekla pogodba v Marseillu. Javnost je pričakovala, da bo podpisal za enega od evropskih velikanov, a izbira je bila njegova. Zanj naj bi se zanimali Arsenal, Inter in Liverpool. A Gignac je v najboljših letih zapustil Evropo in odšel v Mehiko: k Tigresu.
Podobno kot v Major League Soccer v sosednjih ZDA in Kanadi so mehiški klubi prej pogosto podpisovali pogodbe z velikimi imeni, ki so bila že v zatonu karier. Ronaldinho je pri 34 letih igral še za Querétaro, Pep Guardiola pa je kariero končal pri Dorados de Sinaloa pod vodstvom svojega idola Juanme Lilla. Da bi aktualni francoski reprezentant odšel s trebuhom za kruhom v Mehiko, je bilo tedaj nekaj povsem nepričakovanega.
Bo sledil popoln zaključek?
»Nikoli prej nisem doživel takšnega navdušenja ob prihodu igralca. Spomnim se, da je bilo na dan njegovega prihoda na letališču na tisoče ljudi. Čutili smo nenavaden občutek samozavesti in vznemirjenja,« je leta 2017 za klubsko TV povedal Reyes, eden od ustanoviteljev največje ultras skupine »Libres y Locos«.
Gignac je pričakovanja navijačev izpolnil v hipu. V svoji prvi sezoni so Tigres postali prvaki, do leta 2017 pa sta sledila še dva naslova. Le v ligi prvakov so morali navijači sprva pokazati potrpežljivost. Leta 2016, 2017 in 2019 so Tigres vsakič izgubili v finalu. Leta 2020 pa je končno sledil težko pričakovani triumf. »Končno smo osvojili ta frdamani pokal,« je po zasluženi zmagi vzkliknil Gignac.
Do svojega slovesa pa bi lahko svoji zapuščini dodal še eno poglavje. V izločilnih bojih mehiškega prvenstva so zlato-modri po sobotni zmagi nad Deportivom Guadalajara (3-1) na dobri poti v polfinale. Še bolje jim kaže v ligi prvakov: po zmagi z 1-0 na prvi polfinalni tekmi v Nashvillu se Gignacu in soigralcem zopet nasmiha zaključni obračun. Drugi naslov v najpomembnejšem klubskem tekmovanju Severne Amerike in nepopisna veselica za konec kariere bi bila skoraj preveč filmska. A prav zato tudi povsem primerna za Gignacovo obdobje pri Tigresu.
Foto: AP Photo/Lynne Sladky via Guliver Images
